IZJAVA DNEVA, Bogdan Dolenc: Zgodovinski dve uri po skoraj tisočletju

4
dolenc
Bogdan Dolenc, foto: Radio Ognjišče.

Pred zgodovinskim srečanjem papeža Frančiška in moskovskega patriarha Kirila, ki se bo odvilo na Kubi, 12. februarja, smo za razlago pomena tega dogodka povprašali profesorja na Teološki fakulteti Bogdana Dolenca. Bogdan Dolenc predavatelj ekleziologije, vede o Cerkvi, prav tako je že vrsto let dejaven na ekumenskem področju.

 

Bogdan Dolenc:

Srečanje med papežem Frančiškom in moskovskim patriarhom Kirilom bo trajalo le kakšni dve do tri ure, vendar ga upravičeno imenujemo zgodovinsko, saj je prvo takšno srečanje po usodnem razkolu med rimsko in carigrajsko Cerkvijo v 11. stoletju (1054). Za razliko od Carigrada je bila namreč Moskva v odnosih do Svetega sedeža precej zadržana. Obiski carigrajskih patriarhov v Rimu in papežev v Carigradu so se zadnja desetletja kar vrstili, na srečanje z ruskim patriarhom pa so zaman upali vsi pokoncilski papeži, zlasti sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Cerkveni stiki z Rusko pravoslavno Cerkvijo so se močno ohladili po letu 1989, ko je v Ukrajini spet zaživela grško-katoliška Cerkev (zatrta je bila pod Stalinom 1946 in nasilno priključena pravoslavni Cerkvi). Ker je zahtevala nazaj zasežene cerkve, je prišlo do sporov in nasilja. Sledili so očitki s strani Ruske pravoslavne Cerkve, da katoličani v Ukrajini spet izvajajo »unijatizem«. Druga huda zamera s strani Moskve je nastala leta 2002, ko je Sveti sedež na ozemlju Ruske federacije vzpostavil štiri škofije. S tem naj bi bilo poskrbljeno za pastoralo tamkajšnjih katoličanov, pravoslavni pa so to razlagali kot vdor katoliške Cerkve na »kanonično ozemlje Ruske pravoslavne Cerkve« in poskus pridobivanja pravoslavnih za prestop v katolištvo. Zadnja leta so ti očitki, ki so prihajali z konservativnega krila ruskega pravoslavja, stopili v ozadje, pojavila pa so se druga nujnejša vprašanja, ki bodo predmet pogovora med papežem in patriarhom.

Velike zasluge za otoplitev medcerkvenih odnosov ima papež Benedikt XVI., ki nasploh goji simpatije do pravoslavja. Leta 2009 so bili obnovljeni diplomatski odnosi med Sv. sedežem in Rusko federacijo. Med nemškim papežem in patriarhom Kirilom je bilo več skupnih točk. Omenimo le nasprotovanje verskemu in moralnemu relativizmu, obrambo življenja in družine, zavzemanje za evangeljske ideale, človekovo dostojanstvo ter nasprotovanje verskemu in vsakršnemu fanatizmu.

Vse te vrednote v isti meri odlikujejo tudi papeža Frančiška, ki je bil takoj po izvolitvi deležen izrazov simpatije tudi s strani ruskih pravoslavnih vernikov. Aprila 2013 je agencija Interfax objavila izsledke raziskave, po kateri 71% prebivalcev Rusije želi, da bi obiskal Rusijo, samo 9% si tega ne želi. Nagovarja jih zlasti papeževa iskrenost, skromnost in preprostost. Glede srečanja s patriarhom Kirilom je ob vrnitvi z obiska v Carigradu jeseni 2014 prostodušno izjavil: »Patriarhu Kirilu sem rekel, da bi se rad srečal z njim, tudi on se strinja. Rekel sem mu: Pridem, kamor ti hočeš. Pokliči me in pridem. Tudi on misli enako.«

Srečanje bo zaznamovalo začetek novega, zelo obetajočega obdobja v stikih med sestrskima Cerkvama in bo odprlo pot mnogim drugim srečanjem in pobudam. Gre za srečanje dveh globokih duhovnih osebnosti. Ni mogoče pričakovati hitrih rezultatov glede posameznih vprašanj, najpomembnejše je srečanje samo.

4 KOMENTARJI

  1. Lepo in korektno napisano. Od klerikov je nemogoče pričakovati, da bodo brutalno iskreni in kritični iskalci Resnice. Vedno morajo biti namreč korektni do svojih, svoje strukture, svoje linije, svoje birokracije in svoje mafije.

    Vsi ti krščanski razkoli, za katere vsaj polovični delež krivde nosi takratni cerkveni establišment so znak velike anticerkvenosti, velikega na glavo obrnjenega učenja Kristusa.

    Gre za fevdalno birokratske strukture, za antikristovske strukture, ki iščejo svoje tako, da drugemu vzamejo, da delajo vojne itd.

    Zadnja leta velik delež krivde nosi Pravoslavna cerkev, ki je postala hišna cerkev ruske KGB mafije. Bila je in je ostala “Ciril Metodovo Društvo” ki podpira socializem (neo-fevdalizem) : prej Sovjetski fašizem, sedaj nacionalistični ruski fašizem. Neverjetno je koliko interesov imajo skupnih zadnjih 100 let desni in levi fevdalci.

    Milan Kučan je pri nas 25 let z lahkoto vladal s pomočjo slovenskega fašizma “nacionalnega interesa”. Skupaj z “desnico” je proti svobodnem pretoku kapitala, proti privatizaciji, za večjo birokracijo, za več podržavljanja, za manj svobode, za več indoktrinacije (zmerjanje, histerija).

    • Od klerikov je nemogoče pričakovati, da bodo brutalno iskreni in kritični iskalci Resnice. Vedno morajo biti namreč korektni do svojih, svoje strukture, svoje linije, svoje birokracije in svoje mafije
      ****

      Pavel, si aktiven kristjan, obiskuješ cerkev, hodiš k maši? Če ja, kako lahko živiš svoje krščanstvo v sredini, kot jo opisuješ ? Kako lahko odkrito in iskreno sodeluješ in komuniciraš s župniki in drugimi kristjani? Si takrat drug človek, brez teh opisanih pomislekov. Je pa tako, da moramo Cerkev in s tem tudi klerike s svojim zgledom spreminjati mi sami. Drugače je vse pisanje in slaba volja brez pomena.

      Se mi pa kar smiliš, ker v svetu in ljudeh okoli sebe vidiš vse tako negativno. Najbolj trpiš ti sam.

    • Od nikogar ni mogoče pričakovati da bo “brutalno iskreni in kritični iskalec Resnice”, kajto to ni več iskalec ampak lastnik Resnice. Bogu sovražen in od ljudi izločen.

  2. Meni se zdi simbolično to, da je do prvega srečanja med dvema cerkvama po 1000 letnem razkolu prišlo pod vodstvom prvega papeža jezuita, kajti po razpustitvi jezuitov 1773 so jezuiti preživeli zahvaljujoč 30 letnem obstoju v Rusiji. To je tako, kot da je seme tega srečanja bilo posajeno v tem obdobju zgodovine.
    Na tiskovni konferenci pa se je videlo, da je 1000 letni razkol ni moč odpraviti v enem dnevu. Vsekakor je verjetno največji problem za rusko pravoslavno cerkev dejstvo, da se je grko-katoliška cerkev pred več kot 400 leti priključila Rimu in tega nikoli nismo prebavili.

Comments are closed.