Max Scheler ugotavlja, da družba moderne izgublja svoje duhovne verske temelje, čeprav brez njih ne oseba ne družba ne moreta živeti pristnega in polnega življenja. Zato deli uvid drugih, kot sta Fjodor M. Dostojevski ali Jacques Monod, ki so čutili nevarnost, ki preti človeku v dobi brez Boga, kar so širili sodobni ateisti in njihovi politični strategi, češ da je zdaj vse dovoljeno.
Mehki totalitarizem pomaga razvodeniti krščansko družbo, se mu bo islam lahko uprl?
Ljudje postanejo neodporni za kljubovanje trpljenju, pripravi na smrt in so nezmožni za velikodušno službo celoti, posebej družbeno prizadetim. Te odklone in pretrese so načrtovalci popolnega prevzema in nadzora nad družbo spodbujali in izvajali s propagando, nasiljem ter s terorjem odstranjevali iz družbe Boga in vernike. Proces se v mehki obliki nadaljuje tudi danes v Sloveniji in po svetu, kjer je opazna agresivna propagandna vojna zoper krščanstvo, a še tolerantnost do islama, ker na prvi pogled prevladuje prepričanje, da vdor islama pomaga razvodeneti krščansko družbo, čeprav si bo lahko potem islamski totalitarizem podredil mehki totalitarizem – ne pozabimo na besede muftija Nedžada Grabusa, da bo Slovenija 2050 pretežno muslimanska.
A tudi muslimane skrbi, ali bo ta proces uspel, kajti možno je tudi, da bo sodobni mehki totalitarizem potrošništva razvodenil tudi muslimansko kulturo. Bolj kot absolutistični je zdaj namreč nevaren mehki totalitarizem, o katerem govori Rod Dreher (*1967). Gre za postmoderno prefinjeno strategijo, po kateri se oseba zaposluje in zapolnjuje z pozunanjenimi, bleščečimi in estetsko všečnimi dobrinami, ki skušajo prekriti (odtujiti) človekove bistvene eksistenčne probleme, kot sta trpljenje in smrt, pa tudi radosti in težave medosebnega življenja v zakonu in širši družbeni skupnosti.
Če izločimo duhovno iz kulture in umetnosti, smo na poti nihilizma
Razvoj ima svojo zgodovino, kot v knjigi Moderna kultura razmišlja pisatelj in filozof Roger Scruton (1944–2020). Ugotavlja, da je bistvo tega procesa izvotlitev religiozno-duhovnega iz kulture, kar ima za posledico moderno kulturno telovadbo brez vsebine. Človeku ta razvoj onemogoča, da bi se spoprijemal z žrtvijo, predanostjo, ljubeznijo in s trpljenjem, kar je sestavni in bistveni del človeškega življenja. Sodobna civilizacija je to pot ubrala že z razsvetljenstvom/romantiko in francosko revolucijo, ko so duhovni vir, torej religijo, izključili iz kulturnega delokroga in se osamosvojili oziroma pozunanjili, saj so prejšnjo religiozno razsežnost zožili zgolj na raven estetike.
Tipičen primer sta Wagnerjeva tri- oziroma tetralogija Nibelunški prstan: Rensko zlato, Valkira, Siegfried in Somrak bogov ali Mozartova Čarobna piščal, ki ohranjata tragičnost in usodnost junakov. Ker pa ti ne morejo uresničiti odrešenja človeka namesto Boga, potrebujejo absolutistične človeške odrešenike. Ne pozabimo, da je bil Hitlerju in njegovim propagandistom blizu Wagner in da je marksistom Nietzsche prerok Antikrista. Pri nas Žižek stalno žonglira z všečnimi podobami, ki imajo lahko totalitarno, drugič spet potrošniško-religiozno podobo, vedno v službi slovenskih tranzicijskih botrov, ki Žižka in njemu podobne nagrajujejo, da širijo njihovo politično agendo vzdrževanja oblasti mehkega totalitarizma.
To je pot nihilizma in nesmiselnosti življenja, saj človeka nič več ne usposablja za premagovanje teže življenja, pač pa ga zasvaja s neposrednostjo; v trpljenju, smrti in drugih resnih vprašanjih pa ga pušča samega z njegovo bolečino. Nietzsche je snel s križa Kristusa in zdaj moramo celo Bogu pomagati, da nas bo reševal. Judovski pisatelj in taboriščnik Elie Wiesel (Noč) namreč navaja besede Judinje, ki pravi, da moramo pomagati Bogu, da nas bo rešil. Te procese dobro predstavlja tudi Spenglerjev Zaton Zahoda, ki pokaže na izpraznjenje duhovne vsebine kulture in njeno pot v postmoderni anything goes – vse gre.
Sedanja družba se odpoveduje duhovni utemeljitvi svojega vrednotenja
Ob tem pozunanjenem razvoju proizvodnje in tehnike in njene funkcionalne različice v potrošniški miselnosti je človeška oseba izgubljala pravo ceno. Sestavni del tega procesa je opuščanje duhovnih podlag, pozunanjenje oziroma usmerjenost v zunanje, tvarne življenjske razmere. Jacques Monod je zapisal: »Nobena prejšnja družba ni doživela take raztrganosti kot ta.«
Živimo v dobi razklanosti, ker naša spoznanja nič več ne temeljijo na globljih duhovnih temeljih, pač pa na ponaredkih te pristne duhovne resničnosti.
Prvič v zgodovini nastaja civilizacija, ki »se odpoveduje izročilnemu animizmu«, se pravi duhovni utemeljitvi svojega vrednotenja in delovanja kot viru spoznanja in viru resnice. Berdjajev pravi, da je v 19. stol. sicer prišlo »do nekaterih procesov humanizacije države, vsaj zavestno so bila razglašena nekatera humana načela. Toda končalo se je s hudim razkristjanjevanjem in dehumanizacijo države«, o čemer govori tudi Max Scheler. Politični svet se je povampiril, države absolutizirale in prevzele popolni nadzor nad ljudmi. Pri nas se je proti temu toku odločno in zavzeto vrgel na delo Lambert Ehrlich, da bi pri mladih in njihovih vzgojiteljih ter drugih odgovornih v Cerkvi in družbi razvijal čut za krščanske duhovne prvine.
Posvetni kriteriji so zamenjali religioznost s sekularnim pozunanjenim misticizmom
Razvoj je povzročil razcepljenost in celo razpad družbe, ki so ga skušali zapolniti sistemi s nasilnimi totalitarnimi, estetsko okrašenimi ideologijami modernih malikov. Voditelji novih vplivnih razredov na oblasti v Nemčiji in Sovjetski zvezi so izkoristili družbene napetosti za absolutizacijo, popolno prisvojitev oblasti in za nadzor nad večino družbe. Ta utemeljitev – na to opozarjata José Casanova in Charles Taylor – stoji na posvetnih kriterijih, ki so, kot pravi Tony Judt, zamenjale religioznost s sekularnim pozunanjenim misticizmom.
Resničnost teh besed potrjuje posvetna ikonografija zanesenega političnega misticizma sovjetskih ali slovenskih komunistov oziroma malikovalskega propagandnega stroja Hitlerja ali Mussolinija in današnje različice nevladne civilnodružbene odrešitvene ikonografije. Skupno jim je zelotsko/zagreto zavračanje teološko-verskih osnov in pogledov na človeka in svet in s tem povezano postavljanje na glavo doslej pri človeštvu prevladujočih bivanjskih spoznanj in osnov o človeku in družbi. To navsezadnje pomeni pristanek na nihilističnih pozicijah, tj. na nemožnosti odrešitve človeka oziroma na njegovo izročenost na milost ali nemilost nasilnim osvajalcem oziroma ribičem človeških duš v podobi Lenina, Stalina, Hitlerja, Tita, Kardelja in njim podobnih. Ne le hitlerizem in leninizem, ki zanikata ustaljene (verske) vrednote, pač pa tudi liberalizem, posebno v skrajnih oblikah, kar je utemeljeno grajal Ehrlich, vsi gradijo na neomejeni moči človeka tirana in zanikovalca vseh drugih, ki spodkopava temelje drugim ljudem in celotni človeški skupnosti.
Sodobna družba ne zagotavlja več temeljev, iz katerih živi, ne v materialnih ne v vrednotnem smislu
V Sloveniji smo zdaj priče mehki različici libertinizma, ki pometa z vsem ustaljenim, ruši temelje zakona, družine, sploh prvine človeka kot osebe ter ustvarja umišljene pogoje osebe in družbe. Denimo, kdo bo dajal odgovore spočetim v epruveti z neznanim semenom, kdo je njihov biološki oče, ali kako bo mogoče v sodobni permisivni družbi preprečiti incest, ki je veljal v človeškem izročilu za od bogov sankcionirani prekršek. Da ne govorimo o problemih poljubnosti odnosov in posebej razrešitvi odgovornosti za sočloveka, v kateri rastejo mladi. Ali kako samoumevno se sprejema žrtvovanje nerojenega, starega ali onemoglega človeka, če je ta na poti domnevni svobodi drugih.
Glede tega je preroško že pred petdesetimi leti zapisal nemški ustavni sodnik Ernst-Wolfgang Böckenförde (1930–2019), da sodobna družba ne zagotavlja več temeljev, iz katerih živi. To ne velja le za materialne dobrine, kot je primer pri slovenski Svobodi, ki bo materialno izčrpala slovensko družbo, da bo nahranila vse svoje kolesarske in druge prisklednike. Še bolj pereče je izčrpavanje in izpraznjenje dosedanjih človeških temeljev in vrednot, duhovnih podlag in izročil, ki so jih družbe vzdrževale stoletja.
Wolfgang Schäuble: Demokracijo je treba stalno gojiti in vzdrževati, sicer smo v nevarnosti, da se izrodi v trdi ali mehki totalitarizem
Dvajseto stoletje krščanske zgodovine oziroma časa po Kristusu torej utemeljeno označujemo v primerjavi s prejšnjimi dobami, ki so bile sicer tudi v marsičem izziv za človeštvo, kot tragično. Ne le množičnost oziroma razsežnost smrti, ki je kosila med prvo in drugo svetovno vojno ter med drugimi vojnami po Evropi in v svetu, ampak tudi načini trpinčenja ljudi oziroma ustvarjanje skrajno nečloveških razmer, tj. teptanja vseh ustaljenih vrednot in standardov, potrjujejo to žalostno ugotovitev. Svet ali bolj natančno politično vplivni ljudje so dobesedno iztirili, se pravi, ušli iz ustaljenih okvirov.
Morda se tega prav zavedamo šele zdaj, ko posledice tega iztirjenja ogrožajo preživetje človeštva in se moramo vprašati, na čem bomo lahko gradili nova stoletja in tisočletja, ko se nam namesto rešitev zdaj spet ponujajo nove tragedije, npr. vojna v Ukrajini in drugod ali pandemija, izraba zemeljskih virov. Vse to opominja, da smo v marsičem na začetku in premalo vlagamo v trajno odpravo takih nečloveških izbruhov. Znani nemški politik Wolfgang Schäuble, ki nas je povabil v Berlin na srečanje muslimanov in kristjanov, je ob tej priložnosti izpostavil, da je treba demokracijo stalno gojiti in vzdrževati, sicer smo v nevarnosti, da se izrodi v trdi ali mehki totalitarizem.
Ne gre samo za demokracijo kot družbeni proces, gre za veliko več, tj. za vzdrževanje človeškosti, ki se po prepričanju številnih poznavalcev lahko gradi le na vzajemnosti, empatiji in izmenjavi. Ni zaman poudaril papež Frančišek, da države ne ustvarjajo zgolj novi ljudje, pač pa sodelovanje, dialog in nesebično delo.
Vojne in totalitarizem pustijo v ljudeh trajne posledice, predvsem psihične in čustvene
Iz polpreteklosti ne le v Sloveniji, pač pa tudi drugod številni nosijo travmatične posledice. Vsa stara in nova bremena življenja se rešujejo s pomočjo drugih v pogovorih, zapisih v knjigah spominov, kjer so na papir preliti tragični spomini udeležencev ali njihovih svojcev. Sicer se ta slovstvena in strokovna literatura osebnih in skupinskih (nacionalnih) premislekov in razčlenitev množi in skuša domisliti nedomisljivo, kot bi dejal Justin Stanovnik.
Gre namreč za razsežnosti razdejanja in pohabljanja ljudi in imovine, ki so ga povzročile revolucije in vojne, kakršne si lahko komaj zamislimo, kaj šele, da bi se mogli vživeti v tragedije oseb in narodov v taboriščih in na moriščih, ki so jih prizadele te kataklizme (gr. kataklizmos = potop) oziroma opustošenja. V delih, kot so Nekropola, V Teharjah ležimo pobiti, Tragedija ljudstva, Babji jar itd. je zajeto trpljenje, ki ga je povzročil ta propad Evrope, ki se je dolgo časa imela za središče sveta, in udaril celo človeštvo, kar potrjujeta označbi svetovna vojna ali tudi (vesoljna = kominterna) komunistična revolucija.
Tragedije so se ponavljale celo stoletje in prizadele narode Azije, Afrike, še pred koncem stoletja znova Jugoslavijo in zdaj še Ukrajino. Usodne razsežnosti opustošenja življenja opisujejo številni, npr. v knjigi Očistiti in uničiti Jacques Sémelin ali Krvave dežele Timothy Snyder in Čas skrajnosti Eric Hobsbawm. Vsi opozarjajo na stranpoti človeškega sveta, preseganje mej in okvirov dosedanjih človeških izkušenj. Omenimo še Premišljevanje 20. stoletja Tonyja Judta o nesreči Judov in drugih, praviloma majhnih narodov zaradi nacionalizma ali Izvori totalitarizma in Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla Hannah Arendt.
Treba se je dotakniti nezaceljenih ran.
Večplastni razvoj znanosti in tehnike je spreminjal civilizacijo
Tudi dr. Lambert Ehrlich je ta proces moderne ustrezno zaznal kot plod razvoja in širitev proizvodno-tehničnih, medijskih in komunikacijskih sredstev, ki so nam danes samoumevna:
»Danes se šolstvo po vseh deželah silovito razvija. Raste promet, nastajajo tovarne, razvija se industrija, gibljemo se v telefonu, telegrafu; nad nami letajo zrakoplovi: vse to kaže, kako silno deluje človeštvo na vseh poljih.«
Ta silen večplastni razvoj znanosti in tehnike je korenito spreminjal civilizacijo, večkrat nasilno ustvarjal nova razmerja v družbi in terjal oziroma spodbujal zahtevne procese tudi v človeških glavah. Stopnjeval je samozavest človeka, spodbujal individualizem, predvsem pa je, večkrat nasilno, razgrajeval dosedanje družbene odnose, utemeljene na nadnaravni versko-duhovni vzajemni povezanosti oseb in celotne družbe na podlagi krščanskega izročila.
Razvoj je zoževal dotedanji celosten pogled na človeka in družbo, zanj je človek plačal visoko ceno
V predmoderni dobi je civilizacija še izražala človekovo vpetost, da ne rečemo, priklenjenost na zemljo, kar je ljudem dajalo večjo trdnost in stabilnost in jih tudi med seboj povezovalo. Zdaj se je vse preoblikovalo v tekočo moderno, kot se je izrazil Zygmunt Bauman. Človek, posebno delavec, je vse bolj postajal kolesce v stroju industrijske proizvodnje, s tem pa kolesce v gibanju sveta, pri čemer so kot ponavadi kratko potegnili družbeno prizadeti.
Kulturni in družbeni vzorci oziroma okviri so dobivali relativnostne razsežnosti. Proces je zoževal dotedanji celosten pogled na človeka in družbo, zapletal medsebojna razmerja oseb in skupin, v ospredje so prihajale potrebe in zahteve novih slojev. Nastajajoči delavski razred, suženjsko vpet v proizvajanje in uporabo novih proizvodnih sredstev, je največ pripomogel k temu napredku moderne, a je plačeval zanj visoko ceno. Investitorji, tj. vodilni družbeni sloji, so na žuljih izkoriščanih delavcev množili svoje premoženje. Ehrlich opozarja na več stoletij trajajoče zatiranje afriških narodov s strani kolonizatorjev, suženjstvo, izrabljanje delavcev in drugih slojev, kar se bo Evropi maščevalo.
