Izgon iz Gomore

13

emigration˝Robbé, tukaj zadostuje, da si to, kar si…˝

Matteo je moral biti po rodu iz Kampanje, moral je to izžarevati, da so znali ceniti njegov življenjepis, diplomo, pripravljenost na delo. Isti izvor, ki mu je na Škotskem zagotovil vse državljanske pravice, ga je v Italiji opredeljeval malodane za izmečka, brez zaščite, brez lastne veljave, obsojenega na poraz že v samem začetku, ker svojega življenje ni usmeril na prave poti.

Tako piše Roberto Saviano v romanu Gomora, ki pripoveduje o življenju v okolju, katerega vse vzvode obvladuje neapeljska Camorra, o tem, kako mafija podpira izseljevanje mladih. Da tistim, ki se želijo odseliti v za življenje prijetnejše kraje, z veseljem pomaga. In se s tem znebi kritične mase morebitnih nasprotnikov v prihodnosti. Znebi tistih, ki jim življenje, kot ga ponuja Neapelj z okolico, ni dovolj. Znebi potencialnih sovražnikov, ki bi začeli nekoč dvigovati glave.

Nekaj podobnega, a veliko bolj krvavega se je zgodilo daljnega leta 1945 v Sloveniji. Čeprav so nasledniki in verniki nekdanje komunistične partije želeli vse od druge polovice osemdesetih, ko je širša javnost izvedela za grozljive rabote povojne komunistične oblasti, poboje, ki so jih sicer ˝obžalovali˝, prikazati kot povojno maščevanje zmagovalcev nad izdajalci in sovražniki, sta tako revolucionarna praksa kot tudi sama obsežnost in temeljitost pobojev dokaz, da je šlo predvsem za odstranitev vseh tistih, ki bi lahko predstavljali opozicijo komunistični oblasti. Odstraniti je bilo pač potrebno vse tiste s trdno hrbtenico, vse, ki jih komunistom morda ne bi uspelo podrediti si ali vsaj utišati. Pregnan ali pobit je bil najbolj aktiven del prebivalstva – intelektualci, industrialci, obrtniki in premožni kmetje. Skratka, vsi tisti, ki so v prvi polovici dvajsetega stoletja bili najbolj zaslužni zato, da je bila Slovenija po razvitosti tako blizu najuspešnejšim v Evropi, kot kasneje nikoli več.

Nadaljevanje izgona z drugimi sredstvi

V tretjem tisočletju se zdi, da se zgodovina ponavlja. A tokrat nekoliko drugače. Po mirni poti, a s podobno pogubnim učinkom. Ko smo sredi prejšnjega desetletja z družino nekaj let živeli v tujini, smo bili med redkimi pticami naše generacije, ki nas je zaneslo čez mejo. Znanci so nas pogosto nejeverno spraševali po razlogih za selitev. In res, tudi med zdomci, ki smo jih spoznali, je velika večina svojo pot čez mejo zastavila že davno v preteklosti, za časa rajnke Jugoslavije. Mladih, sveže prispelih zdomcev, je bila le peščica.

Potem je prišla kriza. In če smo spočetka še verjeli, da se bo krivulja uspeha kmalu obrnila navzgor, je po nekaj neuspešnih letih optimizem močno upadel. Še zlasti ob dejstvu, da je kriza pri nas udarila precej huje, kot v večini ostalih evropskih držav, med katerimi so mnoge medtem že uspešno krenile po poti okrevanja in je samo še vprašanje časa, kdaj nas bodo prehitele tudi mnoge izmed nekdanjih držav varšavskega pakta, ki smo jih še nedolgo tega radi gledali nekoliko zviška. In tako je odseljevanje mladih, večinoma visoko in srednje izobraženih, dobilo močan zagon in število tistih, ki so odšli s trebuhom za kruhom, že nekaj časa iz leta v leto strmo narašča. Tega ne kažejo le podatki Statističnega urada RS, ampak je odseljevanje postalo tako množično, da ga človek opazi tako rekoč s prostim očesom. Tistih, ki so se odselili, je toliko, da že skoraj vsak pozna kakšnega izmed njih.

In kot so po koncu druge svetovne vojne novopečeni oblastniki obglavili vlečne konje družbe, tudi danes odhajajo večinoma tisti, ki bi jih naša družba še kako potrebovala. Za razliko od šestdesetih in sedemdesetih, ko je povojna Evropa, predvsem Nemčija, zaradi posledic vojne potrebovala delovno silo, tokrat odhajajo predvsem tisti, ki bodo delodajalcem znali pomagati dvigniti dodano vrednost – visoko in srednje izobraženi. Ki so se naveličali večnega čakanja na priložnost, ki nikoli ne pride. Ker imajo pač smolo, da so se rodili v generaciji brez botrov. In v državi, kjer brez botrov ne gre. Posledice so za to generacijo seveda pogubne, prihodnost ji polzi iz rok.

A prihodnost v resnici polzi iz rok nam vsem. Številke so zgovorne in neusmiljene. V letu 2012 se je iz Slovenije izselilo več kot 8.000 državljanov, v istem obdobju pa je študij zaključilo 20.000 diplomantov. Mislim, da je vsakomur jasno, da tako množično odhajanje izobraženih in dela željnih sodržavljanov pomeni hudo možgansko krvavitev naše komaj polnoletne družbe.

Žal ni videti, da bi se zaradi tega kdo pretirano vznemirjal. Doseg medijev, od katerih bi upravičeno pričakovali, da se katastrofalne situacije lotijo s polno paro, so kvečjemu žalostne zgodbe o prihodnosti mlade generacije, s poudarkom na socialni stiski tistih, ki ne morejo dobiti zaposlitve. Prispevke sicer običajno zaključijo s puhlicami o tem, da je škoda, da izšolamo strokovnjake, ki nato ne dobijo zaposlitve, a osredotočenosti na katastrofalne dolgoročne posledice tako množičnega izseljevanja doslej nisem zasledil.

V Graz ali pa v Philadelphio

Najhuje pa je seveda, da tudi v širšem vrhu države ni zaznati, da bi se zaradi alarmantnega stanja kdo sekiral. Imunost politike in parapolitičnih vplivnežev na temo problemov mladih in izseljevanja pravzaprav daje slutiti, da si v resnici kar želijo, da se bodoči cvet naroda čim prej odseli na tuje. In jim pusti državo kot plen, s katerim bodo lahko počeli, kar hočejo. Ker jim tisti pred njimi, generacije, o katerih je nedavno v izvrstni trilogiji pisal Alojz Ihan, očitno nismo kos.

In tako bodo politiki in njihovi botri še naprej lahko privatizirali po tovarišijsko, večni sindikalisti bodo še naprej lahko zganjali ulico v imenu varnosti svoje generacije, sedanjemu zunanjemu ministru pa bo rating tako ali tako samo rastel sorazmerno s hitrostjo odhajanja mlade generacije na tuje. Najbolj pa bodo pridobili voditelji vseslovenskih vstaj, ki se bodo elegantno rešili večine tistih, ki so se jim na protestih pridružili v iskreni želji narediti boljšo državo za vse.

Vir fotografije: campus.ie




13 KOMENTARJI

  1. Kar so generacije kmetov, obrtnikov, trgovcev gradile 200, 300 ali celo 500 let – je tolpa pokradla in požrla.

    Potem je pokradla in požrla delo in prihranke delavcev med leti 1945 in 2000.

    Po letu 2000 pa je začela jemati desetine miljard € kreditov, da jih je lahko v tem času požrla. Plačali pa bodo to tisti, ki še niso rojeni.

    Čas je za upor proti socialistični mafiji in birokraciji, proti socialističnemu okupatorju press

    • Beg jim ustreza, ker želijo svobod ljudem še bolj skrčiti. Najbolj se mafijci bojijo tistih, ki so pametni in dobro razmišljajo. Radi pa imajo tiste, ki kimajo in so tiho.

      Tisti, ki pijejo kraljevo vino, bodo peli tudi kraljeve pesmi.

  2. Matija, ti bom pisal iz tujine, kaj mislim o tvojem postu. 😉

    Hecam se, a ne zelo. Velike nakupe lahko odlagamo in prelagamo, a čez čas postane breme vse tesnejšega stiska recesije nesprejemljivo in treba je poiskati bolje plačano službo… Kje drugje kot v tujini. 🙁

  3. Odhajajo lahko tisti, ki jih na Slovenijo ne veže kaj močnega. Kako bo odšel edini sin mladi agronom gospodar na veliki kmetiji (s traktorji vrednimi 200K evrov), kako bo odšel kdo, ki ima doma še pomoči potrebne starše, ZAKAJ bi odšel nekdo, čigar družina živi tukaj že 10 rodov ?
    45. leta so nas južnjaki in njihovi domači kompanjoni pobijali in izganjali, v šestdesetih letih so isti spodbujali gasterbajterstvo, da so v Slovenijo naseljevali delavce iz južnih republik, danes nas zopet jankovičeva PS vlada sili, da se selimo.
    Ekspanzijo južnih kao-bratov razumem, kolaboracije naših rdečih in njihovih potomcev ter pridruženih privilegirance v pa ne morem.
    No, jaz ne grem nikamor (pa bi bili levi zelo veseli, če bi šel). Za otroke se pa bojim.

  4. Druga svetovna vojna na Slovenskem je terjala cca. 83.000 mrtvih, po vojni pa je bilo pobitih okrog 14.800 ljudi.

    Ne da bi se zmanjševalo tragičnost vsake smrti, pa je vendarle treba reči, da so bili po vojni pobiti skoraj izključno okupatorjevi sodelavci (domobranci, dobrih 13.000). Komunistični režim zagotovo ni maral podjetnih in bogatih, vendar jih za razliko od stalinove Rusije ali Kambodže v glavnem ni pobil, temveč jim je pobral premoženje (ali se nad njimi izživljal drugače). Stavek: ” Odstraniti je bilo pač potrebno vse tiste s trdno hrbtenico, vse, ki jih komunistom morda ne bi uspelo podrediti si ali vsaj utišati. Pregnan ali pobit je bil najbolj aktiven del prebivalstva – intelektualci, industrialci, obrtniki in premožni kmetje.” je čisto zavajanje.

    Po vojni pobiti so bili v veliki večini kolaboranti (res pa so pobili tudi nekaj bogatašev in ideoloških nasprotnikov, ki niso kolaborirali).

    • Pregnani ali pobiti ali zaprti so bili odstranjeni,razlastnjinjeni in v javnem življenju niso obstajali. Ostala je le ena stran, boljševistična v kolaboraciji z južnimi sodrugi je za pol stoletja pregnala ali zatrla vsako drugačno pobudo v Sloveniji. To je tragika, ki vedno znova prihaja na dan.
      Slovenci smo imeli več eksodusov, vsaj trije so posledica komunistične vladavine in kolaboracije KPJ.

      • “Pregnani ali pobiti ali zaprti so bili odstranjeni,razlastnjinjeni in v javnem življenju niso obstajali.”

        Drži.
        Sam sem (amatersko) raziskoval zgodovino in pri tem prišel do spoznanja, da se ljudje, potem ko so enkrat mrtvi (ne glede na razlog smrti) ali v zaporu, praviloma sploh ne udeležujejo javnega življenja oz. se v javnosti sploh ne kažejo.

        • Si veliko časa potreboval, da si prišel do tako genialnega zaključka ? No point je v odstraniti in razlastniniti, torej znebiti se nasprotnika na kakršenkoli način. Saj boš skapiral. Vzemi si čas.

    • Res nam je lahko v tolažbo, da je bilo v Rusiji še huje. Torej vi se kar tolažite s tem, komunistek.
      Nobenega zavajanja ni v odstranitvi vsega kar je dišalo po kontrarevoluciji. Vseh s hrbtenico. Najbolj aktiven del prebivalstva – intelektualci, industrialci, obrtniki in premožni kmetje. Da, gospod Heretik. Decimirali so slovenski narod. Poboj domobrancev ni imel veze s kolaboracijo. O tem priča tudi amnestija, ki je sledila dva meseca po pokolu.

Comments are closed.