Izguba duhovne zavesti krepi egoizem, nestrpnost in slabšanje medsebojnih odnosov

Izguba duhovne zavesti, ki goji spoštljiv odnos do narave in vsega stvarstva, vpliva tudi na dnevno obnašanje ljudi do okolja, saj onesnaževanje okolja v tem primeru ni samo narava, temveč tudi družba. Ne gre samo za splošno okoljsko nemarnost, temveč tudi za krepitev egoizma, nestrpnosti in slabšanje medsebojnih odnosov.

Spominjam se življenja na vasi v začetku petdesetih let, in sicer na vasi, ki ni imela elektrike ne vodovoda ne kanalizacije. Do najbližjega zdravnika se je bilo treba peljati z avtobusom, ki je vozil enkrat na dan. Do avtobusnega postajališča pa je bilo še dobro uro hoda. Življenje je bilo enostavno. Veliko fizičnega dela, a kljub temu je bil tudi čas za počitek. Strojev na kmetiji ni bilo. Nalogo strojev sta opravljali dve ponižni živali, dva vola. Ko sta vlekla plug na dolgi njivi – v veliki meri tudi navkreber – sta jima iz ust od napora visela dolga jezika. Skoraj vso hrano so pridelali doma. Enkrat ali dvakrat na leto so v voz vpregli vola in šli dobro uro in pol daleč v večje naselje, kjer so kupili stvari, ki jih doma niso pridelali: sol, sladkor, kavo, makarone, oblačila in drugo. Iz domače so volne pletli puloverje, nogavice in rokavice.

Vodo so varčevali, lačni niso bili, odpadkov pa je bilo komaj kaj

Vodo so morali varčevati, saj je bilo treba vsak dan napojiti sedem govedi in še toliko ovac. V kuhinji je bil škaf z vodo za kuhanje in pitje. Ob njem je bil lonček in vsakdo, ki je bil žejen, je zajel iz škafa in pil. Ker ni bilo pralnega stroja, so gospodinje vse perilo prale ročno in ga splakovale v bližnjem studencu z mrzlo vodo. Perilo so menjali kvečjemu enkrat na teden, srajco pa morda enkrat mesečno. Mame in stare mame so imele močne roke z velikimi dlanmi in izpranimi prsti. Odpadkov ni bilo; samo smeti, ki so jih gospodinje v glavnih prostorih pometle vsak dan. Edini pravi odpadki so bili velik kup gnoja ob hlevu in človeško blato na dnu stranišča na štrbunk. Oboje se je koristno uporabilo za gnojenje njiv.

Lačni nismo bili nikoli. Bilo je veliko krompirja, fižola, zelja, kolerabe in repe, v izobilju tudi mleka in kruha. Enkrat na teden, ob nedeljah, je bilo meso in v času težkih del na polju ali v gozdu tudi malica s klobasami in drugim suhim mesom. Jajca in maslo smo jedli bolj poredko, saj jih je gospodinja prodajala v bližnjem mestecu, da je bil v kredenci kakšen dinar več.

Moški so opravljali fizično težja dela, ženske so skrbele za gospodinjstvo, oboji pa skrbeli drug za drugega

Opravila v hiši in zunaj nje so bila ločena na ženski in moški del. Morda bi se današnja borka za ženske pravice pohujšala, ko bi videla ženo in mater dveh krepkih sinov pripeto k štedilniku, pri molži krav, krmljenju prašičev in kidanju njihovega gnoja.

Težji del so opravili moški. Oče je vstal ob petih zjutraj, nakrmil živino in v hlevu počistil gnoj. Še prej je zakuril v štedilniku; to je bilo edino opravilo, ki ga je prihranil svoji ženi. Potem so vsi trije moški odšli na košnjo ali – predvsem pozimi – na delo v gozd. Tam so z ročno žago in sekirami podirali drevesa, jim oklestili veje ter olupili debla. Do bližnje poti ali ceste so jih nato zvlekli z voli.

Gospodinja si je v tem času, potem ko je opravila svoj del dnevnih opravil, vzela kakšno uro za klepet in kavo s sosedo. To je bil pravi obred. Kava se je tedaj dobila surova v zrnju, zato je bilo treba zrnje najprej popražiti na vroči plošči štedilnika in takrat je omamno zadišalo po kuhinji. Nato je sledilo počasno vrtenje mlinčka, da se je zrnje zmlelo, vmes pa sta obe ženski premlevali dnevne in tedenske novice o tem in onem. Oče in sinova so se iz gozda vrnili okoli četrte ure popoldne, ko se je pozimi že mračilo. Še preden je mati postregla lačnim in utrujenim moškim kosilo, je možu prinesla lavor tople vode, da si je v njem odpočil od težkega dne zdelane noge.

Pred sedemdesetimi leti brez odpadkov, še pred desetimi leti jih je bilo malo, kaj pa zdaj?

Takšno je bilo življenje pred skoraj sedemdesetimi leti na osamljeni hribovski kmetiji. Z današnjega vidika je bilo to življenje morda idilično, v resnici pa težko: garanje od jutra do večera. Sam sem na tej kmetiji kot deset- in enajstleten otrok preživel dve leti. Zame sta bili ti dve leti med najlepšimi v življenju, čeprav se za vseh 76 let življenja nimam kaj pritoževati. Ker opis mojih doživetij v tem času ne sodi v ta prispevek, hočem ob zaključku reči le, da v tem času nisem videl niti enega odpadka, niti enega koščka odvrženega kruha ali kakšne druge hrane. Kar je ostalo na krožnikih, so pojedli mačka, pes ali prašiči. Zero Waste!

No, ni bil moj namen moralizirati, ampak tako je bilo.

Odnos do okolja se je v zadnjih letih poslabšal. Marsikateri tujec je bil pred desetimi leti presenečen nad čistostjo in urejenostjo Slovenije.

Kot da se zavedamo problema odpadne plastike, a izboljšanja ni in ni

Ni dolgo tega, kar so nas po televiziji spodbujali k zmanjšanju uporabe plastičnih vrečk. Kazali so nam plavajoče odpadke na oceanih, rekah in jezerih – večinoma v nerazvitih državah ali državah z veliko ekonomsko in industrijsko rastjo: na Kitajskem in v Indiji. Zdelo se je, da bomo na tem področju nekaj ukrenili. Pojavile so se pobude, da bi v trgovino hodili s košarami ali platnenimi vrečkami. Oblasti so prepovedale prodajo plastičnih vatiranih paličic in plastičnih krožničkov ter jedilnega pribora. Čeprav je bil ta ukrep glede izbranih predmetov majhen korak, je vendar vzbudil upanje, da je to začetek obsežne akcije prehoda s plastične embalaže na embalažo iz naravnih tvarin. A to obetavno navdušenje je hitro uplahnilo. Kot bi nekdo zaukazal: Stop! In ne samo to.

Uporaba plastične embalaže se je razbohotila čez vse mere. Brez potrebe nam na dom pošiljajo v folijo zavite revije, prodajajo v folijo zavite knjige; kruh in pecivo v plastiki, meso za pultom ali v zamrzovalnikih praviloma v plastiki. Vse, kar je le mogoče, mora biti trdno in neprodušno zapakirano. Po novem je v trgovinah skoraj nemogoče kupiti sok, vodo ali mineralno vodo v steklenicah. Povsod plastenke. Ob cestah in celo ob sprehajalnih poteh je vedno več odvrženih vrečk, plastenk, papirnatih robčkov in zaščitnih mask. Čez vse pa kraljujejo odvržene pločevinke piva, posebno ob najbolj prometnih cestah. Človek posumi, da je za volanom veliko več alkoholikov, kot si mislimo.

Naravovarstveniki se zaletavajo v vsako investicijo, ne skrbi jih pa onesnaževanje življenjskega okolja

Kaj je z našo okoljevarstveno kulturo? Kam so poniknili poklicni naravovarstveniki, ki se zaletavajo v skoraj vsako gospodarsko investicijo in tarnajo nad usodo planeta, ki se menda prekomerno segreva zaradi povečane količine ogljikovega dioksida. Nobene prave in učinkovite akcije za čisto okolje ni. Zakaj ne bi na najbolj izpostavljenih točkah postavili opozorilnih tabel, s katerimi bi pozivali k večji skrbi za okolje? Zakaj ne bi v ta namen na avtocestah uporabili jumbo panojev? Zakaj ne bi med t. i. oglasnimi sporočili (reklamami) na radiu in televiziji objavljali (brezplačnih) pozivov k spoštljivemu odnosu do okolja; ožjega, domačega in širšega, planetarnega?

Namesto tega se zelena združenja in stranke zapletajo v ideološke spopade levičarskega tipa. Varstvo okolja je polje političnega in ideološkega moraliziranja za kompromitacijo drugače mislečih. Levičarska zelena ideologija se je spojila z neznanstveno teorijo spolov, ki ni nič drugega kot sredstvo poneumljanja ljudi in sramotenje ter obsojanje tistih, ki se temu upirajo. Eden novejših primerov je preganjanje Päivi Räsänen, finske parlamentarke, ki je na Twiterju objavila vrstico iz Sv. pisma, s čimer je ugovarjala podpori finske luteranske cerkve paradi ponosa iz leta 2019. Grozi ji do dve leti zapora.

Hujše kot materialno je duhovno onesnaževanje okolja, ki se v Sloveniji še posebno hitro širi

To je pojav najhujšega in najbolj nevarnega onesnaževanja, ki se neverjetno hitro širi po zahodnem svetu. To je duhovno onesnaženje zahodne kulture in civilizacije, ki ima še posebno močan zalet v Sloveniji. Priče smo vročičnemu uporu levičarjev zoper vlado, ki je vezana na tradicionalne idejne in duhovne temelje. S tem ogroža njihovo posesivno pravico do vladanja in vseh vrst privilegijev.

Izguba duhovne zavesti, ki goji spoštljiv odnos do narave in vsega stvarstva, vpliva tudi na dnevno obnašanje ljudi do okolja. Okolje v tem primeru ni samo narava, temveč tudi družba. Ne gre samo za splošno okoljsko nemarnost, temveč tudi za krepitev egoizma, nestrpnosti in slabšanje medsebojnih odnosov.

Epidemija covida-19 je razkrila do sedaj pritajene lastnosti ljudi. Nekateri bi gradili, drugi rušili. Za začetek bi bilo morda dobro obuditi vzgojo za lepo vedenje: v družini, v šoli, na delovnih mestih, na ulicah in cestah. Če bi obvladali to veščino, bi laže potrpeli drug z drugim. Da bi se poenotili v političnih in idejnih stališčih je tako in tako iluzija. Očistiti in zavarovati moramo ne samo vode zrak, zemljo, travnike in gozdove, temveč tudi naše duše.