Izjava dneva, Aleš Maver: Putinov obisk predstava za domačo javnost in simbolični posmeh EU in NATO

ales maver

Pred dnevi se je ruski predsednik Vladimir Putin odzval na povabilo predsednika Boruta Pahorja na slovesnost pri Ruski kapelici na Vršiču 31. julija in potrdil udeležbo. Slovesnost bo zaznamovala stota obletnica nesreče, ko je med prvo svetovno vojno ruske vojaške ujetnike, ki so gradili cesto čez prelaz Vršič, zasul plaz. Glede širšega ozadja in posledic potrjenega obiska ruskega predsednika smo za mnenje vprašali Aleša Mavra, zgodovinarja, komentatorja in urednika na Časniku.

Aleš Maver:

Na potrditev Putinovega obiska je seveda moč pogledati z različnih zornih kotov. S čisto osebnega nedvomno sodim med manjšinsko skupino državljanov, ki to dogajanje doživljajo/doživljamo kot javno zanikanje temeljev, za katere smo mislili, da na njih stoji demokratična slovenska republika, vzpostavljena leta 1991. Putinova Rusija je po Putinovi osebni zaslugi namreč danes v porog tako rekoč vsem omenjenim vrednotam in njihova eksplicitna negacija, saj je njen cilj (vzhodna) Evropa pred 1989 ali celo pred 1985.

Ravno v tem okviru se je treba zavedati, da je Putinov obisk predvsem predstava, namenjena domači javnosti. Zunanjepolitične posledice so v drugem planu. Vladajoča ekipa, ki je bila v zadnjih petindvajsetih letih bistveno uspešnejša pri vsiljevanju svoje podobe Sloveniji od konkurence, bo na Vršiču dejansko slavila svoj uspeh in samo sebe. Da lahko povabi in javno proslavlja trdorokca Putina iz nekih drugih časov in ji tega nihče ne more preprečiti, bo kronski dokaz njenega uspeha in neuspeha tistih, ki so pred petindvajsetimi leti računali z drugačno Slovenijo. Obenem se bo vsaj simbolno posmehnila Evropski uniji in Natu, na okvir katerih je nekoč sicer pristala, a nikdar nista bila njena prva izbira.

Kljub temu je potrebno priznati, da bo, kot sem že nakazal, verjetno večina slovenskega življa doživljala Putinov obisk na Vršiču kot pomemben in prazničen dogodek. Nekateri zato, ker z vladajočo elito delijo prepričanje o tem, da je bilo stanje pred 1989 boljše, drugi zato, ker iskreno verjamemo, da je Putin vizionar, ki predstavlja resno alternativo prevladujočemu zahodnoevropskemu in ameriškemu modelu razvoja, ali celo obnovitelj tradicionalnih vrednot, zopet drugi preprosto zato, ker so jim blizu vse tovrstne maškarade.

Ravno tako je res, da je ‘tajming’ za obisk tudi zunanjepolitično ugoden. Za Evropsko unijo Putinova vzhodnoevropska politika že zdavnaj ni več problem številka ena, ZDA so daleč. Zato bodo Vršič v Bruslju bistveno laže spregledali, kot bi ga pred letom ali dvema. Hkrati ne bodo izostali nekateri ruski »bonbončki«, saj je za Putina legitimiranje, ki ga pomenil obisk v članici Evropske unije in Nata, vendarle pomembna in bo priložnost zanj verjetno znal vsaj malo nagraditi.

Končno bo Putinov obisk bistveno teže kritizirati zaradi sakralne scenerije, v katero bo postavljen. Kdo se lahko spotika ob izražanje pietetnih čustev do tragično umrlih? Problem, da bo sakralni objekt na Vršiču, zgrajen iz pristnega verskega občutja vojnih ujetnikov, ponovno postal poligon za slovenske in ruske občudovalce rešitev in sistemov, ki so bili vsakemu verskemu čustvovanju izrazito sovražni, je seveda širši in trši od samega napovedanega dogodka. A v prvi vrsti bi se morale z njim soočiti verske skupnosti, v tem primeru najprej pravoslavna Cerkev, pa tudi katoliška, katere predstavniki bodo verjetno z veseljem pohiteli na srečanje z ruskim predsednikom, seveda v varnem zavetju pietete do umrlih.