Izginjajoča medijska svoboda

Ta teden smo lahko bežno zasledili novico, da je Slovenija na lestvici medijske svobode znova nazadovala. Tokrat smo pristali na že nečastnem 46. mestu. Nekateri režimski mediji so tako nazadovanje pripisali kar Janezu Janši, ki je očitno zamenjal na mestu »dežurnega krivca« prej tako uporabno RKC. Se še spomnite, kako so pred dvema letoma mediji spremenili novico o 30. mestu v dnevno politično najbolj pomembno temo? Zdaj pa je novica šla mimo nas in je takoj izginila iz prvih strani časopisov in napovednikov elektronskih medijev. Zakaj? Ker sedanji vladi kontinuite to ni v prid s tem tudi dokazuje, kar nekateri trdimo, da je sedanja vlada poskrbela najprej za discipliniranje medijev, ki so ji ideološko tako ali tako blizu. Kdo bi lahko pozabil vesele obraze novinarjev, ko so poročali o porazu SDS-a in izpadu NS-i na zadnjih parlamentarnih volitvah? Kdo bi pozabil pravo medijsko preganjanje, ki ga uprizarjala novinarska srenja pri Janševi vladi? Se še spomnite, kako smo pri vsakem dnevniku morali gledati Pahorja, ki je komentiral namere Vlade RS, še preden smo slišali predstavitev vladnega predloga?

Pred tremi leti smo Slovenci na lastni koži občutili medijski ideološki monopol v naši deželi, da so bili novinarji hiperkritični in krivični do vlade, zdaj pa ga doživljamo v nasprotni smeri, kot servilnost, ki ji ni para, saj novinarji nobene afere ne priženejo do konca. Ne afere »ultra«, ne afere »čista lopata«, ne afere »Dimic, ne afere »bulmastif«, ne afere »Kresal«, ne afere »draga potovanja Türka« (za vsako tako afero bi v medijsko pluralni deželi moral kdo odstopiti) … seznam je tako dolg, da na vrsto ne morejo priti majhne zgodbe kakor so zlorabe službenih plačilnih kartic, službeni km v privatne namene, privatne vožnje z državnimi avtomobili, itd. itn., ki se po malem dogajajo vedno in povsod. Grožnje Jankovičevega sina novinarju Financ ali pa »človeka v avtu z dubajsko registracijo« ekipi RTV sta le srhljiv vrh ledene gore. Gora pa je čedalje večja saj jo opažajo tudi tujci, ki nas uvrščajo čedalje bolj na dno lestvice medijsko svobodne države.

Pahorjeva vlada deluje kot skupek individualistov, ki skrbijo predvsem za lastno bogatenje. Če pri tem propade Slovenija, jim ni mar. Prvo stvar, ki so jo temeljito naredili po prevzemu oblasti je bila podreditev medijev, ki so do danes opustili vsako kritičnost in ne izpolnjujejo več svoje družbene naloge: da javnost obveščajo temeljito, po resnici in pravici.

Trdim, da Slovenija živi v ideološko trdnem medijskem monopolu, ki služi le enemu namenu, da kontinuiteta ostane na oblasti. Pri tem se ne ustrašijo nobenega sredstva. Zdaj vemo, da tudi groženj s smrtjo ne, čeprav so Mira Petka pretepli že pred leti.

Biti novinar, ki hoče priti resnici do dna, posebno ko gre za resnico o kriminalnih družbah, zahteva veliko poguma, ker je najmanjša kazen izguba služba, največja pa umor. Pri nas je dovolj, da novinarjem grozi izguba služba, saj vsi točno vedo, da ne bodo več zaposljivi na medijskem trgu. Kdor se dotakne kontinuitete, njenega mafijsko-političnega kroga in začne odkrivati in pisati o stvareh, ki v naši mali Sloveniji »vsi govorimo in vse vemo« a dokazov nimamo, tisti je izločen in kmalu pozabljen. Z novim zakonom o RTV bo tudi zadnje zatočišče za izobčene novinarje zaprlo svoja vrata. Medijsko pranje možganov državljanov se bo lahko nemoteno nadaljevalo. Komercialne hiše so v tem pogledu še slabše, ker je njihova odgovornost omejena le na »blagajno lastnika«.

Medijska panorama se bo spremenila takrat, ko bomo uporabniki premagali svojo lenobo in reagirali – konkretno s pismi in protesti – zoper medijsko pristranskost. Ko bomo brezdelno zagovornico gledalčevih pravic, zasuli z dopisi na katere bo dolžna odgovoriti; ko bomo v parlament pošiljali toliko e-pošte, da bo strežnik počil; ko bomo razna uredništva zasuli s pošto …

Ali bo kdaj prišel ta čas?

Foto: Rtv Slovenija