Izšla je nova številka revije Razpotja, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške. Tema tokratne številke je javni interes.
“Kako govoriti o javnem interesu, če se moramo izogniti, po šegah in navadah današnjosti, govoru o dobrem in zlu? Da je nekaj v javnem interesu, lahko pomeni le, da gre za neko dobro, ki je onkraj partikularnosti in zato zavezujoče za vse – torej obče dobro. Danes pa neradi govorimo o občih stvareh brez pene v ustih ali posmehljive grimase na obrazu. Ta nedorečenost, ta strah pred izgovarjanjem »občih resnic« in zvajanje vseh političnih argumentov v najboljšem primeru na začasne, izpogajane pravice, v najslabšem pa na razmerja med dominantno skupino in (zatirano) manjšino, je gotovo cena, ki jo je morala Evropa plačati za svojo izkušnjo prejšnjega stoletja. Poudariti velja, da je to zadržanje v določeni meri pripeljalo do otipljive sprostitve, razpršitve in decentralizacije; do vsega tega, torej, kar prepoznavamo kot specifiko liberalnih demokracij, kot jih poznamo na Zahodu. A ne da bi zapadli v neokonservativni diskurz o nujnosti vrednot za družbeno kohezijo, tj. o »vrednotah zaradi njih samih«, lahko ugotovimo, da ima takšno zadržanje svojo negativno, celo samodestruktivno plat.
Najprej, če vsako dobro znotraj občega (znotraj družbe ali politike) razumemo kot nekaj, kar ni spoznano, temveč vselej le izbojevano ali izpogajano, se ne moremo izogniti sumu, da je to dobro po svojem bistvu vedno partikularno in le pretendira po tem, da bi zavzelo mesto občega. To lahko opazimo na področju kulture (in analogno tudi na drugih področjih javnega interesa, kot so zdravstvo, izobraževanje, sociala, javna uprava in celo gospodarstvo s svojimi paradnimi konji nacionalnega pomena), kjer se o javnem interesu razpravlja skoraj izključno, ko je govora o delovnih mestih v javnih zavodih, isti pojem pa vzbuja le malo zanimanja, ko morajo taisti zaposleni spregovoriti o poslanstvu in dolžnostih, ki jih imajo kot vršilci javnega dobrega na področju kulture. Kot da ni javni interes nič več kot karta, ki jo zaposleni v javnem sektorju potegnejo iz rokava vsakič, ko morajo zaščititi svoje nadaljnje preživetje. Druga posledica pa je, da takšno zadržanje postopoma ustvarja šibki um, ki ni zmožen rigoroznosti v razmišljanju o skupnih stvareh, tudi zaradi nepoznavanja ustroja ter smotra institucij in predvsem države kot take. Povprečnemu sodobniku se zdi, da so te forme sobivanja prisotne od nekdaj in da obstajajo kar tako, po inerciji. Nihče se več ne trudi utemeljevati države, naddržavnih skupnosti, različnih oblik oblasti ali institucij na podlagi določene koncepcije dobrega; če že, se jih utemeljuje v negativni obliki, izhajajoč iz strahu ali gole koristi. EU imamo, da se evropske nacije ne vojskujejo, državo imamo, da se ljudje ne pobijejo med seboj. Uradniške službe obstajajo, da ni preveč nezaposlenih, kulturne dotacije zato, ker morajo tudi ti neproduktivni revčki od nečesa živeti.
Takšna miselnost kaj hitro privede do teorij, ki bi katero od skupin preprosto črtale iz politične skupnosti: eni podjetnike, drugi kulturnike, tretji upokojence, četrti kar celoten javni sektor. To, da obstajajo družbene sfere, ki so tako zelo sprte med seboj, gotovo kaže, da z družbo nekaj ni prav. Oziroma, natančneje, da nekaj ni prav z našo miselnostjo. Zato bi morda veljalo sestopiti iz kritiško-ocenjevalnega na izvršno razmišljanje. Obrniti bi morali perspektivo: sedanje institucije niso tu kar tako, temveč so izraz nekega premisleka o javnem dobrem, ki je botroval njihovemu nastanku ali se formiral skupaj z njihovim razvojem – temu bi lahko rekli smoter institucij in je vsebovan že v zakonodaji ali vsaj v njenem duhu. Pravo vprašanje zato ni, ali je nekaj v javnem interesu, temveč kako zadeva, ki je v javnem interesu, zares postane tudi javno dobro.”
Miha Kosovel, glavni in odgovorni urednik Razpotij
Več o vsebini aktualne številke Razpotja in o reviji na povezavi.
