Izgled ni vse

3

Koščene deklice

“Izgled ni vse. Verjemite mi, jaz sem manekenka,” je v TED predavanju provokativno začela Cameron Russell, znana ameriška manekenka. A prav za manekenke velja, da morajo biti prijetne na izgled, četudi koščene. Pravzaprav morajo biti oboje.

Sam imam sicer občutek, da “koščenost” ne izgleda prav nič prijetno. A kakorkoli, obrazi in postave, “polikani” tudi s pomočjo računalniških programov, gledajo iz revij in TV reklam ter postavljajo merila lepote za naše kulturno okolje, za naš čas. Taka, “polikana” in “koščena” merila lepote avtomatsko, nezavedno privzamejo tudi mlade deklice v otroških letih ter jim poskušajo slediti.

K temu prispevajo tudi mame, ki se v teh časih veliko ukvarjajo s svojim videzom in postavo. Hujšanje in vsakodnevno “risanje” svojega idealnemu podobnega obraza je postalo obvezna dejavnost v življenju žensk. Včasih, še posebej pri mladih dekletih, gre hujšanje tudi na račun zdravja in celo življenja. V naši kulturi so motnje hranjenja postale izjemno resen zdravstveni problem mladih deklet in žensk (tudi nekaterih fantov), ki svoja telesa v skrajnem izidu tudi resnično izstradajo do smrti. Izgled telesa – ali bolj na široko – fizično je pač “kralj”.

Seksi, kul, vroče

Deklice se že v zgodnjih otroških letih ukvarjajo s pojmi kot so zapeljivo, seksi, kul – še preden se sploh v celoti zavedajo pomena teh pojmov. Že pred leti sem opazil, da se na zaključnih maturantskih plesih in celo na valetah na koncu osnovne šole, večina deklic, s pomočjo denarja svojih staršev, tako “zrihta”, da izgledajo kot kakšne 30-letnice. Pretirano razgaljene naj bi bile videti “vroče”, v čevljih s previsokimi petami pa “seksi”, a ker jih niso vajene in ker jim spremenijo težišče telesa, so pravzaprav videti nerodne in nenaravne. Nekatera dekleta sicer nerodne čevlje takoj po nekajminutnem plesu sezujejo in letajo bose po prireditvi. Starši – na pritisk okolja – pač želimo naredimo vse za tistih nekaj minut izgleda.

Še to: visoke pete povzročajo težave pri normalni hoji in kasneje povzročijo deformacije hrbtenice ter posledično bolečine.

Nehvaležnost in nezadovoljstvo prodajata

Industrija je že davno “pogruntala”, da je treba človeka – če ga želimo vzgojiti v dobrega potrošnika – narediti nehvaležnega za darove, ki nam jih je dal Bog. Za to kar sem dobil, ne smem biti hvaležen, še več – biti moram nezadovoljen in obvezno nekaj spremeniti, kar v naši kulturi pomeni – nekaj je treba kupiti. Izdelek ali storitev.

Zdi se, kot da živimo v družbi nezadovoljstva in postalo je skoraj družbeno nesprejemljivo, če si zadovoljen človek. Če pa svoje zadovoljstvo nad življenjem razglašaš na glas, te razglasijo skoraj za čudaka. Na vprašanje, “kako si”, se ne spodobi odgovoriti: “Odlično!”. Tudi, če se tako počutiš. Še najbolj slovensko je, da se počutiš “tako kot drugi hočejo”, kar je seveda dovolj slabo, pa še razloge za to pripišeš drugemu.

Zadovoljen človek je v teh časih kar malo sumljiv. Tako kot papež Frančišek, ki s svojo preprostostjo šokira Vatikan in kler, pa tudi božje ljudstvo po celem svetu.

Foto: John Nyberg, sxc.hu

3 KOMENTARJI

  1. Bogu hvala za papeža Frančiška in predvsem za dejstvo, da s tem imenom misli resno. Kdo je bil že sv. Frančišek? Aha, tisi čudak iz sončne Umbrije…, ki je bogastvo prostovoljno zavrgel in se zavezal uboštvu. In s svojim osebnim zgledom je še danes navdih mnogim, ki želijo živeti pristno krščanstvo.
    Frančiškov zgled je prava alternativa sodobni kulturi smrti. In kaj je najpomembnejše pri tem zgledu? Sprejeti vsak dan svoj križ na svoje rame in zvesto hoditi za Njim. Za kom neki? Za njim, ki, kakor je nekoč poklical sv. Frančiška, in pred nekaj tedni papeža Frančiška, tako kliče tudi tebe, da presežeš vse zanke in pasti kulture smrti in se podaš na pota kulture življenja, temelječega na Kristusu, ki je prišel, da bi v njem imeli življenje in ga imeli v izobilju.
    Mir in dobro!

  2. Lani sem se udeležila valete, moj vnuk je zaključil osnovno šolo. Videla sem vse tisto, kar opisujete g. Čerin. Bila sem pa prijetno presenečena, ker je bila “simpatija” mojega vnuka v preprosti, lepi oblekici, ravno prav visokimi petami in tako nravno ljubka petnajstletnica, da sem jo kar božala z očmi. Sedaj pa zmolim kak očenašek, da bi deklica ostala taka in, da bi bila še dolgo “simpatija” mojega “fanta”.

  3. Pri članku mi je še najbolj všeč tisto, kar je velikokrat spregledano. Namreč, da smo starši zgled svojim otrokom pri zadovoljstvu s samim seboj in tudi s svojim telesom. In če na tem področju zelo zgodaj zavozimo, je kasneje lahko že prepozno za popravljanje.

Comments are closed.