Izobraženi – prepoznani v svojem lastnem obrazu

2
229
Vrnitev k lastni identiteti – k osebnem jedru v svetemu obnebju

Temelj izobraževanja je v prastarem imperativu: »Spoznaj samega sebe!« Obiskovalci preročišča v Delfih so ga lahko prebrali na pročelju Apolonovega svetišča. In ko so vstopili skozi vrata v tempelj, so uzrli na notranji strani nadaljevanje zapisa: »… in spoznal boš svet in Boga.«

Apolonov tempelj je kot zgradba predstavljal posameznika v njegovi zunanji podobi. Vstop v tempelj pa je pomenil vstop iz površnih uvidov k najgloblji srčiki svoje biti. Lahko bi rekli:
vrnitev k lastni identiteti – k osebnem jedru v svetemu obnebju. Tam v središču osebnega jaza je namreč obnebje človekove singularnosti; tam se človekova bit zedinja z Bitjo vseh bitij.

Apostol Pavel je zapisal: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? /…/ Božji tempelj je svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17).

Gre za exodus k lastni bit(nost)i/bistvenosti – gre za vrnitev v to, kar smo ustvarjeni; vrnitev od tega, v kar so nas ‘ustvarili’ (popačili in na silo naredili) in to, žal, predvsem v (a ne samo šolskem) pedagoškem procesu. Samo tisti, ki niso tujci samim sebi, so lahko pristni sopotniki tudi v notranji/osebnostni resničnosti bližnjim v bistvu življenja. Če smo površneži, smo tuji sebi in vsemu, kar nas obdaja – smo le še delček v kolesju čredniške manipulacije in banalizacije.

Vsak posameznik je najvrednejši v svoji izvirnosti

Da se v procesu izobraževanja ne odtujimo od sebe, je nedopustno ukalupljanje in posploševanje; prepoznani moramo biti v lastnem obrazu – osebnem jazu in kot takšni ovrednoteni, spremljani v vseh razsežnosti svoje pojavnosti (telesni, čustveni, duhovni) ter potrjeni in spodbujani k razvoju ter uresničevanju vseh svojih inteligentnosti, ob tem da smo na področjih nemoči usposobljeni za dopolnjevanje. Ob vstopu v proces institucionalnega izobraževanja mora biti slehernik prepoznan in ovrednoten na svojem področju visoke nadarjenosti, obenem pa sprejet – spremljan v svojih šibkostih, ki so vstopna mesta za vzgojo sodelovanja/dopolnjevanja. Na področjih nemoči naj usposabljanje temelji na načelu, da dovolj zadostuje. Ni bolj ali manj vrednih, vsak posameznik je najvrednejši v svoji izvirnosti – tudi v koktajlu njemu lastnih inteligenc. Le takšna prepoznanost/ovrednotenost v razvojnem spremljanju budi radost v (so)bivanju.

Karel Gržan, duhovnik, kaplan v Lučah in Solčavi, dr. literarnih znanosti, pisatelj, predavatelj, raziskovalec in kmet

Zapis iz nove knjige 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja – 23. teza (izide meseca oktobra).

2 KOMENTARJI

  1. Razlika med zunanjim in notranjim je razlika med animalnim in duhovnim človekom, med čutnim in umskim človekom. Zunanji se ukvarja s pojavnostjo, notranji z duhom in resnico. Prvi korak v svojo notranjost je spoznavanje samega sebe. Zato v Delfih ta napis. Pot v notranjost je ozka pot združitve človeka in Boga. Že na tem svetu. To je “izobraževanje” iz prve roke.

  2. Potovanje in iskanje samega sebe v svoji duhovni biti, ki bi naj bila v duhovnem smislu v ravnovesju s stvarstvom, ne more biti brez negovanja in spraševanja naše, svoje vesti, ki je očitno čudoviti stvarstveni – božji modul oziroma čip, ki nam pomaga, da ne zaidemo na stranpota.

Prijava

Za komentiranje se prijavite