Izseljenstvo pri nas povsem spregledano

Zbrana druzba na martinovanju. foto: D. Valentinčič.
Zbrana družba na martinovanju. foto: D. Valentinčič.

Poleg Fontane je najizrazitejši slovenski center v Kaliforniji San Francisco. Tudi sem so se Slovenci začeli priseljevati konec 19. in v začetku 20. stoletja. A za razliko od Fontane je migracija sem potekala konstantno vse do današnjih dni. Začetno ekonomsko migracijo je po drugi svetovni vojni okrepila skromna politična migracija, temu pa nato spet sledila ekonomska migracija v prihajajočih desetletjih. Zadnja leta mlade privabljajo predvsem visokotehnološka podjetja v Silicijevi dolini.

Zatorej je zelo aktualno vprašanje vključevanja mladih novih priseljencev v obstoječe slovenske organizacijske strukture. A situacija na tem področju ni najbolj rožnata (ne le v Kaliforniji, ampak nasploh). Naj navedem dva konkretna primera, ki sem ju sam doživel.

Čeprav se je v Toronto v zadnjih letih izselilo stotine mladih Slovencev, tega v izseljenskih organizacijah ni zaznati. Letošnje poletje, ravno ob mojem obisku, se je za spremembo nekaj mladih pripeljalo na eno izmed slovenskih »farm« na obrobju Toronta. Glavna motivacija za obisk je bil zastonj bazen, tako so jo hitro ob začetku kulturnega programa popihali v vodo. Kasneje sem se z eno izmed deklet zapletel v pogovor. Že rahlo zgroženo mi je dejala: »Ali si videl, kakšni čudni ljudje so tukaj. Pred domom imajo kip duhovnika z otrokom, le kaj naj bi to pomenilo«, z jasno namigovanjem na pedofilijo. Dejansko je šlo za kip škofa Barage s knjigo v rokah, ko uči indijanskega otroka (škof Baraga je med vsemi Slovenci v Kanadi in ZDA zaradi njegovih nespornih zaslug in velikega ugleda tudi med večinskim prebivalstvom (in še posebej Indijanci) zelo spoštovana oseba). Ko sem jo presenečen vprašal, ali ni tisto škof Baraga, mi je bilo iz njenega pogleda jasno, da se ji niti sanja ne, kdo bi to lahko bil.

Zunanjost slovenske župnije.
Zunanjost slovenske župnije.

Drugačna, a kljub temu nezavidljiva je bila tudi izkušnja slovenske skupnosti v San Franciscu, kot so mi jo pripovedovali. Tudi tukaj mladi niso pretirano zainteresirani za vključitev v slovensko skupnost. Ko so nekateri na eni prireditvi bili, so jih »stari Slovenci« vprašali, zakaj ne pridejo pogosteje. Odgovor se je glasil, da saj bodo sedaj prišli, a so se tega dolgo izogibali, saj so mislili »da so tukaj sami stari komunisti«.

Jasno je, da mladi, ki odraščajo v Sloveniji, ne morejo pridobiti nobenega vedenja o zamejski in izseljenski dimenziji slovenstva, saj sta ti v šolstvu in medijih povsem spregledani. Kakšne posledice to prinese, pa lepo ponazarjata zgornja primera. A upajmo vendarle na bolj pozitiven razvoj dogodkov v prihodnje. Ko sem sam obiskal martinovanje v San Franciscu je tam bilo pol ducata mladih, ki so se priselili v zadnjih letih. V slovenskem domu še vedno ponujajo sobotno šolo slovenščine iz pravkar začetniško skupino prevzema dekle, ki je iz Slovenije prišla letos.

Ključni strukturi Slovencev v San Franciscu sta “slovenska hala”, kot narodni dom imenujejo rojaki sami in župnija Gospodovega rojstva. “Slovensko halo” so Slovenci odkupili leta 1923, tam so prej bili prostori tovarne, ki je izdelovala žarnice, prostor preuredili in ga neprekinjeno uporabljajo do danes. Prostore si deli pet različnih slovenskih organizacij, tudi takšne, ki naj bi bile na različnih ideoloških blokih. Rojaki so mi pripovedovali, da nekatere posameznike to še nekoliko moti in ne hodijo na vse prireditve, večina pa se na to ne ozira in se prireditev udeležujejo ne glede na organizatorja.

01 san francisco moni kovacic
Nastop Moni Kovačič, ki sedaj živi v Kaliforniji.

Zanimiva anekdota je povezana z župnijo Gospodovega rojstva. Cerkev so Slovenci upravljali skupaj s Hrvaškimi verniki. A število župljanov se je zmanjševalo, zato jim je škof cerkev 1. junija 1994 odvzel in župnijo ukinil (vseh slovenskih vernikov naj bi takrat sicer bilo, a razkropljenih po vsem Bayu, okoli 1.000). Župljani pa se s tem niso sprijaznili. Odločno so se uprli, med drugim tudi tako, da so se vsako nedeljo zbirali na pločniku pred nekdanjo cerkvijo in tam molili. Molitev je bila uspešna, za božič leta 1996 so lahko spet vstopili v svojo cerkev. Menda je to edini primer v ZDA, da bi bila spet obujena kakšna ukinjena etnična župnija. Obuditev je sicer prišla z majhno spremembo. Župniji so se pridružili tudi poljski verniki. Vse tri etnične skupnosti danes tudi oskrbuje poljski župnik. Če pa je v Kaliforniji na nadaljnjem študiju kakšen duhovnik iz Slovenije, ga rojaki radi povabijo medse in izkušnje kažejo, da se povabljenci radi odzivajo in mašujejo za rojake.

Kot v drugih izseljenskih skupnostih sem bil tudi tukaj deležen neverjetne gostoljubnosti slovenskih rojakov. Zahvaliti sem moram predvsem družini Plut, ki me je tako prijazno sprejela medse ter mi odprla vrata tako svojega doma kot slovenske skupnosti. Posebej se prileže sredi San Francisca piti dobro domače vino, izdelano po receptih prednikov iz Slovenije, in to celo v pravi zidanici sredi te metropole.

Slovenci v Kaliforniji (kot tudi rojaki v vseh ostalih izseljenskih skupnostih) so vedno veseli obiskov iz Slovenije. Le teden dni po mojem odhodu pa jih je doletel še posebej pomemben obisk. V goste je prišel predsednik slovenske vlade dr. Miro Cerar. Skupnost ga je z veseljem pričakovala. Upam, da bo tudi ta obisk še dodatna motivacija za njihove aktivnosti. Hkrati pa upam, da je bil učinek tudi obraten. Da tudi slovenski oblastniki ob takšnih obiskih začutijo izseljenske skupnosti in bo slovenska politika v bodoče rojake po svetu bolj zaznala kot pomemben del slovenskega naroda in hkrati priložnost, ki je ne gre izpustiti iz rok.