Izsiljevalke

1

izobrazba šola učenci razredKonec šolskega leta se bliža. Za večino otrok je to najbolj stresni del leta. Ocene se zaključujejo, potegujejo se za pike pod celoletno znanje, sledijo še zadnje kontrolne naloge, zadnja spraševanja. Kako genialne učence imamo in česa vsega so se sposobni naučiti, opažajo učitelji ravno v teh dneh. Učenci, ki jim je šola celo leto predstavljala nepotrebno obremenitev, se zdaj kampanjsko lotevajo celoletnega zaostanka. To je zlat čas za inštruktorje, ki uporabljajo lijake s posebno veliko odprtino, da vlijejo velikanske količine podatkov (ne znanja, da ne bo pomote!) v trde glave. No, če vseeno niso uspešni, nastopijo mame.

Danes se šolniki največ ukvarjajo s starši. Otroci sicer obiskujejo pouk in različne dejavnosti, a učiteljem vedno gledajo pod prste starši. Učitelji uživajo minimalno zaupanje, saj smo vsi hodili v šole in vemo, kako se temu streže. Naš čas je še posebej težak zato, ker nam je pretirana permisivna vzgoja prinesla generacijo scrkljanih in razvajenih otrok, ki so zdaj starši. In kaj se zgodi, če si v šoli sprego podajo razvajeni otroci razvajenih staršev? Zgodijo se nam izsiljevalke. No, da ne bom krivičen tudi očki z odvetniki na govorilnih urah so svojstveni kazalec brezna domače (ne)vzgoje.

Pa se vrnimo nazaj k mamam, ki konec maja iz nekega posebnega materinskega čuta, zaskrbljene potrkajo na vrata učiteljev in se čudijo, kako njihovim hčeram grozijo popravni izpiti. Ne pomagajo zabeležbe o neopravičenih izostankih, tudi neopravljene domače naloge jih ne prepričajo. Vedno si izmišljajo nova opravičila in moledujejo za še eno možnost popravljanja, pa čeprav so hčere popravljale že trikrat in nikoli niso pisale več kot 30 odstotkov.

Če zlepa ne gre, zagrozijo z ravnateljem. »Še z njim bi se rada pogovorila!« Blagor učiteljem, za katerimi trdno stoji ravnatelj in ubogi tisti učitelji, ki kapitulirajo na ravnateljev pritisk.

A zgodba se tu še ne konča. Če tudi pritisk ne uspe, preskrbne gospe pritisnejo na čustva.
»Otroku boste uničila (napačno polvikanje je zanje simptomatično) eno leto življenja. Zaradi vas se ne bo mogla na sprejemne izpite!«
»Ampak saj s tem znanjem ne bo opravila mature?«
»Verjetno je res ne bo, ampak hčerin problem trenutno je, da ji vi ne date še ene možnosti …«

Seveda je brezpredmeten argument, da učitelj otroku ne more bolj uničiti leta življenja, kot si ga uniči sam. Z lenobo, neobiskovanjem pouka, neopravičenimi urami in konec koncev z domačo potuho.

Srednja šola pri nas ni obvezna (čeprav jo praktično vsi obiskujejo). Potrebujemo tudi manj kvalificirano delovno silo. Ni nobene potrebe, da bi bili vsi profesorji, zdravniki in advokati. Potrebujemo tudi tiste, ki znajo pometati, kositi, preložiti kup peska, pospravljati in zlagati. Če pa se kdo čuti bolj sposobnega, naj to sam pokaže. Ne pa njegova mama, na učiteljevih vratih. Kajti učitelji morajo biti fer tudi do ostalih otrok, ki morajo zaradi bolj trde glave za dvojko garati celo leto.

Trdno sem zato, da učiteljem počasi spet vrnemo njihovo dostojanstvo, bolj zaupamo njihovi presoji, otrokom pa na račun učenja odpovemo kako uro računalnika, mobilnega telefona ali gledanja televizorja. Prepričan sem, da bi se njihov uspeh drastično izboljšal.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. V “naših” časih je bila povprečna ocena v osnovni šoli tam nekje okoli tri. Odličnih v razredu je bilo le za vzorec.
    Če pogledamo danes: povprečna ocena je preko štiri, odličnih je že skoraj polovica otrok.
    Ampak najbolj presenetljivo: povprečnega znanja je pa manj!
    In ko imamo kombinacijo vprašljivo izobraženih staršev in permisivno vzgojene mladine, je to res šolski golaž, ki ga učitelji in ravnatelji ne morejo več pojesti.
    In kje iskati rešitev?
    Vsekakor v strožjih pogojih pri prehodu iz nižjega razreda v višji razred, pri bolj ostro začrtanih mejah med eno stopnjo izobraževanja in drugo, pri zahtevah po višji kvaliteti poučevanja, pri tem, da bodo pravice učencev zapisane v nekaj vrsticah, njihove obveznosti pa na nekaj straneh (sedaj je temu žal obratno).
    Torej bo porebno narediti korake točno v nasprotno smer kot so bili narejeni v zadnjih desetletjih!
    Morda bomo potem čez dve generaciji ponovno imeli strokovnjake, ne pa nezaposljive mladeži!

Comments are closed.