Izgon intelektualcev

7
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

»V strahu, da bi po koncu vojne prevzela oblast tako imenovana intelektualna desnica, namesto takrat še maloštevilni komunisti, je tedanje vodstvo komunistov pričelo s čistkami. Najprej med duhovniki. Nato, da bi prebivalcem pognali strah v kosti, pa z vsemi in vsakim, ki se ni strinjal s Stalinovo ideologijo od Vladivostoka do Jadrana. Na jugoslovanskih tleh je to ideologijo poosebljal Tito, v Sloveniji pa jo je izvajal skupaj s svojimi slovenskimi privrženci. /…/ To je bil beg in izgon intelektualcev, izobražencev, duhovnikov, industrialcev in veleposestnikov – skratka ljudi, ki so pred vojno tvorili kulturni, intelektualni in gospodarski steber slovenskega naroda.«

Tako je zapisal Franci Feltrin, predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, v lani izdanem zborniku Zlata knjiga o osamosvojitvi Slovenije, slovenski rojaki v podporo svobodi.

Te dni, ko mineva triindvajset let od naše osamosvojitvene vojne, veliko, vsak dan znova, premišljujem in podoživljam tiste vojne dni. Močno so me zaznamovali. Tako močno, da sem se vedno čutila kot ena od »tihih osamosvojiteljev«, kot ena tistih, ki smo po svojih najboljših močeh naredili, kar je bilo potrebno. Nikoli nisem in ne bom rekla: »Za to se nismo borili.« Zato ker se zavedam, da je lastna država za narod neprecenljiv dar, ki bi se ga morali tudi danes še zavedati. Kako pa znotraj pravnega okvira institucije države delamo, o tem pa moram z grenkobo priznati, da smo padli na testu zrelosti.

Spominjam se tistih občutkov, ki so prelomili vso mojo dotedanjo vero v združljivost nezdružljivega. Ki so podrli vse moje dotedanje ideale. Ki so me nenadno, trdo postavili na realna tla, da sem bila prisiljena spremeniti način razmišljanja. Preko noči sem morala zamenjati ideologijo bratstva in enotnosti z neomajno vero v slovenski narod. Dobesedno vero v to, da Slovenci tokrat vemo, kaj hočemo in kaj nam je storiti.

Z jasnim in smelim načrtom smo gradili novo državo. Vsaj prva leta se je zdelo, da vsi hočemo in živimo za dobre cilje – vsem državljanom omogočiti ne le dostojno, ampak dobro življenje. Danes vem, da nismo vsi tako mislili. Da so ta naivna razmišljanja ostala pri nas, ki vedno verjamemo v dobro v ljudeh. Da je človeška preračunljivost vedno na delu in da je tudi tokrat opravila svoje na škodo malih, dobrih ljudi. Da je uspelo peščici v prejšnjem režimu dobro vzgojenih kadrov izkoristiti narodovo naivnost in neizkušenost ter prav po nogometno preigrati vse morebitne ovire na poti do cilja. Pustili so nam nekaj drobtinic, ki so nas zavedle, na primer »odprt odnos do verskih skupnosti« ali delitev dobička iz poslovanja podjetij, v resnici pa so prav dobro vedeli, kako ustvariti pogoje, da se nastala situacija obrne njim v prid. Dobičke so si delili tisti pri vrhu, raji so dali drobtinice…

Zakaj sem začela z navedkom Francija Feltrina? Ker lahko danes, skoraj sedemdeset let kasneje, uporabimo iste besede, iste označevalce za našo degenerirano družbo! S kakšnimi nameni si ljudje želijo oblasti? Eni, za katere pravijo, da so naivni, si želijo upravljati državo tako, da bo dobro za vse, tudi za otrok otroke. Drugi zato, da bo dobro za njih, samo za njih.

Izgon intelektualcev. Kaj danes nudimo mladim, da bi svoj intelekt lahko razvili in uporabili v Sloveniji? Nič, ali samo nekaj za vzorec. Kaj preostane temu intelektu, ki ga ne moreš v celoti potlačiti in zanikati? Odide. Tja, kjer lahko živi, kjer lahko svobodno diha, kjer lahko svojo zmožnost razvija. V tujino, ki je za nas starejše mačeha, za mlade pa ne. Ker jim tujina nudi sicer hladen a potreben finančni in institucionalni okvir. Ker jih ne ovira in jim ne krade. Ki jih preprosto kupi. Jim da stanovanje, jim da solidno plačo, jim pove, kaj od njih pričakuje. Čisti, fer odnosi. Nobene domovinske romantike, a te tudi v Sloveniji niso bili deležni. Ker jim je nismo dali…

Izgon industrialcev. Veliki gospodarski sistemi so bili tako ali tako prikladni teritorij za to, da v njih zagospoduje politično izkoriščanje in danes popularna beseda tajkunstvo. Kaj lepšega, kot da ima podjetje oznako »nacionalni interes«! Vanj lepo vsaka vodilna politična garnitura nastavi svoje kadre, ti po svojih »najboljših močeh« upravljajo s premoženjem tako, da se veliki dobički ne reinvestirajo, ampak prelijejo na zasebne račune v tujini. Saj se menda že zavedamo pomena blagovne znamke »nacionalni interes«? To je najboljša znamka za krajo! Ko takemu izčrpanemu državnemu ali paradržavnemu podjetju zmanjka za plače, država (beri: vladajoča politika) poseže s subvencijo in kupi socialni mir. Ko po letih agonije tako podjetje propade, ostane na cesti na stotine ljudi in njihovih družin, prepuščenih »milosti države«, ki naj sedaj zanje poskrbi.

Nadaljujemo z izgonom podjetnikov, malih in srednjih. Tistih, ki so ugotovili, da imajo izredno hitro razvijajoči se potencial, a za njih ne deluje enako prožen državni aparat. Ne morejo pridobiti dovoljenj za postavitev obrata. Ne morejo dobiti uporabnih dovoljenj. Ne morejo dobiti dobrih kreditov. Zaradi zaprte delovne zakonodaje ne morejo zaposlovati takrat, ko bi delavce potrebovali. Zaradi nesorazmerno visokih davkov in prispevkov se jim skoraj ne splača delati. Zato taki podjetniki ali životarijo v Sloveniji in so redni prosilci za odlog ali obročno plačilo davkov, ali pa svojo dejavnost izselijo v tujino.

Torej, izgon ljudi, ki tvorijo kulturni, intelektualni in gospodarski steber slovenskega naroda. Kot po drugi svetovni vojni. Narod, ki je ostal, je bil prestrašen, lačen, shiran. Prikladen za manipulacijo. Pripravljen pristati na vse. In je pristal na komunizem.

Narod, ki danes ostaja v Sloveniji, je apatičen in lačen. Prikladen za manipulacijo. Pripravljen pristati na vse. Na odrešitelje, ki čez noč ustanovijo novo politično stranko brez programa, a z velikimi obljubami. »Obljube za rajo«. V resnici pa bo to ljudstvo ponovno padlo na finto, ponovno bo razočarano, ker takih obljub ni mogoče izpolniti. A igra se bo vsaj nekaj časa igrala, medtem bodo politično nastavljeni »gospodarski strokovnjaki« pokradli še kaj, kar je ostalo od naših »nacionalnih interesov«, socialni mir bomo kupovali z državnimi pomočmi podjetjem, ko bo to najmanj boleče za vladajočo strukturo, pa bomo pipico zaprli in ljudi prepustili cesti. Ker za socialne pomoči tako in tako ne bo več denarja…

Si to želimo?

7 KOMENTARJI

  1. Slovenci se bomo morali soočiti s svojim komunizmom tako kot so se Nemci s svojim nacizmom.
    In so se soočili, so se spravili, celo združitev s komunistično vzhodno Nemčijo so preživeli. Kaj preživeli. Danes so najmočneša gospodarska sila v Evropi.
    Učimo se lahko od njih.
    Komuniste bo treba voziti na robove jam, ki so jih pripravili drugim in jih tam prepuščati Bogu.
    Nobenega kričanja več.

  2. Vedno obstojijo poleg razdiralnih tudi ustvarjalne rešitve, ki jih želijo ustvarjalni ljudje.

    Včasih je treba nekaj vzeti tudi za vzgojno pokoro, ker smo premalo storili pravi čas.

    Bog nas usmerja k svetlobi!

    Hudobec pa k temi!

  3. To si pa lepo povedal. Treba bo dajati pokoro. Nobenih Srbov, pa Beograda, pa kaj vem čez koga bi še lajali, samo da bi pokori ušli.

  4. Za normalno družbo je predpogoj, da temelji na normali Gaussovi porazdelitvi intelekta prebivalstva. Diktature niso razpadle samo zaradi omejevanja svobode, ampak zaradi eliminiranja zgrnjenega dela Gaussove porazdelitve. Posameznikom, ki se je uspelo izviti diktaturi so bili uspešni drugod po svetu. Dinko Bertoncelj pravi, da mu je Bog stotero povrnil, to kar je izgubil v lastni domovini.. No tudi širni svet je bil obogaten z njegovim prispevkom družbi.

    • Gaussova porazdelitev nima nobene veze z “normalnostjo” kot jo tu uporabljaš. Tako tudi družba nima nobene veze z Gaussovo normalno porazdelitvijo!

Comments are closed.