Etnologa prof. dr. Janeza Bogataja smo za pustni torek vprašali, kako gleda na ohranjanje in razvoj bogate etnološke vrednosti pustnih praznovanj v Sloveniji. Na primer cerkljanska laufarija obeležuje letos 60. obletnico oživitve. Zanimalo nas je, kako vidi pustna praznovanja, njihovo promocijo in nadaljnji razvoj.
Janez Bogataj:
Slovenija je s svojimi pustovanji nekaj posebnega, tako kot so tudi druga kulturna okolja v Evropi in svetu, kjer spoštujejo to praznično obdobje. Lahko nas veseli, da lahko opazujemo šemske skupine, ki jih uvrščamo med našo kulturno dediščino, čeprav tudi te spremljajo spremembe in preoblikovanja, celo izumljanja novih tradicij. Zelo malo je takih skupin, ki bi jih lahko imenovali »gledališče zgodovine«, kar pomeni, da prikazujejo posamezne šemske like in njihovo delovanje v določenem okolju s kar najmanj spremembami. Med nje npr. lahko uvrstim cerkljanske laufarje in skupini z Drežnice. Iz nekaterih vasi na Ptujskem in Dravskem polju bi sodili v ta okvir tudi korant z orači. Vse ostalo pa se spreminja in pomeni tudi za stroko izjemen izziv sledenju tem spremembam. Drugo skupino predstavljajo tiste skupine, ki jim lahko rečemo tudi karnevalske, ki v raznih povorkah prikazujejo kritično humorni odnos do vseh mogočih in nemogočih političnih, gospodarskih, kulturnih in še kakšnih dogodkov ter dejanj v lokalnih okoljih, v Sloveniji, Evropi in svetu. V tretjo skupino pa uvrščamo vse tiste skupine in posameznike, ki v pustnem času začutijo potrebo, da se preoblečejo v šemo in poskušajo biti tako ali drugače inovativni, izvirni. Ter maske in skupine šem pogosto odražajo svet idealov, želja, zanimive so menjave spolov in številni drugi motivi, ki botrujejo najširši paleti maskirancev.
Seveda pa je Slovenija posebna še po nečem, namreč po trajanju karnevalskega ali pustnega časa. V novejšem času, zlasti še od konca druge svetovne vojne, se je ta čas na Slovenskem močno skrajšal in sicer na pustno soboto, nedeljo, ponedeljek in potem še torek. Kljub močnim razpravljanjem o hujšanju, je močno upadlo spoštovanje četrtka pred pustno soboto. Temu pravimo tudi debeli četrtek ali debelnica, da navedem le dve imeni. Zakaj se je karnevalsko obdobje v Sloveniji tako skrčilo, v primerjavi z drugimi karnevalskimi okolji v svetu, je seveda posebno vprašanje. Nekoliko v šali lahko rečem, da večina prebivalcev naše države tako čez celo leto nosi maske, torej nima potrebe po pretiranem maskiranju še za pusta.
Pogled v kulturno dediščino maskiranja in pustovanj na Slovenskem pokaže izjemno paleto različnosti, torej bogastva. Zato ne preseneča misel pokojnega etnologa dr. Nika Kureta, ki je zapisal, da je glede tega Slovenija Evropa v malem. Ob tem se postavlja vprašanje, koliko nam je uspelo to lastnost in posebnost uveljaviti med siceršnjimi vsebinami naše promocije ali bolje rečeno lastne in mednarodne razpoznavnosti? Morda pa nas svet bolje pozna po onih drugih maskah, zunaj pustnega časa?
