V največji slovenski banki NLB je prišlo v zadnjih dneh do menjav na samem vrhu. Za odstop se je odločil predsednik uprave Janko Medja, ki mu naj bi grozila razrešitev. Slovenski državni holding (SDH) je v imenu države na skupščini predlagal pet novih nadzornikov, dva pa sta bila odpoklicana. Med novimi nadzorniki je tudi Anton Macuh, ki je v banki že od leta 1972.
Za komentar o ozadjih in posledicah tovrstnih posegov države v vodstvo banke ter drugih državnih podjetij smo povprašali Mitjo Steinbacherja s Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
Mitja Steinbacher:
Slišalo se bo kot obrabljena fraza, vendar odločitev o zamenjavi vodstva v podjetju bi naj bilo v domeni lastnika podjetja. Pri menjavah v zasebnih podjetjih nimamo kaj, saj je tveganje slabega poslovanja pri kadriranju slabih upravljavcev na ramenih lastnikov. Prostor za javno razpravo o kadrovanju v podjetjih se odpira v podjetjih z državnimi deleži in še to le do obsega višine državnega deleža. Zakonitost je preprosta: bolj kot je lastnina razpršena med več lastnikov, težje je koordinirano nadzirati upravljanje z lastnino in obratno. To velja za vse vrste podjetij, od majhnih zasebnih z nekaj lastniki do velikih korporacij z mnogimi lastniki. Cilji poslovanja zasebnih podjetij se navadno nanašajo na stabilnost poslovanja in na doseganje poslovne uspešnosti, vprašanje lastniškega nadzora nad upravami pa se praviloma vrti okrog tega, kako preverjati povezanost zasebnih motivov uprav s cilji podjetij, ki jih vodijo, in jim preprečevati unovčevanje poslovne moči na račun podjetja v zasebne namene. To se navadno doseže v visokimi nagradami, ki so vezane na dolgoročne poslovne cilje in z odškodninsko odgovornostjo uprav.
Kadar je edini lastnik država se vprašanje koordinacije nadzora nad upravljanjem od razpršenih lastnikov in njihovih ciljev prenese na razpršenost političnega prostora in političnih ciljev. Bolj kot je politični prostor raznolik, težje je oblikovati cilje, ki jih državno podjetje mora slediti, in težje je najti upravo, ki bi jih uspešno sledila. Če ima podjetje ob tem še skupino zasebnih lastnikov, je koordinacija še toliko težja. Ciklus kroženja uprav v državnih podjetjih je zato v mnogo večji meri kot pri nedržavnih podjetjih vezan na politični cikel in na to, kdo je v danem trenutku pri izvršilni politiki (vladi). Tudi manjši odmik uprav od političnih ciljev je lahko za upravo državnega podjetja usoden in obratno, uprave, ki vestno izpolnjujejo politične cilje vladajoče garniture, so varno v sedlu in se ne rabijo bati zamenjave.
Najbrž se strinjamo o tem, da o sestavi uprav državnih podjetij in o tem, kakšne naj bodo strategije teh podjetij, ni smiselno odločati na vseljudskih demokratičnih volitvah in da bi naj te odločitve temeljile na strokovnosti in poslovni kredibilnosti kandidatov glede na naravo poslovanja podjetij in ne na barvi političnega prepričanja. No, tudi politična barva lahko pove marsikaj o poslovni naravnanosti ljudi, a to je že vprašanje za kakšno drugo omizje.
