V zadnjem času sta izšli dve knjigi na temo pripadnostnega kostumiranja – oblačenja narodnih noš, kot se še vedno reče po domače. Najprej je konec poletja 2021 ob 50-letnici Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine pri Zavodu za turizem in šport Kamnik izšla strokovna monografija Pokažem se fantu v pisanem gvantu. Ob petdesetih Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku, približno leto pozneje pa še pri KUD JaReM Medvode knjiga Tončika v svečani preobleki. Žlahtnosti zlatih, črnih in belih vezenin.
Narodna noša je pripadnostni kostum
Knjigo Pokažem se fantu v pisanem gvantu je uredila Breda Podbrežnik Vukmir, sestavljena pa je iz dveh delov. Predgovora h knjigi sta napisala kamniški župan Matej Slapar in Sandi Uršič, kamniški podžupan in predsednik organizacijskega odbora Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine.
Avtor prvega dela je dr. Bojan Knific, višji kustos v Tržiškem muzeju. S folkloro in narodnimi nošami je povezan že od otroštva. Iz etnologije in kulturne antropologije je diplomiral z delom Kostumiranje narodno-zabavnih ansamblov. Študij je nadaljeval na podiplomski stopnji, ukvarjal se je prav tako s pripadnostnim kostumiranjem in leta 2009 zagovarjal doktorsko disertacijo Kostumiranje folklornih skupin. To področje je še vedno stalnica njegovega dela.
V prvem delu knjige z naslovom Gorenjska noša – slovenski narodni ponos razloži zgodovino pripadnostnega kostumiranja in utemelji, zakaj je pravilen izraz pripadnostni kostum, ne narodna noša. Seže kar daleč nazaj, ob pripovedi navaja tudi članke iz starih časopisov. Za sodobnega človeka nerazumljive izraze razloži. Vse je tudi bogato ilustrirano: najprej seveda z risbami in slikami, pozneje s fotografijami. V uvodnem poglavju je zapisal tudi opažanje, da oblačilna dediščina ponuja vrsto možnosti za vključevanje teh prvin v sodobno oblačenje. Med drugim tudi marsikateri politik sprejme kako prvino iz oblačilne dediščine, nekaj županov pa je za udeležbo na uradnih dogodkih že obleklo tudi narodno nošo – pripadnostni kostum.
Viri za raziskovanje so tudi umetniške slike in freske v cerkvah
Poleg starih zapisov – prvi zapisi o načinu oblačenja preprostih ljudi izvirajo iz renesanse – so pomemben vir za raziskovanje načina oblačenja različne upodobitve, tudi freske v cerkvah. Podlaga za razvoj pripadnostnega kostuma so bila praznična oblačila, v katerih so slikarji naslikali ljudi. Omeni celo vrsto slovenskih slikarjev in zbiralcev ljudskega slovstva, ki so poleg zapisovanja ljudskega slovstva tudi risali in slikali oblačila ljudi, s katerimi so se pogovarjali. Pomemben vir pa so tudi fotografije.
Na oblačenje je seveda vplivala tudi vsakokratna moda, ki je s tem vplivala tudi na razvoj pripadnostnega kostumiranja. Tako je bilo na primer v drugi polovici 19. stoletja modno, da so se ženske pokrivale s pečami, zdaj pa velja, da so bolj modne avbe. Pomemben vpliv na razvoj pripadnostnega kostuma je imelo tudi narodnoprebudno gibanje v drugi polovici 19. stoletja.
Razloži tudi, zakaj se je ravno gorenjska praznična noša razvila v pripadnostni kostum, ki so ga sprejeli tudi v drugih slovenskih pokrajinah. V zvezi s tem navaja tudi nekaj odlomkov iz časopisov, na primer iz Kmetijskih in rokodelskih novic št. 37 leta 1846: »Med druzimi pogovori je bilo tudi od nošnje kmetov na Kranjskim govora in ptuji gospod je rekel: ‘Zdi se mi, de ga ni para Kranjski nošnji deleč okrog.’«
V nadaljevanju podrobno predstavi vse dele tako ženskega kot moškega pripadnostnega kostuma: oblačila, obutev in dodatke, ter natanko razloži pravila glede izdelave in nošenja. Ob besedilu je veliko fotografij, ki vse skupaj še natančneje ponazorijo.
Bela peča, sklepanec zlat
Dr. Marija Klobčar, ki je leta 1982 diplomirala iz slovenščine in etnologije na Filozofski fakulteti in leta 1997 doktorirala, je zaposlena na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU.
V drugem delu knjige, naslovljenem Bela peča, sklepanec zlat, se je posvetila razvoju oblačilne kulture na Kamniškem pa tudi spremembam v družbi. Ob zbiranju pričevanj o tem pa je izvedela tudi zanimive življenjske zgodbe, ki jih je, kolikor so povezane z razvojem oblačilne kulture, tudi vpletla v besedilo in dopolnila s fotografijami. Poudari, da so tudi na Kamniškem proti koncu 19. stoletja sprejeli pripadnostni kostum – gorenjsko praznično nošo in se pripadnostno kostumirali ob slovesnih dogodkih, tako političnih kot verskih.
Pripadnostno kostumiranje povezuje tudi z gospodarskimi gibanji in izražanjem narodne zavednosti. Vse je bilo nekoliko drugače kot v drugih krajih, saj je bila v Kamniku v ospredju meščanska samozavest pred narodno zavestjo. Velike so bile razlike v oblačenju med meščani, zlasti meščankami, in okoličani.
Predstavi tudi dogajanje po koncu druge svetovne vojne, ko se je spremenil odnos do izročila in se je pravzaprav začelo ustvarjati novo izročilo. V tem obdobju se je zmanjšal pomen kamniških meščanov, saj meščanski simboli, čeprav uporabljeni z novimi pomeni, niso smeli preglasiti ideološke naravnanosti.
Posebno vlogo za Kamnik ima tudi Velika planina s svojimi planšarji. Ob dvajseti obletnici osvoboditve so prvič pripravili Pastirski praznik, ki je pomenil začetek predstavljanja velikoplaninskih pastirjev in njihove noše. K temu je veliko pripomogel arhitekt Vlasto Kopač.
Kamniški okoličani so s svojo voljo po ohranjanju ljudskega izročila leta 1966 spodbudili Turistično društvo Kamnik, da je organiziralo Dan narodne noše, iz katerega se je razvila manifestacija Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Zgodovino te prireditve dr. Klobčarjeva podrobno predstavi, zadnje poglavje pa je posvečeno dogajanju v zvezi s prireditvijo v samostojni Sloveniji.
Knjigo zaključuje izbor fotografij iz petdesetih Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine. Fotografije so s FB-strani Visit Kamnik.
Tončika v svečani preobleki
Avtorica knjige Sonja Porenta iz Pirnič v knjigi predstavi, kako izdeluje ženska pokrivala za narodne noše, rokavce in kočemajke. Urednik knjige je dr. Bojan Knific, za katerega avtorica pravi, da jo je veliko naučil in ji bil v močno oporo tako pri učenju, uvajanju v izdelovanje narodnih noš kot pri pisanju knjige. Urednik je v svojem prispevku poudaril:
»Rešila je marsikatero vprašanje, s katerim smo se proučevalci oblačilne dediščine ukvarjali leta in leta, z doslednim izdelovanjem replik pa pokazala zgled mnogim, ki bodo – želel bi si tako – stopali po poti ljubiteljskega raziskovanja in poustvarjanja prežitkov oblačilne porabe, ki jo kaže tudi s to knjigo.«
Predgovora h knjigi sta poleg urednika napisala še medvoški župan Nejc Smole in predsednik KUD JaReM Roman Veras.
Sonja Porenta najprej predstavi svojo življenjsko pot in pot do tega, da je začela izdelovati pokrivala za narodne noše – pripadnostne kostume. Ob delu je končala srednjo ekonomsko in komercialno šolo, učila se je tudi šivanja. Že v času šolanja se je pri teti, kjer je stanovala, začela ukvarjati z ročnimi deli. Ob tem je spoznala: »Šele precej let pozneje sem spoznala, da ročno delo terja čas in potrpljenje in da mora človek za kakovostno ročno delo ob tehnični izurjenosti tudi osebnostno dozoreti.«
Začela je s pustnimi kostumi, vrh dosega s pripadnostnimi kostumi
Zaposlila se je in si ustvarila si družino, v prostem času pa ustvarjala: pustne kostume, pletla makrameje, izdelovala tapiserije in podobno. Z oblačilno dediščino se je srečala že v mladosti, ko je praznovala okroglo obletnico, pa je mož naročil zanjo nošo, torej pripadnostni kostum. Izdelovalki Mojci iz Selc je pomagala izdelati nekatere kose in ob tem to delo vzljubila. Še posebej jo je pritegnilo izdelovanje tistih oblačilnih kosov, za izdelavo katerih je potrebnega veliko ročnega dela. Pri t. i. narodni noši so to predvsem ženska pokrivala in drugi deli, ki so tudi izvezeni.
Obiskovala je seminarje, zbirala gradivo na to temo, v muzejih in na razstavah si je natančno ogledala posamezne primerke. Pri posameznih pokrivalih, ki jih že dolgo nihče ne izdeluje, je iskala poti, kako jih izdelati, in jih je našla. O vsem tem piše v knjigi. Natančno opiše postopek izdelave vsakega izdelka. V knjigi je tako predstavljena izdelava dveh vrst peč, petih vrst avb, belovezene zavijače, belovezenega predpasnika, rokavcev, spodnjega krila in spodnjih hlač, kočemajke in robca. Predstavila je tudi izdelavo pripadnostnega kostuma za lutko in izdelavo vezene blazine, kot piše, z vezilno nitjo slikane blazine.
Sonja Porenta tudi predava na srečanjih ljubiteljev in poznavalcev oblačilne dediščine in se udeležuje srečanj izdelovalcev, sodeluje na Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku, tam je bila leta 2013 nagrajena, na mednarodnem festivalu vezenja v Velenju, kjer je bila tudi nagrajena.
KUD JaReM je pred rojstno hišo Jakoba Aljaža v Zavrhu pod Šmarno goro pripravil lepo prireditev, na kateri so predstavili knjigo in njeno avtorico. Avtor fotografij je Janez Strojan.
