Vir: Ivo Kerže, tednik Družina. Kot je znano, se je v Sloveniji t. i. »strokovna javnost« na področju psihologije (če izvzamemo nekaj svetlih izjem) korporativno postavila na stran zagovornikov novega družinskega zakonika in je s tem ustvarila močan propaganden učinek, češ da je itak že znanstveno ugotovljeno, da so zveze homoseksualno usmerjenih ljudi prav tako primerne za vzgojo otrok kot heteroseksualne. V tem smislu je značilna izjava Društva psihologov Slovenije 17. junija 2011, kateri je sledila dne 26. januarja 2012 zelo podobna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije ter še nekaterih sorodnih teles. Taka uglašenost stroke na eno samo vižo ni značilna za demokratične države, kjer je vedno na voljo več različnih strokovnih stališč. Enoglasnost stroke, ki je sicer v Sloveniji dokaj običajna, je namreč razvidna posledica partijskega enoumja, v katerem Slovenija še vedno tiči.
Kaj v resnici pravijo študije
Ker smo torej volivci prepuščeni na milost in nemilost le enemu tipu »strokovne« informacije o primernosti novega zakonika, nam ostaja na voljo le tisti svobodni vir informacij, ki se ga v zadnjem času totalitarni sistemi vse bolj bojijo, t. j. splet. Tako sem se odločil, da bom tam preveril (seveda ne na slovenskih spletnih straneh, pač pa na onih v angleškem jeziku), koliko držijo navedbe izjave Društva psihologov Slovenije. Po kaki dobri uri brskanja sem prišel do zelo zanimivih ugotovitev. Izjava omenjenega društva denimo trdi, da: »Študije dokazujejo še, da ne držijo prepričanja, da heteroseksualni starši vplivajo na večjo verjetnost pojava heteroseksualnosti pri otrocih.« No, poglejmo, kaj pravijo študije. O tem obstajajo trije referenčni prispevki, ki so nastali v Ameriki med letoma 2001 in 2006. Najpomembnejši je pravzaprav prispevek iz leta 2001, katerega avtorja sta profesorja z Univerze južne Kalifornije J. Stacey in T. J. Biblarz. Iz tabele, ki je objavljena v tej študiji, je razvidno, da je prevzemanje homoseksualne usmerjenosti pri otrocih, ki rastejo v homoseksualni zvezi, za 64 % večje kot pri onih iz heteroseksualne. Razlika je torej očitna (»striking«, pravita avtorja članka). A zdi se, da kar je očitno za referenčne ameriške znanstvenike, ni dovolj očitno za slovenske psihologe – pisce omenjene izjave. Res je sicer, da prispevek, ki je nastal leta 2005 izpod peresa Ch. J. Patterson skuša poudariti nasprotne ugotovitve, vendar ne obračuna prepričljivo z ugotovitvami profesorjev iz južne Kalifornije, tako da G. M. Herek leta 2006 v svojem članku ne zanika ugotovitev iz leta 2001. A naši psihologi pod takim razvojem debate mirno potegnejo zaključek, ki ga ta debata prav gotovo postavlja pod resen vprašaj.
O nestalnosti in nasilnosti zvez
Ob tem je treba dodati še par pomembnih opažanj o homoseksualnih zvezah, ki jih izjava preprosto zamolči.
Prva med njimi je nestalnost teh zvez. Že omenjena Biblarz in Stacey ugotavljata, da je stalnost homoseksualnih zvez drastično manjša kot pri heteroseksualnih. Njun članek iz leta 2010 ugotavlja, da 43 % homoseksualnih zvez razpade v času odraščanja otroka, ki ga imajo v oskrbi, nasproti 13 % pri heteroseksualnih zvezah. Pri tem avtorja opozarjata na splošno sprejeto psihološko ugotovitev, da nestalnost zveze, v kateri otrok odrašča, škodljivo vpliva na njegov razvoj.
Naslednja je nasilnost teh zvez. P. Tjaden in N. Thoennes ugotavljata v svojem prispevku iz leta 2000, da je nasilje v moških homoseksualnih zvezah (21,5 %) pogostejše kot v heteroseksualnih (7,1 %). A tudi v tovrstnih ženskih zvezah je odstopanje očitno. Okolje, v katerem je nasilje bolj pogosto, seveda škodljivo vpliva na razvoj otroka.
Prav tako je pomembno, da imamo pred očmi, da je moška homoseksualna populacija ena izmed najbolj rizičnih za obolelost za HIV. Ravno s to populacijo se, zlasti v zadnjem času, v Evropi HIV najhitreje širi, kot poudarja letno poročilo organizacije UNAIDS za leto 2010. Število novih obolenj za HIV pri tej populaciji je namreč med letoma 2000 in 2006 poskočilo za 86 %. V ozadju je najbrž zopet nestalnost teh zvez, o čemer je bilo govora že zgoraj. Če to povežemo z zgornjo zelo verjetno ugotovitvijo, da homoseksualne zveze vzgajajo v velikem odstotku homoseksualne otroke, potem vidimo, da je podpiranje take situacije za otroke neposredno zdravstveno škodljivo.
Če vse to povežemo, vidimo, da obstaja cela vrsta resnih znanstvenih argumentov, ki kaže, da podpiranje istospolnih »družin« ni v korist otrok, saj bi postavilo otroke v neko okolje, ki je za njihov razvoj in nadaljnje življenje bistveno bolj škodljivo od heteroseksualnega. Da se pa to še ne kaže v statistikah, ki jih navajajo podporniki zakonika, je razvidno, saj so učinki omenjenih negativnih dejavnikov ugotovljivi pri razvoju človeka le na daljši rok, tovrstne »družine« pa so v tujini izrazito nov pojav.
