Izredne razmere? Ne, hvala.

2

izhod v sili znakDanes živimo v času stalnih izrednih razmer, ki jih širijo mediji. Tega ne pravim samo zato, ker se tudi sam pogosto sprašujem, kaj za ene čudaške informacije se zdi urednikom vredno objavljati. Na primer, ali ste vedeli, da je danes nevemkakšna obletnica nevemkakšne neumnosti, ki je največja v zadnjih tisoč petintridesetih letih? No, če niste, zdaj veste in imate zaradi tega gotovo polepšan dan. Kot da ne vidijo, da s tem kratkoročnim učinkom spodkopavajo dolgoročno zanesljivost svojega medija? Na primer, novinar objavi tehtno informacijo, za katero se je (recimo) potrudil in vložil nekaj poti in pogovorov, nakar urednik pod njegov tekst spusti ploho neumnih pripomb naključnih in anonimnih piscev, ki so za to porabili minuto svojega časa in s svojim nemirom, jezo ali jamranjem okužili ne samo novinarjev trud, ampak samo informacijo in medij. Morda sem prestrog do urednikov. Kaj ne delujeta celotni Youtube in Facebook na enak način? Objavljanje neumnosti celemu svetu.

Ustvarjanje kriz in ponujanje rešitev

To opažanje bi rad razširil na temo, ki je v zadnjih mesecih zaposlovala resne novinarje in resne bralce, čeprav se je zdaj izkazalo, da je bila ta pozornost povsem pretirana. Nepremičninski davek. Potem ko smo se skoraj dve leti vsi intenzivno ukvarjali z njim, pregledovali stanje pri sosedih in ga primerjali z našim tlorisom in seveda ugotavljali, kako so se sosedje spet bolje odrezali od nas, kako bolje od nas goljufajo državo in kako sploh smo mi največje žrtve tega davka, mimogrede, tako kot vedno, no, zdaj je vse te groze in primerjanja naenkrat konec in morda jo bo konec za lep čas. Ampak to je samo sosedska plat davka. Zanimivo se mi zdi vprašati tudi, ali se snovalci tega davka niso zavedali, da stoji na ustavopravnih trhlih tleh? Saj bi na ustavnem sodišču skoraj v celoti pogorel. Obdržal se je za en sam glas. Ves napor, popisi, cenitve, aplikacije, informacije, postopki, vse na trhlih temeljih?? Uf. In zdaj imam še eno vprašanje, ali bo letos največji dosežek vlade v tem, da bo uveljavitev davka preložila. To ravnanje zelo spominja na vzdušje, ki je spremljajo ugotavljanje bančne luknje pred meseci. Mar ni tudi tam veljalo, da je vlada največ naredila s tem, ko je za drag denar ugotovila, da luknja je, da pa ni neizmerljiva, da ni neskončna. Če bi bil zelo ciničen, bi rekel, da lahko Slovenci zdaj res mirno spimo, ker kriza pri nas ne bo trajala večno, ampak samo nadaljnjih 150 let. Oddahnimo si torej, ljudje, vse bo v redu, vlada ima vse pod kontrolo, samo čas potrebuje. Pač 150 let. A ni to elegantno: ustvariš krizo, davek, proteste ali podobno grozo, potem se ponudiš za rešitelja te iste krize in ljudje si oddahnejo. A samo začasno, kmalu jim bo namreč treba ponuditi novo grozo, da bi jih lahko potem od nje spet odrešili. (Več o tem najdete v prispevku o Rokovnjačih našega časa.)

Učinek naravnih katastrof na travmirane družbe

Poglejmo stvar še z vidika nedavne škode v gozdovih zaradi ledu. Slovenci se v naravnih katastrofah zbližamo, kar najbrž velja za vse narode. Spet lahko zaživimo v prijetnem prepričanju, da so ljudje okoli nas dobri, da v svetu obstaja dobro in da je pomoč sosedu normalna. Problem je, ker tega ne doživljamo ob katastrofah, ki jih zakuhajo ljudje, saj nam te prebudijo prav nasproten občutek, namreč, da so ljudje pokvarjeni, podkupljivi, brezbrižni in pogoltni. Zdaj bo kdo rekel, da bi bilo za nas najbolje, da imamo čim več naravnih nesreč, ker te krepijo občutek povezanosti in solidarnosti, in čim manj socialnih travm, družbenih konfliktov in delitev, ker te zmanjšujejo zaupanje v družbi in prispevajo k ohranjanju permanentnega stanja izrednih razmer. In da bi morali biti naravnih nesreč zato veseli, ker nam dajo priložnost za srčnost. Saj bi navsezadnje tudi drugo vojno lahko imeli za naravno katastrofo, ki pride in gre, če se ne bi ob tem spočela tudi socialna katastrofa še danes neugotovljivih in neizmerljivih razsežnosti. Tu se dotaknemo jedra problema, ki je v tem, da travmirane družbe tudi naravne nesreče spremenijo v medosebne prepire in travme, oziroma točneje rečeno, da naravne nesreče v travmiranih ljudeh slej ko prej poleg občutka povezanosti prebudijo tudi občutek opeharjenosti, krivice in nezaupanja, s čimer se utrdijo v prepričanju, da je svet slab in da dobro ne obstaja.

Vzdušje normalnosti in vloga države

Kaj se lahko iz tega naučimo? Ljudje zlasti pri nas potrebujemo vzdušje normalnosti. Normalno je, da si ljudje pomagamo, da si zaupamo in da v travmiranih družbah prevladuje nasprotni vtis, ki nas sicer lahko zapelje, ampak to še ne pomeni, da lahko zato vsi podivjamo in vsi krademo, lažemo ipd. Prav take družbe najbolj potrebujejo vzore, ki kažejo v nasprotno smer. Normalno je, da smo del sveta, ki se čedalje hitreje vrti na strahu in hlastanju za popolnim ugodjem, ampak nenormalno je, če se temu prepustimo in ne zapremo vrat, skozi katerega vdira v naš vsakdan. Prav ta izziv nam daje današnji čas: ker čedalje bolje vidimo v jedro, ki prek ustvarjanja bolj ali manj umetnih izrednih razmer poganja stres, depresije, izgorelost, sumničavost in nezaupanje, lahko toliko bolj uspešno vsak zase zapremo vrata tem razmeram in se prepustimo ustvarjanju iskrenih medosebnih odnosov, če ne gre drugače, s sosedi. Gorje, če se izkaže, da so podobno prestrašeni kot mi in da si tudi oni želijo samo premagati svoj strah do nas in se zbližati z nami.

Ali ne bi bilo lepo, če bi nam kar ob začetku uvajanja nepremičninskega davka rekli in če bi mi seveda temu lahko verjeli: Glejte, gre za to, da bo večina plačevala letno nekaj deset evrov več kot prej, ampak bodite brez skrbi, država bo poskrbela za to, da bo s svojimi postopki ustvarila dovolj zaupanja, da boste davek lahko mirno vključili v svoje življenje in prihranili več deset tisoč evrov izgubljenega časa, ki ga lahko posvetite sebi in bližnjim. A ni prva naloga države v sodobnem svetu, da ustvari vzdušje zaupanja do sebe in med ljudmi?

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.

Foto: Flickr

2 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek.

    Vse vlade so večkrat po nepotrebnem zapravljale zaupanje.

    Največkrat zato, ker se niso ozirale na to ali je neka rešitev skladna s slovensko ustavo.

    To pa je največji kiks, saj je potrebno upoštevati ustavno kulturo, ki je temelj domoljubja.

  2. Ja, g. Erzar, marsikaj ste prav napisali. Toda, lepo vas prosim, zakaj se greste vseveda in pišete o nepremičninskem davku, ko pa se v problematiko niste poglobili in ne veste o čem pišete ? Če imate pač vi osebno eno stanovanje in bo davek 2,5 krat višji kot prej in vas to nič ne moti, zakaj tako poenostavljate ? Boste vi osebno kaj primaknili k davku , ki ga morajo recimo plačati katoliške šole ali župnije za stavbe kjer poteka verouk ? Je to kar tako, je to kar nič…?? Pa seveda davek za kmete, obrtnike, male podjetnike…To vas nič ne briga. Ker vi osebno zaradi 100 evrov davka več niste prizadeti ?? Sveta preproščina ! Ali bolj rečeno, ceneno poneumljanje in zavajanje.

Comments are closed.