Izpodriva se resnica kot grožnja nenormalnemu razporedu dobrin

0

Apostolu, svetniku in mučeniku Pavlu pripisujejo misel: »Kakor koli so časi težki in preizkušnje hude, vam je dovolj Božji blagoslov« (prim. 2 Kor 12,9).

Manj ko je človekova misel zamegljena s pragmatičnimi izhodišči, jasnejša je pot do Božjega blagoslova

Izhajajoč iz svetnikovega življenja, si upam trditi, da je Pavel imel v mislih duhovno vertikalo, na kateri je v točki 0, torej spodaj, posvetni odziv, v točki 1, zgoraj, Njegov (Kristusov, Božji) duh, vmes pa poljuben človek, kakršen je. Bliže ko je človek točki 0, manjša sta zanj težavnost časov in zahtevnost preizkušnje; bliže ko je točki 1 so mu težavnost in zahtevnost časa in preizkušnje večje. Ali kot se je ob neki priložnosti izrazil mislec:

»Številni, ki so v hudih časih ravnali tako, da jim je bilo laže, misleč, da bodo, ko se časi izboljšajo, postali boljši – niso postali boljši niti v lažjih časih.«

Bolj ko se človek vrednostno in vedenjsko prilagaja izostanku kazni, bolj se oddaljuje od Njegovega izročila kot izhodišča osebnostne zasnove. Obratno: bolj ko oseba ignorira posvetne kazni, bolj se oklepa pristnosti Njegovega blagoslova. Ignoriranje posvetnega trpljenja, križa, predstavlja ontološko olajšanje izbire poti, poenostavitev iskanja cilja. Manj ko je misel zamegljena s pragmatičnimi izhodišči, s pobegom od oblastvene kazni – natančnejša so pota do Njegovega blagoslova. Blagoslov, ki je sam po sebi empirično, izkustveno vodilo, postavi zunaj refleksije percepcijo kazni, prizadejanja bolečine. Percepcija kazni, posvetno prizadejanega zla, pači. Prilagoditev oblastvenemu torej ne le, da oddalji od Njegove podobe, temveč tudi od nemotenega miselnega procesa kot pogoja sledenja resnici.

Resnica je sama na sebi najbližja pot do Božje besede, do Boga v sebi

Resnica se v prvi vrsti kaže kot natančnost zaznave in vrednotenja dejanskosti. Nastaja na stičišču teženj po pravilnosti na eni ter laži in ugodja na drugi strani; sama na sebi ni nič drugega kakor najbližja pot do Njegove besede. Poskus, izogniti se kazni, nesmiselni, nelogični, odvečni, popači pot do smisla Njegovih besed, do Boga v sebi. S prilagoditvijo pričakovanemu se modelira človekova intelektualna vsebnost, se vzpostavi (avto)kreacija tujosti Božji podobi kot nevarnosti za nastop profane kazni. Kompromisa med izognitvijo kazni in sledenju Božjemu blagoslovu ni. Posvetno ugodje v luči pomanjkljivosti temeljev človeških oblik združevanja praviloma proporcionalno oddaljuje od pravilnosti zasnove. Ne toliko v pokorščini Njegovim besedam, temveč bolj v notranjem iskanju biti znotraj bitja (Tomaž Akvinski).

Oblike človeških mreženj so obremenjene z grehom, pohlepom, izkoriščanjem, manipulacijo …, moralni pa sprejemajo križ

Povedano preprosto: človek je postavljen pred vsakokratno izbiro (samo)umestitve v moralno vertikalo, kajti človeške kolektivne stvaritve sledijo zagotavljanju, prilaščanju ter nadziranju materialnega ugodja. Oblike organiziranja oblasti se na vertikali morale le redko, izjemoma bližajo točki 1, pa se človek, odločen stremeti k božanskem višku moralnosti, eksponentno približuje posvetni kaznovanosti. Oblike človeških socialnih mreženj so bile vselej pretirano obremenjene z grehom, pohlepom, izkoriščanjem, manipulacijo, nepoštenostjo …, pa je posvetni svet vselej poznal bistven odmik od Božje besede. Moralni so torej, iščoč Božjo resnico, sprejemali križ, pojavno različen skozi različna obdobja, toda vselej izhajajoč iz zapisane distinkcije bogastva, temelječega na laži, in upora, temelječega na božanskem.

Posvetna opredelitev k bogatenju namreč ne biva prezentno; posvetni vladarji zanikajo obogatitvene težnje s spektrom ideoloških manipulacij, preigravanjem besed, odmikanjem od smisla. Zajetno socialno pohlepnost, varovano z instrumenti represije in pačenja zavesti, odenejo v kvazinačelne postulate kvaziresničnosti, pa se pohlep predstavlja kot idejnost s pripadajočo retoriko prepričljivosti.

Današnja neoliberalna oblastvena resničnost ni prav nič drugačna od surovih pravzorcev. Vojne, spopadi, bolečina, stradanje, izkoriščanje in vse vrste utrjevanja materialnega v breme drugih narekujejo pačenje zavesti, oblikovanje katere vodi k uporu. Vodila manipulativnosti, zanikanja se ne spreminjajo; pridobivajo izboljšane, prirejeno civilizirane oblike. Resničnost posvetne vladavine je torej oponentna resničnosti Božje besede, derivativna oblika protibožanskega z apostoli sprevržene danosti. Redka zgodovinska socialna stanja so združljiva z Njegovimi nauki, redko vtkanimi v socialna omrežja posvetnosti, namenjena ekonomiji koncentracije kapitala, s posledično razgradnjo človečnosti. Izraz na izgubo obsojenega človeškega v boju proti odtujeno, brutalno posvetnemu pelje v nadstavbo miselne abortiranosti.

Resnica kot grožnja nenormalnemu razporedu dobrin, kadar za avtobus ljudi upravlja usodo sveta, se izpodriva na slehernih, tudi navidezno manj pomembnih območjih človeškega udejstvovanja.

Sledenje Njegovi besedi ne prenese kompromisa z ugodjem, ponotranjenje skromnosti pa vodi v nebo

V osami se sicer oblikujejo centri upora na različne, sebi lastne, času primerne načine sledenja Njegovi besedi. Razdruženi marginalci v verjetno izgubljenem, mučeniškem boju človeka proti množici, v boju točke 1 proti točki 0 moralne vertikale. V boju, ki ne prenese kompromisa z ugodjem, obrnjeni v posmrtno nagrado, v katero nas verjame vedno manj. Boj torej za Njegovo besedo brez obeta rajskega zaradi besede same, zaradi zapriseženosti resnici kot pogoju napredovanja k bodočim ljudem, ki jih ne bomo spoznali.

Kako dolgo še na tej mučeniški poti brez nagrade, s kaznimi, razmetanimi vsepoprek? Dokler se končno ne dojame namera svetnika, živečega skromno, med skromnimi, v lesenih kolibah na Sveti gori. Svetnika, ki je s kolibe odstranil streho, ker »mu zapira pogled v nebo«. Ponotranjenje skromnosti kot modus vivendi celote človeškega?! Po oceni avtorja nam drugega ni!

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.