Nikakor ne morem pozabiti članka, ki je izšel v Sobotni prilogi 9. maja 2015. Številko sem celo shranila, članek že nekajkrat prebrala, nekatere izseke pa tudi podčrtala in »opremila« s svojimi opombami. Zakaj je ta članek pravzaprav sploh pritegnil mojo pozornost? Prejšnje leto, še posebej prva polovica leta, je bila močno zaznamovana s spominjanjem na sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne. Obe strani, tista »zmagovita« kot »poražena«, sta vsaka na svoj način obeležili konec vojne. Na proslavah »zmagovite« strani smo lahko tako poslušali udarne pesmi, ki so opevale takšne in drugačne brigade in junaška dejanja borcev za svobodo, ter opazovali bohotenje številnih zastav z rdečimi zvezdami, med katerimi slovenske zastave, simbola naše samostojnosti, praktično ni bilo opaziti. Popolnoma drugače je bilo na »poraženi« strani. Na tisti strani, kjer so se preživeli spominjali deset tisočih izvensodno po koncu vojne pomorjenih Slovencev, katerih zadnja počivališča še danes ostajajo neznana. Na tisti strani, ki je zaradi »zmagovite« strani naslednja desetletja po vojni čutila vso njeno sovraštvo ter ukrepe, vredne njenega totalitarizma. Na tej strani ni bilo rdečih zvezd, oglušujočega dretja, skorajda klovnskega, izzivalnega razkazovanja in dokazovanja v svoj zaverovani prav. Na tej strani je bilo čutiti spoštovanje do teh, ki so resnično dali življenje za slovensko državo, ki so si samostojno Slovenijo resnično želeli. Samostojno Slovenijo, ki ne bi bila vpeta v totalitarni oklep, temveč bi dihala s polnimi pljuči demokratične in svobodne družbe. Zato tudi ni bilo nenavadno, da je bilo na spominskih slovesnostih opaziti samo slovenske zastave, v zraku pa je bilo čutiti spokojnost, zbranost. Nobene potrebe po »šovu«, le pieteta do hudega, ki se je zgodila v našem narodu.
Morda se sprašujete, kakšno zvezo ima ta uvod z zgoraj omenjenim člankom. Več kot se morda zdi na prvi pogled. Ne da bi verjetno avtorica članka hotela, se nam skozi spomine nosilca spomenice 1941 na dveh straneh razgrinjajo vse bistvene značilnosti »zmagovite« strani, zaradi katerih ta tako zelo potrebuje hrup: zavestno selektiven spomin, prepričanje, da nam privilegiji pripadajo, nikakršen odnos do drugega človeškega življenja (žrtve morajo biti) ter tista najhujša »kriva je vedno žrtev«. Toda še preden pokažem, kje v tem prispevku so se tako prostodušno skrivale / odkrivale te značilnosti, se naj malo zadržim v njegovem uvodu. Začel se je takole: »Alojz Dolničar bo junija dopolnil 91 let. Njegovo utrujeno telo mu letos ni dovolilo, da bi po že peto medaljo Ruske federacije prišel v Ljubljano.« Kot bralcu se mi je zdelo, da bi me moral ta podatek navdušiti, vzbuditi v meni občudovanje do sogovornika, saj mu velesila kot je Rusija podeljuje že peto medaljo, kar zagotovo ne more biti kar tako. No, če sem iskrena, moja misel ni in ni hotela iti v to smer, pa če sem se še tako trudila. Bolj sta se silili v ospredje besedi »inflacija« in »brez-vredna krama«. Saj veste, kot na (bolšjem) trgu: več, ko je primerkov, nižja je njihova vrednost. Seveda me je zanimalo, kaj tako pomembnega je storil v svojem življenju gospod Dolničar, da si je že tolikokrat prislužil to visoko priznanje. Ker prispevek ni dal odgovora, sem pobrskala po spletu. In vse, kar sem ugotovila, je bilo to, da je to nagrado v Sloveniji prejelo kar 34 ljudi, predloge za podelitev te visokozveneče medalje pa je ob 70-letnici zmage Rusiji poslala kar »naša« zveza borcev. Toliko torej o vrednosti tega »priznanja«.
Kriva je vedno žrtev
Svojo pripoved začenja Dolničar s koncem vojne ter spominom na bitko v Borovljah na Koroškem, kjer so jih »belogardisti grdo napadli«. To je bila tista bitka, ki se je spominjamo kot zadnje bitke druge svetovne vojne na evropskih tleh, do nje pa je prišlo že po brezpogojni kapitulaciji Nemčije, in sicer 10. maja 1945 (in ne 13. maja, kot pravi Dolničar). V tej bitki sta se spopadli umikajoča se domobranska vojska in partizani. Za kaj je pravzaprav šlo: Ob koncu vojne, ko je bilo že jasno, da bodo s pomočjo sovjetske Rdeče armade del zmagovalne vojske postali tudi partizani pod vodstvom KP, so skupaj s številnimi civilnimi begunci domobranci želeli čimprej priti v angleško okupacijsko cono ter se predati Angležem, zavedajoč se, da če ostanejo doma, povojna oblast ne bo prizanesljiva z njimi. Toda še preden so uspeli priti čez Ljubelj, so partizanske enote zasedle Borovlje in most preko Drave, ter na ta način preprečile prehod domobrancev in civilnih beguncev k Angležem. Člani Bračičeve brigade in Koroškega odreda za nobeno ceno niso hoteli spustiti domobrancev na drugo stran (drugačno je bilo seveda njihovo ravnanje do nemške vojske). Glede na to domobrancem ni preostalo drugega, kot da so partizansko zaporo prebili ter jih, tokrat še zadnjič, ponovno premagali. Ob tem se je pokazala vojaška nesposobnost partizanske vojske, ki je utrpela kar nekaj izgub, Dolničar navaja celo številko 180. Si morate zamisliti, kakšno sovraštvo in sla po maščevanju je morala tleti v vodstvu obeh partizanskih enot, da so raje v smrt (po koncu vojne!) poslali več kot sto borcev, kot da bi pustili domobrancem, da se umaknejo k zaveznikom. In na koncu za te nepotrebne smrti ni krivo vodstvo obeh partizanskih enot oz. tisti, ki so dali povelje za tako ravnanje, temveč naš sogovornik domobrancem očita, da so jih grdo napadli! Si morate predstavljati to sprevrženo logiko?! Ljudje, ki so slutili, kaj jih čaka v »osvobojeni« Sloveniji ob koncu vojne, ker so se uprli komunistični ideologiji, ki je po vojni zavzela vsak kotiček posameznikovega življenja, so se pred tem slutenim (in že med vojno krepko občutenim) nasiljem želeli umakniti na varno, pa jim tega partizani niso pustili, čeprav je bilo konec vojne. In zdaj so domobranci grdi, ker so se temu uprli? Niti predstavljati si ne smem, kolikšna bi bila številka povojni pomorjenih v Sloveniji, če takrat domobranska vojska ne bi omogočila tudi tisočim civilnim beguncem, da so se umaknili na varno. Če kdo misli, da bi jim bilo prizaneseno, se krepko moti. Saj so komunisti želeli, da Angleži vrnejo tudi civiliste.
Žrtve morajo biti
Še en dogodek iz časa vojne je sogovorniku pustil grenak spomin. 12. februarja 1944 so v dolini Gračnice na Štajerskem kot zaščito pred partizani Nemci uporabili otroke, ki so se vračali iz šole. »Živega zidu se dobro spominjam. Komandant Ilija Badovinac je bil odgovoren, da ščiti našo kolono. Potem pa zagleda, kako gredo mladi pobčki, nemška kolona pa za njimi. Potem Badovinac zavpije ‘Otroci, lezite!’ Takrat je zagrmelo. Streljali so Nemci, naši, jasno, nazaj. En fantek je padel, trije so bili ranjeni.« Dogodek sam po sebi je seveda tragičen, toda če malo bolj preberemo, kaj nam je Dolničar povedal, nas lahko samo zmrazi. V tem živem zidu naj bi bilo okoli dvajset otrok, ki naj bi ščitila nemško izvidnico. Seveda je nedopustno, da otroke uporabiš za živi zid, toda še bolj grozljivo pa je to, da so partizani, kljub otrokom, začeli na Nemce streljati. Nihče me ne bo prepričal, da je bil napad na nemško izvidnico (!) takrat v dolini Gračnice res tako nujen in odločilen za potek druge svetovne vojne na naših tleh, da je opravičeval partizanski napad nanje. Verjetno Nemci niso nameravali s temi otroki v vse nadaljnje bitke … In tistega fantka ni ustrelil nemški vojak, padel je pod streli partizanske puške, enako tudi ranjeni. Ne morem si niti predstavljati, kako malo je moralo tistemu komandantu pomeniti življenje otroka. O tem, da so si partizani morda prav zato upali napasti izvidnico, ker je bila številčno majhna in ker so računali na to, da nemški vojaki zaradi otrok morda ne bodo tako odločni v napadu, raje ne bom razmišljala. Žrtve morajo biti.
Privilegij je moja pravica
Kot izvemo iz prispevka, so se nosilci spomenice leta 1941 sami odločili, kdaj bi šli v pokoj. Leta pri tem niso bila pomembna. »Naš« spomeničar je to »pravico« koristil pri svojih 41. letih. Ko se je komandant (po vojni je Dolničar ostal v vojski) nad njegovo odločitvijo začudil, češ da je še mladenič, mu je Dolničar odgovoril: »Tovariš general, v pokoj moraš mlad, ne star«. Gospod torej že petdeset let uživa pokoj ob (verjetno popolnoma upravičeno domnevam) najvišji možni penziji. Ob tej njegovi suvereni izjavi sem pomislila na številne Slovence, ki so še danes tako zelo prepričani, kako smo bili v prejšnjem sistemu vsi enaki in da je šele pokvarjeni kapitalizem prinesem enim bogatenje, drugim revščino. Toda žal jim tudi taka »razkritja« ne pomagajo, da bi spregledali. Da bi spoznali, da so bili številni v preteklem režimu tako ali drugače »posvečeni«, da so imeli številne privilegije, do katerih v resnici niso bili upravičeni in si jih niso prislužili s svojim trdim delom, temveč zgolj s svojo pripadnostjo komunistični partiji. Ko sem prebrala to izjavo, sem pomislila na eni strani na številne brezposelne, ki danes zaman iščejo dela, na vse mlade, ki, četudi bodo našli službo in bodo vse življenje v njej pošteno delali, ne bodo verjetno nikoli imeli možnost, da pridejo do pokojnine, ter na drugi strani na številne še danes živeče borce, ki prejemajo visoke (nezaslužene) pokojnine, in ki rohnijo v mikrofone, kakšna krivica se godi mladim. Pri pa tem še nisem slišala, da bi se kdo od teh priviligirancev preteklega sistema v korist mladim odpovedal svoji penziji, ki jo že toliko desetletji prejemajo.
Spomin brez spomina
Dve strani spominov je torej tisto soboto, 9. maja, z nami delil nekdanji partizan, nosilec spomenice 1941 in dobitnik petih medalj Ruske federacije. Dve strani tistih dogodkov, ki se jih sam rad spominja. »Drugih spominov ne želi obujati,« je zadnji stavek, ki ga preberemo. To popolnoma verjamem. Verjamem, da se ne želi spominjati tega, kaj se je zgodilo z domobranci po tem, ko so bili vrnjeni nazaj. V prispevku jih namreč omeni. Da so Angleži večino domobrancev vrnili nazaj v Slovenijo. Toda potem niti besede o tem, kaj se je z njimi zgodilo. Verjamem, da se ne želi spominjati tega, kar se je zgodilo njegovemu bratu domobrancu po tem, ko se je skupaj ostalimi znašel v Teharjih (nekateri celo pravijo, da je eden redkih, za katerega se ve, kje leži – pod domačim pragom, ubit kot je bil nekoč Abel). Verjamem, da se ne želi spominjati, na račun koga lahko on in številni drugi uživajo vse svoje privilegije. Tudi povojna oblast se ni hotela spominjati vseh svojih zločinov, narejenih med in po vojno v imenu ideologije, ki je v enem samem stoletju zahtevala skupaj več žrtev kot katerakoli druga ideologija. Toda zakaj bi potem sploh morali ohranjati njihove spomine, če so jih tako selektivno izbrali? Kako naj jim verjamem, da so tisti spomini, ki pa jih delijo z nami, sploh resnični, če pa so jih morali tako zelo prečistiti?
Letošnje leto se torej spominjamo sedemdeset let konca vojne. Vsaka stran na svoj način. Na tisti način, ki ji je najbližji. »Zmagovita« stran je v svojem spominjanju hrupna, kar razumem, saj ne more drugače. Samo v neznosnem hrupu lahko namreč preglasi glasove vseh, ki jih je morala pomoriti, da je lahko postala »zmagovita«. Samo v rdeči zvezdi lahko opravičuje vse krivice in zločine, ki jih je storila, zato ne sme dopustiti, da bi ta nehala plapolati. Ker bi se sicer sesedla sama vase. Samo v spominu brez spomina lahko poveličuje svojo zmagovito preteklost. Če bi namreč obudila vse spomine, bi ugotovila, da je nečastna poraženka. In bi morala priznati, da je prava zmagovalka pravzaprav »poražena« stran, saj se je ta pravzaprav borila za resnico, za dobro, za narod in domovino. In je bila za to pripravljena dati tudi življenje. Svoja, ne tuja.
Besedilo je najprej izšlo v reviji Zaveza.
