17. decembra 1925 je bil za novega patriarha v Carigradu izbran Konstantin Araboğlou (Konstantin VI). in kratkega obdobja brez trenj med Turčijo in Grčijo je bilo konec. Prepir o patriarhu Konstantinu VI. je bil tako silen, da se je zdela nova vojna neizbežna. Turški tisk je namreč že pred patriarhovo izvolitvijo opozarjal, da kandidat ni upravičen do tega položaja, saj ni rojen v Carigradu, kar je določal 2. člen Konvencije o zamenjavi grških in turških prebivalcev, ki je bila podpisana 30. januarja 1923 v Lozani. Dan pred moževo izvolitvijo je turška policija opozorila, da je zadolžila mešano komisijo za izmenjavo prebivalcev, naj razsodi o Konstantinovem primeru, saj carigrajska podkomisija ni hotela odločati o tem težkem primeru. Ker so Turki pričakovali buren odziv v Grčiji, je turški veleposlanik v Atenah poslal sporočilo Grčiji, da bo Turčija spoštovala patriarhat, a da vztrajajo pri trditvi, da je Konstantin VI. po 1. in 2. členu Lozanske pogodbe Grk, ki bi moral zapustiti Turčijo. 28. januarja 1925 je mešana komisija podala svojo izjavo glede primera, pri tem je potrebno omeniti, da so bili grški člani komisije vzdržani. Komisija je ugotovila, da je bil Konstantin rojen v Mali Aziji in da je odšel v Carigrad po 30. oktobru 1918 in da zaradi tega izpolnjuje vse pogoje za izmenjavo, dodaja pa še, da je njegova zamenjava izven pristojnosti komisije, saj je nadškof. Komisija tako ni ne potrdila ne zavrnila Konstantinove izmenjave in slednjega niti enkrat ne omenja kot ekumenskega patriarha, prav tako pa mu ni izdala potnega lista, ki bi ga moral dobiti, preden bi se preselil (oz. bil v tem primeru izgnan).
Odšel je tako hitro in naglo, kot da ga sploh ne bi bilo
Turška vlada je sporočilo komisije razumela kot zeleno luč za izgon in Konstantin VI. je bil 30. januarja na silo odstranjen s turškega teritorija. V Grčiji je to sprožilo buren odziv, sledilo je več protestnih shodov različnih verskih in kulturnih društev po vseh večjih grških mestih. Grki so se obrnili tudi na velesile in tako so se Velika Britanija, Francija in Italija odločile, da bodo proti Turčiji naredile skupno demaršo. Grki so za pomoč pri intervenciji zaprosili tudi Kraljevino SHS. Grška vlada je poslala v Ankaro ostro protestno poslanico in obdolžila Turčijo kršitve Lozanske pogodbe, hkrati pa so se odločili zadevo preložiti na mednarodno sodišče v Haag. Na obeh straneh se je povečala mobilizacija. V Turčiji so zadržali letnik 1923, ki bi ga morali poslati domov, v Grčiji pa so na mobilizacijo vpoklicali letnik 1925.
Na grško reakcijo so se naivno in presenečeno odzvali turški mediji. Podpirali so patriarhov izgon in trdili, da bo turška vlada vse tuje demarše o tej sporni zadevi obravnavala, kot vmešavanje v svoje notranje zadeve. Pribili so še, da Grčija že ne bo strašila Turčije, saj je prezaposlena na Balkanu, čeprav je za vojno pripravljena. Medtem so v Atenah imeli krizne sestanke. Sestala sta se načelnik general štaba Mazarakis in ministrski predsednik, prisoten pa je bil tudi prometni minister. Ravno zaradi njegove navzočnosti, se je ugibalo o morebitni ofenzivi. Grški vojni minister Kondilis je za nameček zagrozil z odstopom, če grška vlada ne bo zahtevala patriarhovega varnega povratka v Carigrad. Če ni druge rešitve, bi morali zgrabiti za orožje, da bo pravici zadoščeno. V Beogradu so se na zunanjem ministrstvu o turško-grškem sporu angleški, ameriški in italijanski veleposlanik posvetovali z M. Markovićem, pomočnikom zunanjega ministra.
To je naša stvar!
4. februarja je imel turški premier Fethi Bey v veliki narodni skupščini Turčije govor kot odgovor na protestno noto Grčije. Opozoril je Grčijo, da Turčija ne bo dovolila, da se jo ustrahuje in da so noto vzeli kot sovražno, saj je vprašanje patriarhata notranja zadeva Turčije. Nato je še obtožil Grčijo, da spodbuja krščanstvo proti Turčiji. Na isti dan je turški veleposlanik v Parizu za medije povedal, da Turčija ne bo sprejela nobene odločitve Društva narodov ali haaškega sodišča, saj gre za izključno notranjo zadevo države. Turški veleposlanik v Rimu pa je izjavil, da je bil izgon upravičen in da je sedaj potrebno samo izvoliti novega patriarha. Slovenski narod je poročal, da je 5. februarja turška vlada pri mešani komisiji zahtevala, naj iz Turčije izženejo več pravoslavnih škofov, kar je izzvalo burne reakcije v Grčiji in po svetu. Nadškof v Canterburyju je izjavil, da Anglija ne more samo mirno gledati, saj gre pri patriarhovem izgonu za zadevo vsega krščanstva. V Atenah pa naj bi se razširilo večje število letakov, ki so spodbujali k organizaciji prostovoljnih bataljonov. Turki so bili prepričani, da je Sveta sinoda nalašč izvolila Konstantina VI. za patriarha, saj se je zavedala resnosti položaja in je bila že vnaprej opozorjeni, da je primeren za izmenjavo po konvenciji. Vztrajali so pri svojem in niso videli težav, ker naj bi bilo po njihovem potrebno samo izvoliti novega, “ustreznega” patriarha. Grki pa so trdili, da Konstantin VI. ni ustrezal pogojem za izmenjavo, saj da je njegova nastanitev segala v leto 1902, ko je bil imenovan za nadškofa, s čimer je bil stalno nastanjen v samostanu oz. višjem učiteljišču grške pravoslavne cerkve kakor vsi nadškofje. Grki so se namreč bali, da bo patriarhat ukinjen, saj naj bi po “turški” logiki samo trije nadškofje ustrezali 1. in 2. členu konvencije o zamenjavi prebivalstva. Ekumensko pravo po drugi strani zahteva, da mora novega patriarha izvoliti Sveta sinoda dvanajstih nadškofov. In če bi mirno gledali izgon Konstantina VI, kaj bi potem Turčiji preprečilo, da iz Carigrada ne izžene še preostalih nadškofov?
Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha
11. februarja je grški premier A. Michalakopoulis zahteval, naj Društvo narodov preuči vprašanje ekumenskega patriarha, saj da je njegov izgon sovražno dejanje, ki ogroža mir in resno krši konvencijo, podpisano v Lozani. Medtem so se turške čete koncentrirale na meji s Grčijo in mobilizirale letnike vojske 1920, 1921 in 1922. Turški zunanji minister je izjavil, da Turčija ni pripravljena sprejeti posredovalnega predloga zaveznikov v vprašanju patriarhata. Turška vlada je nato 1. marca poslala telegram Društvu narodov, v katerem je zapisala, da je patriarhat turška domača institucija, postavljena pod turško ustavo in upravljanje ter določena s turškimi zakoni in predpisi. Prav tako so še napisali, da nobena mednarodna pogodba ne daje enega ali več pooblastil za poseganje v ustavo ali upravljanje institucije. Turki so tudi zavrnili predlog, da bi poslali svojega predstavnika v Društvo narodov, saj niso bili člani te lige oz. društva. Celo zanikali so, da je Društvo narodov pristojno za to zadevo. Na seji Društva narodov 14. marca 1925 je grški predstavnik D. Caclamanos zatrdil, da Grčija ni želela posegati v notranje zadeve Turčije, ampak da je bilo vzdrževanje carigrajskega patriarhata del prejšnjih mednarodnih dogovorov. Na isti seji, je svet predlagal, naj Grčija in Turčija spor rešita med seboj s pomočjo nevtralne mešane komisije.
Pogajanja so se znašla na mrtvi točki, še preden so se sploh pričela, saj je Turčija zahtevala, naj Grčija umakne obtožbo v Društvu narodov in takoj začne direktna pogajanja med obema vladama za najboljšo možno rešitev. Politična izolacija Grčije in drugi notranji problemi Turčije (Mosul in strah pred vmešavanjem zahodnih sil, kurdsko vprašanje itd.) so pripeljali do skupnih pogajanj. Aprila je že bilo jasno, da si obe strani želita rešiti vsa medsebojna odprta vprašanja.. Novoimenovani grški predstavnik John Politis je odpotoval v Ankaro, turški mediji pa so ga toplo sprejeli. V tej prijateljski atmosferi je prišlo do dogovora, da Turčija prizna nezamenljivost Svete sinode z izjemo Konstantina VI. Slednji je nato abdiciral 19. maja, grška vlada pa je prosila nadškofe, naj odstop sprejmejo zaradi boljših odnosov s Turčijo. Odstop patriarha so sprejeli 26. maja, tri dni kasneje pa je Ankara dala zagotovila, da bodo volitve novega patriarha potekale brez zapletov. 8. junija je grška vlada obvestila Društvo narodov, da umikajo svojo zahtevo z dne 11. februar 1925 in prosijo, naj svet Društva narodov obvesti meddržavno sodišče o dogovoru, ki je bil dosežen. 13. julija 1925, je bil po kanonskem pravu izvoljen Basil Georgiades, nadškof iz Niceje, kot patriarh Basil III in spora je bilo konec.
Foto: Wikipedia
