Izginjanje tiska, ali kako mineva duh nekega časa

0
520

V sobi na polici leži zbirka Slovencev. Letnik 1932/33. Zapuščina zgodovinske epohe, ki se z naglimi družbenimi in tehnološkimi spremembami bliskovito oddaljuje. Je pečat nekega obdobja, priča predvojnih let, ko naših krajev še ni usodno zaznamovala revolucija, in ko je bila družbena situacija v mnogih ozirih diametralno nasprotje današnje. Gre za čas, ki tako rekoč šele postaja zgodovina.

Prva svetovna vojna je že ujela ta vlak, saj so se Slovenci, ki so v oči zrli grozotam Soške fronte, podali med spomenike in ciprese. Toda ne njihov duh. Ta še naprej veje iz obrambnih jarkov, ostankov zarjavelega orožja in Kobariškega muzeja. Po njihovih stopinjah se odpravljajo tudi rodovi obdobja med obema vojnama. Potrebno je le še počakati, da svet zapustijo poslednji očividci 2. Svetovne vojne in množične morije v režiji komunistov.

Šele takrat bo mogoča temeljita refleksija. Do tedaj pa se lahko kdaj pa kdaj pobrska med porumenelimi listi in si poskuša zamisliti, kaj vse je tisto obdobje prineslo na gospodarskem, političnem, verskem in družbenem področju.

Vse to je mogoče zaradi stoletja starega izuma, imenovanega časopis, in za katerega se že lep čas napoveduje, da bo v tiskani obliki zamrl. Večina bralcev se iz praktičnih razlogov zateka k spletu, med drugim zaradi brezplačnih novic. Gre za povod, ki korenito transformira družbeno stvarnost. Pa je mogoče na časopis gledati zgolj iz praktičnega vidika?

Razstava ob 60. obletnici Dela: pristanek na Luni, okupacija Češkoslovaške in karizmatični Kennedy

V Cankarjevem domu poteka ekspozicija starih časopisov, posvečena 60. obletnici Dela z naslovom Časopis, prvi odtis zgodovine. Na njej lahko občudujemo izvode iz obdobja nemške okupacije, tiste izdane v času atentata na Kennedyja ter zasedbi Češkoslovaške. Naslovnice častijo še spomin na Franca Jožefa, znane pokojnike in teroristični napad na stolpnici Svetovnega trgovinskega centra leta 2001.

Zajetna zbirka je posvečena tudi pristanku človeka na Mesecu, pa tudi slovenski osamosvojitvi. Sleherni izvod na svojstven način odstira duha nekega časa. Razkriva tudi družbene zmote in manipulacije javnega mnenja s strani oblasti.

Radio, televizija in splet zabijajo žeblje v krsto tiskanih medijev

Razstavljeni primerki so opremljeni s kratkotrajnimi razmišljanji o vlogi časopisa skozi stoletja. Njegov namen se med 16. in 20. stoletjem skoraj ni spreminjal – bil je osrednji vir informacij o družbeno-političnem dogajanju. Potem se je pojavil radio, ki je okrnil primat časnika nad poročanjem o vsakdanjih dogodkih. Radio je o dogajanju seznanjalo javnost mnogo hitreje. Še en prelom se je zgodil ob pristanku na Luni, ko je televizija prvič v živo prenašala “majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo”. Podobno je bilo tudi ob Kennedyjevi smrti.

A kljub temu, da je tisk izgubljal bitko z novimi občili, predvsem zaradi svoje počasnoti podajanja informacij, je bila njegova prednost v izčrpnosti, poglobljenosti poročanja o dogodkih. Še naprej je nudil užitek strastnim bralcem, ki so si jutra ob kavici in žemljici, radi popestrili s svežim papirjem in vonjem po tiskarski barvi.

Tudi uredniki so tisku zadali smrtni udarec

S koncem 20. stoletja pa je nastopil nov mejnik – uveljavitev svetovnega spleta. Računalniki, tablice in pametni telefoni so v prihajajočih letih močno zmanjšali zanimanje za tisk, predvsem zaradi svoje praktičnosti. Obenem so uredniki zagrešili usodno napako, ko so na spletu omogočili dostop do zastonj novic, ker so se pretirano zanašali na sponzorje.

Beseda je razvrednotena, splet postaja “gojišče idiotov”

Dandanes njihova nepremišljenost terja visok davek. Beseda je razvrednotena. V poplavi informacij je prgišče zrna pomešano s tonami plevela. Prvič v zgodovini lahko medijski prostor soustvarja slehernik, kar je po svoje prednost, a obenem pogojuje padec kakovosti. Mnenja vrhunskih piscev so skupaj z modrovanjem povprečnih bralcev le dve sestavini ene čorbe. Celo publicist Marko Crnkovič je nekoč zapisal, da “Internet postaja gojišče idiotov in pokopališče medijev”.

Časopis kot priboljšek za “gurmane”

Tisk ne bo povsem izginil, se bo pa iz množičnega občila “prelevil” v “publikacijo za sladokusce”. Njegova prihodnost je v vizualnih izboljšavah, cenovni dostopnosti in izvirnih ter poglobljenih temah. Suhoparno podajanje dnevnih novičk odpade. Tako lahko obdrži praktično vlogo, sicer malce staromodnega, a prav zato zanimivega medija, ki ni zgolj vir informacij, marveč tudi del bogatega kulturnega izročila.

Sveča, kočija, kovanci in tipkalni stroj niso “izumrle ledenodobne živali”

Skozi zgodovino so številni izumi izgubljali na pomenu, a nikdar povsem izginili, ker so obdržali specifično vlogo. Sveča se je umaknila z nočnih omaric in soban ter se preselila na torte in pokopališča. Avtomobili so že davno zamenjali kočije, ki se še vedno pojavljajo na poročnih sprevodih in turističnih ogledih. Tudi kino ohranja status priljubljene destinacije za zaljubljene, četudi so se po hišah in stanovanjih “udomačili” plazmični zasloni in si je filme mogoče pogledati celo na pametnih telefonih.

S prihodom fotografije slikarji niso “pristali na cesti”, temveč so se lotili upodabljanja abstrakcije. Hkrati se je zgodilo rojstvo še ene veje umetnosti – fotografske. Celo bankovci in kovanci se niso poniknili iz obtoka ter svojega poslanstva predali bančnim karticam.

Tudi računalniške tipkovnice ne zmorejo v polnosti nadomestiti kemičnih svinčnikov in nalivnih peres, so pa skoraj povsem izpodrinile tipkalne stroje, ki v praksi živijo predvsem v štabih tajnih služb, ker zagotavljajo varnost podatkov. Vsaj muzeji jih ne bodo nikdar pustili na cedilu. In še zabavi “vračanje v preteklost” ni tuje – računalnik utegnejo ob nevihtah nadomestiti kitara, klavir, karte ali šah.

Vrtičkarji robotov ne pogrešajo

Ko bodo fizična dela avtomatizirana, se bodo še našli ljubitelji ročnega okopavanja cvetličnih gredic. Tudi bliskoviti razvoj medicine ne bo zapostavil domače lekarne, polne bogatih izkušenj naših babic. In zmotno je pričakovati, da bo znanost ukinila vraževerje, horoskop in ostalo ezoterično eksotiko. Vsaj pri nekaterih ne.

In kakšen smisel bi imelo podreti kozolce, ker navkljub izgubljanju svoje funkcije, še naprej krasijo kulturno krajino. Ali, kaj bi se zgodilo, če bi se družba odločila porušiti gradove, ker so nepraktični in energetsko potratni. Tiskani časopis ima prihodnost. Mora jo imeti, prav tako kot jo ima tiskana knjiga.

Duh časa lahko zamre, ne pa kultura  

“Zeitgeist” lahko ugasne, a storjena bi bila nepopisna škoda, če bi čas pokopal tudi del tradicije. Ta namreč pooseblja dušo družbe. Brez nje smo ljudje otopela bitja, ki lahko izvrstno funkcionirajo, vendar so oropana svojega izročila, duhovnega bogastva, svojih globin.

Omika je način komuniciranja na nivoju družbene zavesti in podzavesti, in sicer tako med njenimi sedanjimi pripadniki kot tudi med sedanjim rodom ter preteklimi rodovi. Povsem ukiniti tiskani časopis bi pomenilo posekati del korenin. Tisk je mnogokrat ponatisnjena umetniška stvaritev.

Prijava

Za komentiranje se prijavite