Izgubljene generacije

3
182

V zadnjem času smo priča javnemu linču nekdanjega nadškofa Alojza Urana, ki je v senzacionalnem jeziku nekakšna zmes medijske hipokrizije in cerkvene inkvizicije. Da je mera še bolj polna so poskrbele katoliške verne duše same, saj so v želji za sveto pravico oz. razjasnitev tako ali drugače začinile ta psihopatološki konstrukt cerkvenega občestva. Le-to je spet deležno »nebeške mane«, pa vendar me bolj kot omenjeni fenomen javnega mučenja in zasliševanja vznemirja vprašanje stisk, ki pretijo duši slehernega vernika in ne le žrtvam velikih zgodb.

Od kje vse te stiske?

Te (stiske) se odražajo v lastnem (ne)zavedanju in ravnanju ter v najintimnejših družinskih odnosih, ki so kot družbeni prototip zelo pomembni za vzpostavljanje širših odnosov v družbi. Težko pričakovane javne izpovedi pomembnih oseb so z vidika kredibilnosti in legitimnosti cerkvenih (in nasploh kakršnihkoli institucij) sicer normalne, a niso edini element odrešenjskega načrta in gradnik nebeškega kraljestva, ki se gradi že na zemlji. Lahko rečemo, da je krščanstvo fenomen določenih nasprotij, saj so vzdušja, ki jih prevevajo krivde in strta srca, nikakršna izjema ali redkost med vernim ljudstvom, pa čeprav se tega spričo strahu in ujetosti v razne psiho-fizične in materialne konstrukte, ki jih delimo v odnosih z bližnjimi, niti ne zavedamo. Rezultat tega so prestrašeni in apatični kristjani, nemalokrat skriti za fasadami idealnih družin in specifičnih partnerskih zvez, ki med drugim temeljijo na podedovanih in za marsikoga nespremenljivih travmatičnih konstruktih preteklosti. Zaradi »varnosti« najintimnejših relacij (partnerskih, družinskih, rodbinskih) smo zasužnjeni z nevarnostjo, kot Izraelci z egiptovskimi lonci. Kako s to skušnjavo prelomiti, je odrešenjski izziv za slehernega posameznika. To pomeni, da je sam po sebi problematičen že določen prelomni trenutek oz. dogodek, v katerem smo se znašli sredi življenja (npr. rojstvo, zaljubljenost itd.), saj ga (nezavedno) določajo in ovirajo pretekli konstrukti, ki smo jih v ta določen trenutek prinesli s seboj. Najodločilnejši je trenutek, ki ga napoveduje Sveto pismo, »zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno« (1 Mz 2,24), ker je odraz konstruktov družine in preteklih generacij, hkrati pa nov začetek dveh odraslih oseb. Ker je Bog v to dejanje položil odrešenjski motiv, se s tem šele pričenja resni proces skupnega odreševanja, katerega predpogoj je spreobračanje moškega in ženske, ki se odvija preko pokore oz. svete spovedi.

Resnica osvobaja …

Verniki smo dobro poučeni, da je bistvo pokore (zakrament spovedi) sprava z Bogom in Cerkvijo. Notranja pokora, ki jo omenja Katekizem Katoliške cerkve, je vzgib, da s kesanjem in pokoro odgovorimo na božjo milost. Zato je pomembno vprašanje, kako te besede sploh razumeti in občutiti v vsakdanjem življenju in odnosih? Ko vernik pomisli na spovednico, se mu nemara zašibijo noge, v zavest se prikliče strašni Bog (sodnik), ki se ga je potrebno bati, saj so tudi mnenja, da cerkev danes promovira neškodljivega Boga, ki so ga sicer propagirali že razsvetljenski deisti. To parafraziranje ni tako bistveno kot resnica, ki bi jo že zaradi človeške zvedavosti moral iskati človek, s tem, da bi začel pri odkrivanju samega sebe in nadaljeval v odnosu do partnerja in svoje ter njegove primarne družine itd., saj je Bog resnica, ki nas osvobaja. Zato je velika umetnost, kako v tem začaranem svetu poskušati premagati strah pred samim seboj in bližnjimi, ko nas vse obkrožajo ti pretekli konstrukti. Gre za razne travme oz. zlorabe (npr. telesno kaznovanje, alkohol, čustvene in spolne zlorabe itd.), ki jih je, če jih sploh ozavestimo, zaradi dobrega imena ali utečenih partnerskih oz. družinskih odnosov bolje imeti na varni distanci (pod preprogo). Povedano drugače, vernik v stiski in občutku nemoči stavi le še na apokaliptične karte, misleč, da bo vse razrešil in odrešil Bog, četudi na drugem svetu. Na drugi strani nas spodbuja preroška miselnost, da zberemo pogum in potrebno moč, da bi bili zmožni kreirati odrešenjsko zgodovino, ki se začenja v najožjih družinskih odnosih.

… in odrešuje

Da bi se tako krepil krščanski duh v družbi in vesolju je potrebno, da vsak sam v povezavi z ljubljeno osebo išče imenovalec – korenino zla, ki ju ne-nazadnje povezuje, tako da se s sedanjimi ravnanji očiščuje vzorce in zlo preteklosti. Velikokrat se zaradi domačnosti in edino-poznanega nevarnega okolja (za nas varno!), lastnih stisk niti ne zavedamo. Zato je tudi s tega vidika objektiven pogled v obliki spovedi za naše življenje še kako pomemben. Seveda tukaj spovednik odigra izjemno vlogo, ki brez krivde pogleda »grešnika«, skupaj z njim odkriva korenino zla ter ga vedno znova preko božje milosti odrešuje. Ker govorim o zvezi moškega in ženske, morata ob upoštevanju svojih preteklih »nahrbtnikov« za to oba stremeti k optimalnemu odnosu, kar ne gre brez skupnega očiščevanja oz. »vsakodnevnega glancanja žlice«. Zato je nujno, da se partnerja kljub ranljivosti in tveganju popolnoma odpreta drug drugemu in izpostavita vsa svoja čutenja ter poskusita postati enakih misli oz. drug z drugim sočutna, drugače si ne znam razložiti prej omenjenega odrešenjskega motiva. Čeprav se zdi nevarno, zaradi strahu pred morebitno zavrženostjo, je to brezpogojno podarjanje še najbolj varno, saj četudi »bi hodil po globelih smrtne sence, se ne bojim hudega« (Ps 23, 4). Bog daje več kot le tolažbo. Po svoji milosti in svojem Maziljencu namreč odrešenje, vendar je potrebno za to tvegati in se (od)reševati. Četrta božja zapoved (spoštuj očeta in mater) in izpoved ljubezni do partnerja in bližnjih izgubi pravi (odrešenjski) pomen, če pri tem ostajajo krivda in (nezavedni) vzorci ter konstrukti iz preteklosti, ki zadajajo nove rane in udarce, kateri nas vsake toliko časa znova ohromijo, da se zgubljamo v značilnih psihofizičnih povezavah ter ustaljenih vzorcih. Čeprav bo mož zapustil očeta in mater ter se pridružil ženi, ostaja vloga staršev večna, zelo pomembni so namreč pri prenosu ter soustvarjanju odrešenjskega procesa na potomce.

Zamujene so priložnosti, če igramo (četudi nezavedno) vlogo žrtve, ki nima vpliva na svojo (usojeno) pot in se zato počuti izgubljena v tostranstvu. Jutri je nov dan in novo upanje, da se pripravi Gospodu pot v puščavi (prim. Iz 40,3), na primer tako, da namesto nadškofa Urana postavimo na »natezalnico« sebe in kot bi rekel priznani klinični psiholog dr. Christian Gostečnik, skočimo iz kože »užaljenega moškega« in »podivjane sosede« ter svobodno odigramo vlogo, ki nam jo je poveril sam Bog.

3 KOMENTARJI

  1. Meni se sicer več kot zdi, da je Urana na pranger z izgonom postavila cerkvena administracija, ne pa javni linč ljudstva. Še več, redko kje (razen občasno v komentarjih na tem portalu) berem o njem osebno kakšno neprijazno besedo. G. Greif uporablja velike besede, kot so psihopatološki konstrukt cerkvenega občestva, vzroke temu pa išče v patologiji odnosov doma, vse ki jih dogajanje vznemirja pa pošilja za začetek takoj v spovednico, če to ne zaleže pa morda še v zakonsko posvetovalnico ali celo kar k psihiatru.

    Pri tem prav z ničemer ne pojasni, za kakšno patologijo naj bi šlo, oziroma kaj je, če koga tovrstne krivice vznemirjajo, patološkega v odnosih v njegovi družini in kje in kakšna je povezava med tema dvema pojavoma. Govori tudi o javnem mučenju in zasliševanju v primeru, ko ljudje govorijo predvsem o krivicah in o krutosti in brezsrčnosti vatikanske birokracije (in lokalnih botrov temu dogajanju), ki bolnemu človeku lahko odreka celo zdravljenje.

    Kakšni časi, kakšni običaji!

  2. Kaj pa če je problem v prodiranju vshodnjaške filozofije, kjer popolnost človeka endino človeška, nepopolnost je potrebno prikrivati, zaničevati,…
    V krščanstvu je pač človek nedeljiv, produkt tako slabega kot dobrega. Slabo nam povrzoča trplenje , ampak saj velja “Per aspera ad aster”. Brez “objemanja” naših slabosti ni napredka. Tudi podaritev svojih slabosti drugemu, pomeni maksilano zaupanje, pomeni podaritev biserev, ki nočemo, da jih drugi potepta. Kristus je prišel pobrati naše slabosti in kdor jih je sposoben predati njemu , je z njim v najitimnejšem odnosu. Torej smramovanti se lastnih slabosti, je sramovati se samega sebe. Sramovati se slabosti drugega je zaničevati drugega.

  3. Mi je kar malo žal, da je ta članek napisan v tako zahtevnem jeziku, ker se mi zdi, da zelo dobro dekodira položaj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite