V ruskem tisku so se te dni na široko razpisali o spreobrnjenju nedavno umrlega znamenitega ruskega izumitelja še bolj znamenite avtomatske puške (brzostrelke AK-47). Izum sega v prva leta druge svetovne vojne, izdelana pa je bila v milijonih primerkov. Vse do danes jo lahko vidimo skoraj vsak dan na televizijskih posnetkih najrazličnejših teroristov od Afrike, Bližnjega vzhoda pa seveda do ozemelj nekdanje Sovjetske zveze. Kriva je za smrt milijonov ljudi, vojakov in nedolžnih civilistov.
Lahko si je predstavljati kakšno moralno breme je nosil vsa leta Mihail Timofejevič Kalašnikov, ki je dosegel častiljivo starost 93 let. 23.decembra lani pa je umrl daleč na vzhodu Rusije, v mestu Iževsk, blizu uralskih vzpetin. Pol leta pred smrtjo je ruskemu patriarhu Ruske pravoslavne Cerkve Cirilu napisal dolgo pismo kesanja. V pismu opisuje duševno trpljenje in dvome, ki ga obhajajo zaradi domnevne odgovornosti za smrt tolikih ljudi, ubitih od izstrelkov iz njegove iznajdbe.
“Moje duševne bolečine so neznosne; muči me eno sam nerazrešljivo vprašanje: ali je prav, da je moje orožje, ki je jemalo življenje, sploh nastalo in jaz Mihail Kalašnikov, star 93 let, sin krščanske matere, sam kristjan in pravoslaven po svoji veri, sem kriv za tolike smrti pa čeprav sovražnikove?” je v pismu spraševal patriarha.
V pismu se dotakne tudi sedanjosti in pozdravlja spremembe v Rusiji. “Povečuje se število cerkva in samostanov, a tudi zlo ne izginja.” Dotakne se tudi globljih teoloških vprašanj:
“Dobro in slabo se bojujeta in živita kot soseda v ljudeh, kar pa je najstrašnejše, oba pomirjeno obstajata v dušah ljudi. Do tega zaključka sem prišel ob zatonu mojega zemeljskega življenja. Obstaja nekakšen večni motor, ki sem ga tako želel razumeti v mladih letih. Svetloba in tema, dobro in zlo – ali ti dve nasprotji lahko obstajata eno brez drugega? Ali je najvišji vse tako ustvaril? Ali se bo človeštvo večno soočalo s takim razmerjem?”
Kalašnikov meni, da ima Ruska Cerkev posebne zasluge za spremembe v Rusiji, saj prinaša svetu dragocene vrednote dobrega in sočutja. Tudi zanj osebno: “In meni je Gospod ob koncu življenja dal spoznanje, da sem se s pomočjo mojih bližnjih spovedal in prejel obhajilo.”
“Ko sem leta 1991 prestopil prag cerkve, posvečene nadangelu Mihaelu v Iževsku, je bila moja duša vznemirjena in imel sem občutek kot da sem na tem mestu že bil nekoč v preteklosti. Mislim, da ima tak občutek lahko samo nekdo, ki je bil krščen. In kako dober občutek sem imel, da sem se odpovedal gradnji muzeja, ki naj bi se na tem mestu imenoval po meni.” Ob cerkvi je sam posadil tudi sibirsko cedro, ki so jo pripeljali z njegovih krajev iz daljnega Altaja, “ljudje bodo občudovali cerkev in cedro, simbolov dobrega in življenja. Moja duša se bo veselila, ko bo gledala z nebeških višav to lepoto in blagost”. Patriarh Ciril ga je v odgovoru potolažil, saj je po njegovem mnenju ravnal pravilno v času, ko je bila ob izbruhu II. svetovne vojne Rusija na kolenih. Vojaki so bili izredno slabo oboroženi, celo navadno puško so po besedah Kalašnikova delili trije. To orožje je bilo izdelano zaradi obrambe domovine in ne, da bi ga uporabljali sodobni teroristi.
Kljub tako ganljivim besedam, o katerih odkritosrčnosti ne moremo dvomiti, pa je treba biti v ocenjevanju današnje Rusije trezen realist. Vera je in je bila v tej preizkušani deželi tudi za časa strahovitih preganjanj vseskozi prisotna, čeprav skrita. Kalašnikov je imel za seboj po vsej verjetnosti strašno mladost. Njegovi starši so bili kot kulaki (premožnejši kmetje) pregnani v Sibirijo v altajske gore na meji s Kitajsko in Mongolijo.
Na tak “trezni realizem” nas spomni že izjava Kalašnikove hčere Jelene, ki je očetovo spreobrnenje komentirala takole: “Seveda ne moremo reči, da je redno hodil v cerkev in se strogo držal zapovedi. Treba je razumeti, kakšno pokolenje je bilo to (popolna odsotnost kakršnekoli verske vzgoje, čas hudih preganjanj vere, agresivna ateistična propaganda, op.p.). Lahko govorimo o veri v Boga, a ne verujemo, lahko pa tudi verujemo, pa nikoli o tem ne spregovorimo. Mihail ni nikoli na zunaj pokazal tega, kar je čutil v sebi. Spominjam se, da sem mu leta 1999 prinesla križec, mu ga dala, bolje rečeno sem ga pripravila do tega, da ga je dal okoli vratu in mu rekla: Prekrižaj se!. On pa: Ne morem, roka se mi noče dvigniti. Roko je preprosto držal na srcu” se spominja hčerka Jelena.
Kalašnikov je bil znana osebnost, zato mu je bila posvečena večja pozornost, a takih prerojenih kristjanov je v današnji Rusiji še veliko, nekateri ostajajo na polovici poti, drugi so blizu svetosti, a številni se tudi zatekajo na stranska pota. Žal cvetijo tudi sekte in razna praznoverja, pa tudi potrošniška nmiselnost. A to je že druga zgodba, ki presega okvir tega zapisa.
// //
