Izjava dneva, Marko Pavliha: S Hrvaško najbolje obnoviti pogajanja, s predsednikoma v glavnih vlogah.

20
Marko Pavliha, foto: FPP.
Marko Pavliha, foto: FPP.

Za četrtek, 17. marca, je arbitražno sodišče, ki naj bi določilo mejo med Slovenijo in Hrvaško, razpisalo ustno obravnavo, ki pa se je po prisluškovalni aferi Hrvaška ne namerava udeležiti. Dr. Marka Pavliho, rednega profesorja na Fakulteti za pomorstvo in promet, smo vprašali, kakšne so možnosti za nadaljevanje arbitražnega postopka, če Hrvaška v njem več ne bo hotela sodelovati oz. alternative, ki jih v tem primeru vidi.

Marko Pavliha:

“Če sporazum o arbitraži dokončno pade v vodo, kar se utegne zgoditi zaradi hrvaškega “odstopa” ali kasnejšega nespoštovanja morebitne arbitražne odločbe, bi morali Slovenija in Hrvaška iskati rešitve s sredstvi, ki jih določa 33. člen Ustanovne listine ZN, torej s pogajanjem, anketo, posredovanjem, spravo, razsodništvom, sodno rešitvijo, obračanjem na regionalne sodne ustanove ali regionalne dogovore ali z drugimi sredstvi po lastni izbiri.

Razsodništvo že poteka (arbitraža) in vemo, kako je (ne)uspešno, anketa (ugotavljanje dejstev) po moje ne pride v poštev, ker so dejstva že zbrana, regionalne sodne ustanove in regionalni dogovori tudi ne, na Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) pa lahko pristanemo le pod pogojem, da bi uporabilo načelo zunanje pravičnosti – ex aequo et bono, s čimer bi se morala strinjati tudi Hrvaška, kar je malo verjetno. Tudi Mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu (ITLOS) ne pride v poštev, ker je pristojno le za morske spore, ne pa tudi za kopensko mejo.

Kot sem že večkrat poudaril – in zato sem tudi nasprotoval preslabo “iztrženem” arbitražnem sporazumu – bi bilo najbolje obnoviti pogajanja, tokrat s pomočjo arbitraže v skladu z osmim odstavkom 6. člena, ki bi imela vlogo nekakšnega posrednika in spravitelja. Takšna metoda se je med drugim izkazala za več kot uspešno v primeru spora med Finsko in Dansko, pri čemer bi lahko poglavitno vlogo prevzela oba predsednika vlad, ki sta bolj ali manj neobremenjena s preteklostjo, zlasti s političnimi zdrahami.

Najmanj kar bi se morali politiki dogovoriti na obeh straneh, je nekakšna zamrznitev mejnega spora, brez incidentov in prejudiciranja meje, kar v zadnjih letih počne zlasti Hrvaška. Obetavna novica za ribiče, kopalce, jadralce in druge “porabnike” morja je, da se ne bližajo nobene volitve, ki so običajno botrovale provokacijam in zaostrovanju medsosedskih odnosov.”

20 KOMENTARJI

  1. Menim, da bi tudi Slovenija morala odstopiti od arbitražnega sporazuma z obrazložitvijo, da ni več smiseln, če ga je Hrvaška zavrgla.
    Razlog za slovenski odstop pa vidimv tem, da se je zelo povečala nevarnost, da arbitražno sodišče presodi v popolno hrvaško korist, kar bi pomenilo za Slovenijo zgodovinsko katastrofo.
    Sodnikom je v velikem osebnem interesu, da se presoja nadaljuje in konča, ker gre za milijonske honorarje, ki se jih še tako spoštovan strokovnjak težko odreče.
    Ker je Hrvaška izvedela, da se presoja nagiblje v pravično, kompromisno rešitev, ki bi ustrezala Sloveniji, nikakor pa ne Hrvaški, je arbitražo zablokirala. Kako se je to zgodilo, bomo izvedeli nekoč v prihodnosti. Vsekakor je uradna verzija najmanj verjetna. Slovenija in oba vpletena Slovenca bi lahko trdila, da gre za ponaredek in da je prisluškovanje v mednarodnih odnosih neetično ali da hrvaški sodnik hodi na svoje veleposlaništvo ali karkoli že. Najbolj noro in neverjetno je takoj priznati krivdo in odstopiti. Pri nas to sploh ni v navadi, noben funkcionar ne odstopi takoj, ko se mu začne nekaj očitati, zato je slovensko ravnanje še bolj sumljivo.
    Zdaj se lahko zgodi, da bo sodba v vseh ozirih v hrvaško korist. S tem Slovenija izgubi nekaj zaselkov, stik z odprtim morjem in polovico Piranskega zaliva. Hrvaška napravi preobrat, kar itak vedno počne, in razsodbo s kakršnimkoli izgovorom sprejme. Sodniki končajo delo in potegnejo milijonske honorarje. Ves svet in EU zaploska, ker je problem rešen. S lovenija pa obstrmi, ker je spet teritorialno prikrajšana.
    Zato je najbolje, da tudi Slovenija odstopi in znova začne s pogajanji, kot predlaga Hrvaška. Tako ostane postjugoslovanski status quo, Slovenija se nanj vedno lahko s svojimi argumenti sklicuje, se vmes pogaja in po nekaj letih ali desetletjih se lahko problem v obojestransko korist razreši.

    • Kakšen ponaredek neki?! Lepo prosim, kako bi se pa jasno prepoznavne glasove in vsebino dolgega pogovora ponaredilo? A se da ponarediti petje Marije Callas, ali kaj?

      Saj sta končno vse priznala in se umaknila s pozicij, kaj drugega jima pa je preostalo, Sekolcu in Drenikovi.

      Očitno ne razumeš dobro, kakšna velika kršitev prava kot takega se je zgodila. Da sodnik prejema direktna navodila od političnega uradnika. Če je to komunizmu navada gor ali dol, v zahodni demokraciji pač ne more biti sprejemljivo … Pa pustimo ob strani sramoto, da nekega menda uglednega starejšega pravnika v ljubljanskem pouličnem slengu podučuje, kaj naj počne, neka uradniška smrklja …

  2. Seveda obstaja verjetnost, da bi bili zaradi protestnega odhoda Hrvatov arbitri zdaj bili pripravljeni pokazati malo večjo naklonjenost njihovim pozicijam. Da ne bi obveljali kot pristranski v našo stran, kar bi se dalo razumeti iz interpretacije prisluhov.

    Za zaselke Mlini, Bužini, Škodelin južno od kanala sv. Odorika je tako ali tako malo verjetno, da bi šli na našo stran. Pod Bujami in hrvaško jurisdikcijo so od spremembe avstroogrskega katastra v 50. letih. Južne obale piranskega zaliva, kjer so Hrvati zgradili od Kanegre proti Savudriji okoli Crvenega vrha veliko luksuzno turistično naselje s hotelom Kempinski seveda nikoli ne bomo videli v Sloveniji. To lahko zahtevajo samo popolni nepoznavalci ali pa zavestni nacionalistični demagogi.

    Na ustju Dragonje je pomembno, da je meja kanal sv. Odorika, ne pa stara struga Dragonje sredi Sečovelj, kar zahtevajo Hrvati in kar bi nam vzelo del solin in preklalo na dvoje tamkajšnji aerodrom. Naša aspiracija je lahko večina piranskega zaliva, podobno kot po sporazumu Drnovšek-Račan, nikakor cel piranski zaliv. Hrvaško pričakovanje je seveda sredinska črta.

    Po vsebini prisluhov sodeč so bili arbitri na tem, da približno sledijo začrtanemu v sporazumu Račan – Drnovšek, kar je povsem dobro za slovensko interes.

    Več realno po mojem ni dosegljivo. Če Pavliha trdi drugače, naj za to prevzame odgovornost. Naj torej v primeru, če arbitraža pade v vodo, njemu zaupajo pozicijo, recimo zunanjega ministra in nalogo, da v enem mandatu uredi s Hrvati boljšo mejo od tiste, ki jo predvideva sporazum Račan- Drnovšek.

    Če pa tega ni zmožen in kolikor poznam hrvaške pozicije ( moral bi jih tudi Pavliha), Hrvati na to nikakor ne bi pristali, komaj so dočakali, da lahko pokopljejo tako sporazum D-R kot tudi arbitražni kompromis, pa naj s svojo demagogijo prekine enkrat za zmeraj. Naj spomnim, da je maksimalist Pavliha isti Pavliha, ki je pred desetletjem in več stal na stališču, da je Slovenija glede morja geografsko prikrajšana država.

  3. Vsi izgovori bi bili mogoči, tehnika je danes tako napredovala, da ti lahko pričara vojno zvezd ali celo ponaredi glas operne pevke. Dejstvo je tudi, da pri nas nihče takoj ne prizna krivde in odstopi. Primerov je ničkoliko. Zato je stvar sumljiva in cika na sodelovanje s Hrvati.
    Vendar to ni bistveno.
    Bistveno je, da je ob divji reakciji Hrvaške na možno pravično in kompromisno reštev, ob “krivdi” Slovenije, ki itak nima prijateljev v svetu, ob odsotnosti slovenskega arbitra, ob antipatiji do slovenske postkomunistične in proruske politike in tekme Kopra z Reko in Trstom upravičeno pričakovati sodbo v korist Hrvaške. Ni bolj enostavne rešitve pred to nevarnostjo, kot je odstop Slovenije, ker je odstopila Hrvaška. Pa so spet vse možnosti odprte.

    • Ta predlog se sploh ne zdi slab. Ampak naši kljub odstopu obeh, vztrajajo v “nedolžnosti” vsega skupaj, češ da ni razloga za odstop Hrvatov, celo obtožujejo Hrvate da s tem kršijo mednarodno pravo… Vse v stilu, kot da lahko še zmagamo in dokončno ponižamo Hrvate.

  4. Ne verjamem, da bomo kdajkoli izven arbitraže izpogajali boljšo mejo kot v tej arbitraži. Ki nam zagotavlja stik z mednarodnimi vodami.

    Prav zato bi prepustil tistim, ki trdijo, da je to mogoče, naj zadevo uredijo. Marku Pavlihi na prvem mestu. Samo naj se zaveda, da je njegova odgovornost potem velika.

  5. To je res največja nerodnost pri vsej stvari. Naš režim še kar naprej forsira arbitražo in to nenehno povdarja, ne vem zakaj, saj je Pahorjevo mrtvorojeno dete, Pahorja pa režim z ajatolo vred ne mara. Ko bodo izgubili, bodo pa debelo gledali in trdili, da se ni dalo pač nič narediti, Slovenija bo pa spet izgubila del teritorija in Hrvati se nam bodo spet smejali, ker izgubljamo vse sodne zadeve z njimi. Zdaj je edinstvena prilika, da se polomiji izognemo in krivdo prevalimo na Hrvate, ker so odstopili od arbitraže. Ostal bi status quo, nadaljujejo se pogajanja in uredi začasno stanje do dokončne rešitve. S tem tudi pristanemo na hrvaški predlog in izboljšamo odnose z njimi, dokončna rešitev pa lahko počaka še desetletja, kot se je marsikje v svetu že dogajalo. Tak predlog bi morala sprožiti katerakoli stranka v državnem zboru, ker vztrajati na arbitraži in čakati katastrofo nima smisla.

    • Kateri ajatola? Ajatola Hamnei?

      Verjetno ne bi bil velik problem, če bi tudi mi razglasili konec arbitriranja. Razen da bi plačali račun arbitriranja za prazen način. Če se tebi zdi fajn živeti še desetletja v konfliktu, kakršnega smo imeli do zdaj glede meje s sosednjo državo, meni ne ravno … 🙁

        • Kako neki? Tako da bi obe strani arbitražo, za katero sta se zavezali z mednarodno pogodbo, korektno izpeljali in odločitev spoštovali. Tako je vsaj zamišljeno, da stvari tečejo med normalnimi državami in normalnimi ljudmi.

          • Ja, saj. Samo načelno mednarodna pogodba še vedno velja, četudi bi arbitri vrgli puško v koruzo. Pa še tega zaenkrat niso naredili. Načelno se še vedno lahko odločijo tudi, da nadaljujejo delo in sprejmejo odločitev. Kar se mi osebno zdi precej malo verjetno.

          • Arbitraža pa je mednarodna pogodba s Hrvati in ne z arbitražo. Tako da težko arbitraža nekaj odloči samovoljno oz. po lastnem vzgibu.

          • Niti ni tako. Arbitrom prepustiš s trenutkom, ko je to sodišče konstituirano, da delujejo, sicer v skladu s pogodbo, ki si jo ti definiral, povsem avtonomno in se v njihove odločitve na noben način ne smeš vpletati. Oni imajo škarjo in platno, glede tega, kaj bojo in kaj ne počeli in kakšna bo, če bo, razsodba.

  6. Glejta, zadeva je zelo preprosta:
    Hrvaški arbitraža ni bila po volji. Nanjo so morali pristati zaradi slovenske blokade ob vstopu v EU.
    Arbitraža je začela z delom in Hrvaška je izvedela, tako kot tudi Erjavec, da se presoja nagiblje v smer kompromisne in pravične rešitve.
    Za Hrvaško je to nesprejemljivo, zato je zelo zvito našla rešitev, da se arbitraži odpove.
    Arbitraža nadaljuje z delom, topot se bo presoja nagnila zaradi burnega prvega odziva Hrvaške v drugo smer, torej v korist Hrvaške.
    Hrvaška objavi, da je bila odpoved arbitraži stvar prejšnjega mandata, sedaj pa ima novi sabor in novo vlado, zato arbitražno sodbo sprejme.
    Slovenija ostane izigrana z izgubo teritorija, polovice zaliva in izhoda na odprto morje.
    Slovenski komirežim tiho odpira šampanjce, saj ga slovenska država in njene meje eno figo briga. Važna je oblast in denar.

    • Vsekakor možen scenarij. Samo eno bi te rad spomnil, da ne boš Hrvate krivil za neko nepoštenost… 🙂
      Zadevo smo zj*li sami.

        • Bojim se, da je šlo za pojav, ki že meji na slovensko “kulturo”. Američani temu rečejo double-crossing in to je ena od stvari, ki jih najbolj sovražijo. Ker še veš ne kdaj in kako ti jo kdo zakuha. Pa naj bo tujec ali sosed…
          Povsod je bil viden, od izbrisanih, nuklearke, varčevalcev, … in povsod smo tokrat izgubili. Nekaj, kar sicer velja za nepremagljivo.

    • Hrvati izkoriščajo priložnost, ki sta jim jo na pladnu prinesla Sekolec in Drenik. Če jih Slovenija ne bi blokirala na poti v EU, torej odkrito rečeno izsiljevala, ne bi pristali na formulacijo – stik z mednarodnim morjem za nas.

      Torej- arbitražni sporazum imajo Hrvati večinsko že sam po sebi za izsiljen, potem pa iz prisluhov sledi, da arbitri, vsaj kar se morske meje tiče, bolj pritrjujejo slovenskim stališčem. Ne čudi me, da so rsazglasili odstop od arbitraže.

      Prisluhi so sicer interpretacija, ki jo podaja takratni arbiter Sekolec, ne objektivna resnica. Gre bolj za njegove prognoze, občutke, kako bojo odločali. Ne bi si upal trditi, da bi zdaj arbitri ploščo zasukali za 180 stopinj. Stik z odprtim morjem je še vedno točka arbitražnega sporazuma, ki so jo dolžni izpolnit in tudi sporazuma D-R ni možno pri razsojanju povsem obiti. Verjetno bi skušali biti rahlo bolj naklonjeni hrvaški strani kot prej. Koliko, ne vemo.

      Vztrajam pri svojem mnenju. Težko bomo kdaj dobili več, kot bi nam verjetno podelili ti arbitri.

Comments are closed.