Izpoved homo tradicionalusa

zanemarjenSem »homo tradicionalus«, moje življenje je neznosno, v kratkem bom pretepel ženo in otroke ter se vdal alkoholu, mojo agonijo lahko reši le gospodar.

Duhovni okvir »homo tradicionalusa«

Naj se kratko predstavim. Sem eden tisti nesrečnikov, ki jih je evolucijski tok izrinil v slepo črevo razvoja in ki so ga gospodarji uma, ta napredna libertarna unisex vrsta, prepoznala kot zakrnelega tradicionalista, konzervativca, homofoba … Prav iskreno se tudi opravičujem, da me moja mama ni splavila in da me morajo zato gospodarji prenašati. Saj veste, mati je bila ena tistih preprostih bitij, ki je verjela več tisoč let starim zgodbicam iz Judeje, oče pa je bil sicer v partiji, a je bil del tiste stare partije, ki ji je šlo za socialne spremembe, in je bil spolno še povsem neosvobojen. Jaz, nesrečnik, sem pil mleko svoje matere in občudoval očeta, zato ni čudno, da sem tam, kjer sem, zafurstrirani tradicionalec.

Do nedavnega sem mislil, da je moje življenje, še kar znosno, potem pa sem pozorno prisluhnil mislim gospodarja, ki mi jih je namenil preko naših političnih izvoljencev ljudstva in vodilnih medijev, se seznanil z najnaprednejšim mišljenjem, z idejami LGTB in teorijo spola kot krono misli, ki je Mišljenje kot tako, in ugotovil, kako nesrečen sem in kako pomilovanja vredni smo vsi, ki vztrajamo na preživelih tradicionalnih predsodkih.

Evolucija gre svojo nujno pot

Gospodar je spoznal smernice evolucije in napisal nov družinski zakonik, pri tem seveda ni upošteval nikakršnih predlogov, bolje rečeno predsodkov homo tradicionalusa, kar bi bilo tudi nedostojno, saj le gospodarju pritiče, da vlada in piše zakone. Inštitut za socialno varstvo Slovenije je na podlagi neizpodbitnih dejstev ugotovil: »Zaradi evolucije je prišel čas, da tudi v Sloveniji priznamo, da ne bomo več tisti, ki bomo hodili za časom, za tem uveljavljanjem univerzalnih človekovih pravic in da jih priznamo vsem, ne glede na to, v čem se razlikujemo.« Nacionalna institucija je torej jasno prepoznala evolucijske tokove in kdor ni del tega toka, naj se sprijazni, da sedi na vlaku evolucijskega odklona, da je slepo črevo v razvoju. Opazimo lahko tudi, kako je povsem profani, aktualni dogodkovni čas prisesan na evolucijsko nujnost. Koliko razstav, instalacij, kulturnih prireditev, televizijskih oddaj … je prav po nuji evolucije padlo v ta predreferendumski čas.

Res, mi, homo tradicionalus, ne razumemo naprednih mišljenj, nam pač ni dano, a tudi ni naša naloga, da razumemo, to je naloga gospodarja kot nosilca zgodovinskega razvoja. Homo tradicionalus si tako predstavlja, da je za otroka najbolje, da živi v biološki družini z očetom in materjo, da imata oče in mati različno vlogo pri vzgoji otrok, govori o moškem in ženskem vzgojnem principu in podobne nesmisle. V svoji omejenosti si to bitje predstavlja, da sta si spola različna in ne enaka in da se že na zunaj razlikujeta po tako banalnih stvareh, kot so spolni organi – kakšna sveta preproščina! Hvaležni smo lahko gospodarju, da nam tako vztrajno in dosledno dopoveduje, kakšen je evolucijski razvoj človeštva, da ima z nami potrpljenje, kljub temu da težko sledimo in nam nikakor ne »potegne«. Zaradi naše omejenosti ima gospodar pravico, da se včasih oprime bolj ostrih metod, da naredi red, saj so nekateri med nami kar predrzni in v svoji norosti celo javno ugovarjajo in širijo svoje nebuloze. Nedopustno je, kot so opozorili gospodarji, da si nekateri tradicionalci celo drznejo javno spregovoriti v hramih učenosti, kot je knjižni sejem. Ko npr. novinar Uroš Slak kriči na predstavnico te podvrste, je edino prav, saj ta v svoji omejenosti ne razume drugačnega jezika, s kričanjem pa lahko vsaj odplakne del njene tradicionalistične nesnage.

Nacionalni medij, kot je RTV, ima tu posebno pomembno nalogo in jo k sreči vestno opravlja. Edino prav je, da objavlja številne oddaje v podporo LGTB znanosti, da spikerji na Radiju Slovenije smešijo tradicionaliste in jim s tem, ko jih omenjajo, pravzaprav izkazujejo čast.

Znanost z veliko začetnico

Znanost je že zdavnaj dognala, da so »argumenti« tradicionalistov zgolj preživeli predsodki, zato so člani oddelkov za psihologijo na obeh slovenskih univerzah enoglasno ugotovili, da za »zdrav psihološki razvoj otroka« oblika družine ni pomembna. To je nedvoumno še eden od bleščečih prispevkov naše etablirane psihologije k razvoju slovenskega naroda, kot je bil pred leti tisti z uveljavitvijo permisivne vzgoje. Posebno veseli tudi enotnost, kar se od humanistične stroke pričakuje, kako pa naj dosežemo mavrično družbo, če bo vsak soliral po svoje. Res, da je nekaj t. i. strokovnjakov tudi proti Znanosti LGTB, a to gre prepisovati zgolj šibkosti sistema, da je nekaj teh nesrečnikov spregledal in jim podaril akademske naslove, a treba je biti pozoren in previden, da se kaj takega ne bi dogajalo tudi vnaprej. Kdo je npr. Roman Vodeb, da bi nosil doktorski naslov, če ugovarja Znanosti LGTB? Zaradi njega in njemu podobnih primerkov je prav, da se selekcijo naredi že v bazi, na fakultetah, in v tem smislu je potrebno pozdraviti prizadevanja FDV-ja in Fakultete za socialno delo, da te nerazvite osebke prepoznajo že v samem začetku.

Kot vzorčna naj služi praksa LGTB-certifikata, kot ga ima ljubljanska mestna občina. Ta praksa se bo ob uveljavitvi novele družinskega zakonika gotovo prenesena na državno raven. Če hočemo vzpostaviti znanstveno družbo, temelječo na umu, mora iti vsak, kdor želi opravljati odgovorne službe v javnem sektorju skozi rešeto LGTB-komisije, saj je le-to garant prijaznega in naprednega okolja. Poglejte, kakšne bleščeče rezultate daje takšno okolje, tvoj gospodar te le prijazno povabi, da se slikaš v podporo za uveljavitev novega zakonika in ti točno veš, kaj ti je storiti, ni tistega neprijetnega obotavljanja in tehtanja ali nerganja.

Znamenja neba

Ob besedi gospodarja sem končno tudi spoznal, da sem kot tradicionalni mož in oče latenten alkoholik in nasilnež. No, tudi če tega tako ne čutim, imam v podzavesti zavoljo spolne zavrtosti in homofobnosti to tempirano bombo in slej ko prej bom premlatil ženo in otroke ter obležal pod točilnim pultom lokalne beznice. Ja, življenje nas, homo tradicionalus, je res nevzdržno, najbolj pri vsem pa se mi smilijo moji otroci, ki v svoji preprostosti mislijo, da so srečni, nesrečniki pa sploh ne vedo, kakšne starše imajo in kakšno jalovo seme vsrkavajo. A ne obupajmo, še je upanje, ob uveljavitvi družinskega zakonika bo šolski sistem naše otroke lahko prosvetlili in osvobodil s teorijo spola in centri za socialno delo bodo lahko v polnosti opravili svoje poslanstvo, ja, takrat bo lepo. In ko se v obupu ponoči ozrem proti nebu, vidim, da tudi to razume znamenje časa, ljubljanski grad se je obarval v barve mavrice – polnost časov je blizu.