Izolacija ali integracija?

3
283
Foto: Anton Tomažič.
Foto: Anton Tomažič.

Razlike v stopnji »civilizacije« so med različnimi deli našega planeta ogromne! Medtem, ko je večina človeštva že globalno povezana v najrazvitejšo tehnično družbo 21. stoletja, so marsikje v oddaljenih džunglah še plemena na stopnji kamene dobe… tudi takšni, ki še niso stopili v stik s »civilizacijo«. V takšnih primerih sta seveda upravičeni zaskrbljenost in skrb, da ne bi stik tako različnih družb povzročil probleme in težke posledice, predvsem za neizkušena in nezaščitena plemena. Tako so na primer tudi pripadniki plemena Maško Piro v Peruju doslej zavračali stike s tujci, sedaj pa so jih začeli mamiti predmeti tehnološke revolucije, vendar obstaja nevarnost, da bi njihovi člani, doslej niti oblečeni ne, ob stiku z »zunanjim svetom« zboleli za usodne bolezni ali se zapletli v nepotrebno nasilje. Pristojne oblasti zato skušajo omejiti ali vsaj regulirati prve stike dveh tako različnih družb, kar je povsem logično in upravičeno.

Še veliko več pa je po vsem svetu (ostankov?) ljudstev, ki so ponavadi kot »domorodci« tudi dosti manj razviti od kasnejših prišlekov (ponavadi celo »okupatorjev«) in so njihova kultura, bivališča, oblačila, oprema itd. tudi zelo posebna, različna, in prvobitna, vendar hkrati tudi že zelo ogrožena od veliko bolj razvitega okolja »prišlekov«. Ker sem imel letos to srečo, da sem nekaj takšnih družb osebno spoznal (avstralski Aboridžini, novozelandski Maori, norveški Laponci, afriški Bušmani, Masaji in Himbe) sem precej spremenil svoje mnenje o pomembnosti in (ne)potrebnosti tesnejših stikov med »prvobitnimi« in »razvitimi« ljudmi. Doslej sem bil namreč pod vtisom, da ponavadi tudi turisti zelo ogrožajo (in dostikrat celo ponižujejo) domorodce. Pa ni čisto tako: ustrezno regulirani odnosi na področju turizma imajo lahko za ogrožena plemena ali ljudstva zelo pozitiven vpliv, včasih celo odrešilen! To so nam povedali celo sami organizatorji kvalitetnega srečanja med Maori in turisti, ko smo se vzajemno drug drugemu zahvaljevali: mi njim za čudovit prikaz njihove kulture, jezika, glasbe, oblačil, bivališč, opreme, hrane, običajev… oni pa nam za iskreno zanimanje, spoštovanje, navdušenje, aplavz, sodelovanje (pri plesu) in seveda tudi za zaslužek, s katerim so si lahko izboljšali življenjski standard.

Ob tem mi je v osebnem pogovoru eden od sodelujočih Maorov celo povedal, da bi njegovi otroci verjetno že zavrgli stoletja dolgo negovano kulturo svojh prednikov, če ne bi bilo za njo toliko zanimanja in občudovanja s strani turistov! Saj jih seveda že tako ali tako prevzemajo predmeti sodobne in tehnološko razvite civilizacije ter seveda običajno nosijo kavbojke, majice in superge… vendar pa se sedaj z veseljem tudi večkrat spet oblečejo in opremijo v tradicionalna maorska oblačila ter sodelujejo pri glasbenih in plesnih skupinah, ko vidijo, kako ves svet občuduje njihovo originalno kulturo! Važno je, da so na to ponosni in da marsikdo od turizma lahko tudi živi!

Od prevladujočega okolja in splošnega standarda neke dežele je odvisno, na kakšen način se lahko turistom predstavijo eksotične kulture prvobitnih ljudstev. V Avstraliji so si pač lahko privoščili dobro opremljene kulturo-informacijske centre, ki seveda nudijo zaposlitev kar velikemu številu Aboridžinov. Tukaj z multimedijskimi predstavitvami lahko prikažejo celotno zgodovino in sedanjost domorodcev iz različnih okolij, puščavskih, obmorskih, otoških in paradoksalno – na profesionalen način – celo turiste vključijo v razne zanimive dogodke. Tako so nas prav potrpežljivo učili metati bumerang in kopje, zanetiti ogenj ter uloviti ribo.

Po drugi strani pa v manj razvitih državah ne premorejo kakšen posebne turistične infrastrukture, ampak turiste »spustijo« v povsem prvobitno in še sedaj delujoče okolje. Čeprav smo bili interesenti samo štirje člani naše družine, je bilo možno za zmerno nadomestilo (»vstopnino«) v Tanzaniji obiskati originalno masajsko vasico. Ker tam očitno vsi razumejo in govorijo le svahili, so nam dodelili vodiča, ki je obvladal angleščino in nam lahko tudi prevajal. Glede na njihov precej počasen življenski tempo (predvsem paša živine), jim ni bilo problem aktivirati cele vasice in nam na začetku pripraviti prisrčno dobrodošlico s petjem in plesom (skakanjem!). Nato pa smo si lahko ogledali (in fotografirali) njihove skromne a zanimive kočice, dvorišča, živino itd. Lahko smo si ogledali tudi notranjost njihovih bivališč in se pozanimali, kako se prehranjujejo, branijo, preskrbijo z vodo ter zdravijo z naravnimi zelišči. Vrhunec pa je bil, ko smo si lahko ogledali vaško šolo (za najmlajše; starejši se šolajo drugje) z enim samim prostorom, eno učiteljico (ravnateljico, ki je med poukom imela na hrbtu še svojega dojenčka) in nekaj otrok, ki so navdušeno ponavljali naučeno abecedo.

Naj za skeptike, ki (delno) pravilno sklepajo, da »denar ljudi pokvari« še pojasnim, da se oblast v Tanzaniji tega dobro zaveda in zato skuša to vprašanje tudi ustrezno regulirati. Naš običajni (šofer in) vodnik, nam je že na začetku povedal, da ni dovoljeno nikogar fotografirati za denar: ker da lahko potem to neodgovorni ljudje zapravijo za alkohol in mamila. Nasprotno pa v organiziranih obiskih vasi, kot zgoraj opisano, ves denar (od »vstopnin«) dobi skupnost kot celota in ga uporabi nadzorovano za skupno dobro. Gotovo pa mnogi turisti delajo tudi prekrške (dajejo denar posameznikom), saj so ob vsakem našem postanku (v nerazvitih območjih) pritekli k nam (predvsem) otroci in se nam vsiljevali za slikanje. Ponavadi smo upoštevali navodila našega vodiča, enkrat pa sem skoraj prekršil strogo pravilo. Ko smo se na mojo željo ustavili na samem (ker sem imel eno majhno potrebo), niti nisem nikogar pričakoval… pa so se vseeno nenadoma od nekje vzeli prav eksotični Masaji in me navdušeno prosili, naj jih slikam. Tako kot pogosto popustim ob beračenju, sem tudi tokrat v hipu pritisnil na sprožilec… in segel v žep, da bi jim dal nekaj dolarjev (za njih pač že pravo bogastvo)… Tedaj pa je močno zatrobil naš vodič in mi mahal, da jim ne smem nič dati. Približali smo se k avtu in ga vsi skupaj prosili, če smem narediti eno izjemo… Ne! Je bil zelo odločen. Ne in ne! In ko mi je še pojasnil, da on lahko zaradi tega izgubi licenco turističnega vodiča, sem popustil in jim nisem nič dal…

Še bolj skromni kot Masaji pa so bili v svoji predstavitvi Bušmani v Namibiji, saj so nas peljali kar v naravo, med drevesa in grmičje in nam tam nazorno kazali, kako zasledujejo in lovijo divjad, nabirajo žuželke in plodove, iščejo in shranjujejo vodo, nabirajo med, si zdravijo rane in kako kot nomadi prenočujejo. Ni pa seveda manjkalo tudi zanimivega plesa in petja.

Skupno vsem predstavitvam prvobitnih ljudstev je seveda tudi prodajanje njihovih ročnih izdelkov in spominkov. Dobra stran tega je, da je v takšnih primerih zaslužek za njih še največji, ker ni številnih vmesnih trgovcev. Ponavadi pa si lahko turisti tudi ogledajo, na kakšen način nastajajo razni kipci, slike in drugi uporabni predmeti.
Ob vsakem obisku domorodcev smo srečali med njimi tudi posameznike, ki so bili očitno bolj izobraženi, iznajdljivi in komunikativni. Nekateri so bili očitno že kar profesionalno v turizmu, drugim pa je to predstavljalo dodaten vir zaslužka. Tako je bil na primer v laponski prodajalni spominkov na Norveškem v tradicionalni narodni noši – zobozdravnik, ki je v prostem času pomagal staršema kaj dodatno zaslužiti s turizmom.

Resnične dileme med izolacijo in integracijo torej ni, razen v primeru doslej povsem izoliranih osamljenih plemen. Globalizacija je svetovni proces in nemogoče je celotne družbene skupine iz nje izločiti. Potrebno je, da vsaka v njej najde svoje mesto in izkoristi svoje primerjalne prednosti, kar je ponavadi lahko predvsem na področju turizma. Je pa velika prednost, če »zaostala« ljudstva in plemena vsaj lahko ostanejo v svoji sredini in na svojem ozemlju. Če se (po)razgubijo in »prodajajo« na tujem terenu, ponavadi odnesejo »takratko«. To sem opazil pri skupini pripadnikov plamena Himbe, ko sem jih videl na nekakšnem sejmišču v glavnem mestu Namibije. Tam so bili daleč od svojega doma, očitno le v želji, da kaj zaslužijo s prodajanjem skromnih obeskov, predvsem pa s fotografiranjem svojih eksotičnih golih teles. Ker je bilo to tam očitno z dovoljenjem lokalnih oblasti, sem jih tudi sam fotografiral, za kar solidno »napitnino«. Opazil pa sem, da je bilo to marsikateremu belemu turistu (tudi slovenskemu) že kar odveč in bi jih rajši slikal naskrivaj, da bi bilo le »zastonj«…

Če me kdo obsoja, ker sem za dobro fotografijo bil pripravljen tudi kaj plačati, je to isto kot če bi obsojal vsakogar, ki na Čopovi kaj da ubogemu beraču… Osebno veliko rajši dam tistemu, ki se vsaj malo potrudi in vsaj nekaj nudi tudi darujočemu, tako da imata oba boljši občutek enakopravnejšega daj-dam.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Kaj pa ohranjanje in predstavitev naše originalne kulture turistom in kulturnemu svetu?

    Koliko smo pri tem ustvarjalni in organizacijsko učinkoviti?

    Zlasti še v slovenski prestolnici, kjer je največ turistov!!!

  2. V tujini željno občudujemo njihovo kulturno izvirnost.

    Doma pa se na slovensko kulturno izvirnost požvižgamo in duhovno kulturno hlapčujemo z bledimi kopijami tuje kulture in se zavajamo, da smo s tem civilizacijsko naravnani.

    V civilizacijsko in kulturno ozaveščenih razvitih državah, pa je ohranjanje svoje kulturne izvirnosti, ki bogati svetovno kulturo, bistveni odraz kulturne civiliziranosti.

  3. Zanimivo in lepo napisano. Optimistično. Samo vseeno mi ni odpravilo skrbi, da več globalizacije pomeni več kulturne asimilacije.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite