Izjava ob pogrebu ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana

PREJELI SMO. Člani skupine katoliških izobražencev v Mariboru smo Bogu hvaležni, da smo Slovenci v soboto, 13. aprila 2013 v ljubljanski stolnici pobožno pokopali škofa dr. Gregorja Rožmana. Posebna zahvala gre ljubljanskemu nadškofu metropolitu dr. Antonu Stresu ter sodelavcem za prizadevanja in opravljeno delo.

Dostojanstven pogreb je zgodovinsko dejanje, potem ko je Vrhovno sodišče RS leta 2007 obsodbo Vojaškega sodišča iz leta 1946 razveljavilo in jo vrnilo pred okrožno sodišče. Le-to je leta 2009 postopek dokončno ustavilo, ker je ugotovilo, da ne obstajajo dejanja, ki bi lahko bila predmet sodne obravnave in kaznovanja. Tako je bil izpolnjen pogoj Vatikana zavrnitev škofa Rožmana v Slovenijo. Na pravni ravni je škof Rožman rehabilitiran, nedolžen.

Na zgodovinski ravni je v teku podoben proces, ki vodi k celoviti zgodovinski resnici, ki bo morala dobiti svoje mesto v šolskih učbenikih in v zavesti slovenskih državljanov. Pokop škofa Rožmana v ljubljanski stolnici je bistvenega pomena za utrjevanje zgodovinske resnice.

Na politični ravni lahko pričakujemo trdovratno upiranje določenih krogov, ki nikakor ne morejo sprejeti dejstva, da je škof Rožman imel še kako prav, ko je bil pred, med in po 2. svetovni vojni trdno prepričan, da je komunizem za Slovence do sedaj največja nevarnost in nesreča, ki nas je prizadela. Vse Slovence, tudi komuniste, je v globinah ranil, ko je zasejal nov tip sovraštva in nas med seboj smrtno nevarno razdelil. Mnogi zaradi silno zapletenih razmer ne verjamejo niti v možnost sprave.

Na tem mestu bi radi spomnili, da je sprava med Bogom in človekom ter ljudmi med seboj izključno judovsko-krščanska teološka danost in je v taki obliki ne najdemo pri nobenem drugem verstvu ali nekrščanski kulturi. To teološko danost je krščanstvo uspelo vsaditi v srca kristjanov in krščanskih narodov do stopnje, da je sprava postala tudi družbena in politična kategorija v življenju narodov in držav. V krščanskem razumevanju sprave je vedno v ospredju odnos med Stvarnikom in človekom ter človeštvom, torej odnos, ki je ves v presežnosti, je odnos Stvarnik – ustvarjeno bitje, ki človeka in vse stvarstvo trajno ohranja v bivanju, človeku pa trajno nudi možnost izpopolnjevanja svojega bistva, če le želi prejeti zastonjski dar. Sv. Pavel to danost imenuje hojo, prejemanje milosti na milost. Izhajajoč iz te teološke danosti isti apostol zapiše, da smo kristjani v svojem bistvu poklicani v službo sprave. Kristjanova prva in ključna služba sprave je odprtost Bogu, Njegovi ljubezni, ki se je po Svetem Duhu dokončno razodela v Jezusu Kristusu. Ta prvinski odnos med Bogom in človekom kristjana usposablja za službo sprave.

Slovesen pogreb škofa Gregorja Rožmana v ljubljanski stolnici je bil pomemben dogodek v nizu dosedanjih, skritih in javnih dejanj sprave vse od celotnega niza tragičnih dogodkov v slovenski novejši zgodovini. Krščanska sprava je po našem prepričanju na Slovenskem živa stvarnost, ki nas vse ohranja pri življenju.

Prvi pogoj za spravo je odpuščanje. Sprava in odpuščanje sta živi v vseh, ki mirno prenašajo zlo in iskreno odpuščajo, kakor je to storil škof Gregor Rožman in vsi, ki so bili osebno prizadeti s smrtjo očetov, mater, bratov, sester in sorodnikov, sodnimi procesi, obtožbami ali s trpljenjem svojih najdražjih. Sprava je vir življenja tudi v vseh, ki desetletja doživljajo krivice zaradi izpovedovanja vere. Kristjani in ljudje dobre volje, ki odpuščajo in obžalujejo krivična dejanja, svojo pravdo prepuščajo Bogu. Dejansko pa to pomeni, da se v svojem življenju dan za dnem odpovedujejo maščevanju, vračanju zlo za zlo in se v svoji notranjosti zavestno ter svobodno odločajo po vesti, nauku Cerkve in po Božji volji. Tako skrito odločanje za dobro ustvarja nova prostorja svobode, ki usmerja človekove moči v delovanje, ki krepi osebno in skupno življenjsko moč pri osvajanju prihodnosti. Ko so kristjani in drugi ljudje dobre volje pokopavali svoje drage molče, na skrivaj in z bolečino v srcu, v svoji notranjosti pa so že odpustili, so zavestno dali prednost spravi, to je življenju, ne pa sovraštvu, ki uničuje življenje. Na tej teološki ravni sta sprava in odpuščanje Božja darova, ki ju kristjan sprejme v moči vere v Kristusovo in naše vstajenje. Ta skrivnostna stvarnost je prisotna pri vsakem krščanskem pogrebu, ko kristjani pospremimo svoje drage ne le k večnemu miru, ampak na srečanje s Stvarnikom.

Vsem, ki ste pokop škofa Gregorja Rožmana v ljubljanski stolnici omogočili, še enkrat iskren Bog povrni!

Maribor, 20. april 2013

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru

Foto: Radio Ognjišče