Izbrisan – nekoliko drugačna zgodba

6

Avtor: Tino Mamič. Vir: blog muoja besejda. Leta 1992 sem čez noč izgubil stalno bivališče in s tem tudi slovensko državljanstvo. To sem ugotovil šele nekaj mesecev kasneje, poleti 1992, ko sem zaprosil za neki dokument na upravni enoti v Ajdovščini. Pa so mi pojasnili, da doma nimam več stalnega bivališča. Takrat se mi je sesul svet. Nedržavljan sem postal dobro leto po tistem, ko sem na referendumu glasoval za neodvisno in samostojno Slovenijo. Takrat sem prvič v življenju imel glasovalno pravico in ko sem hodil po volišču, sem imel občutek, da lebdim nad tlemi. Na prvih svobodnih volitvah še nisem imel 18 let, na drugih parlamentarnih pa ne državljanstva. Dovoljeno mi je bilo le glasovati za neodvisnost, sedaj me pa ne potrebujejo več, sem zlobno pripominjal.

…..

Niso bili vsi nedolžni
V vseh teh 15 letih sem srečal kar precej zgodb izbrisanih. Številne so žalostne in pretresljive. Vendar to ne velja za izbrisanega poveljnika JLA, ki je kriv za civilne žrtve na Dolenjskem v osamosvojitveni vojni leta 1991. Preproste ženice, ki je bila ob državljanstvo zaradi nevednosti in napačnih informacij “pametnejšega” soseda, ne moremo trpati v isti koš z agresorji.
Ne dovolim pa političnih manipulacij, ki se jih gredo Aleksandar Todorović in njegovi somišljeniki v imenu vseh izbrisanih. Gospod Todorović, ne v mojem imenu!
Za razliko od njega in njegovih somišljenikov, sva si midva z bratom svoj status uredila že v nekaj mesecih. Brat, ki ni bil še polnoleten, je dobil državljanstvo že v nekaj tednih z dvem aobiskoma upravne enote. Če pa so nekateri ugotovili, da bi radi postali slovenski državljani šele po nekaj letih prostovoljnega življenja v matičnih republikah, to ne more biti problem vse države.
Gonjo, ki smo ji priča zadnja leta, vodijo politiki, ki skušajo tako nabirati politične točke. Todorović in njegovi pa se nadejajo mastnih odškodnin od države, ki so jo v vseh zadnjih dvajsetih letih pljuvali.
Človekove pravice so svetinja, zato se država mora oddolžiti oškodovancem, ki so jim bile kršene. Vsak primer pa je potrebno proučiti posebej, sicer bo ogromno novih nepravičnosti.
……….
Izbrisani, odpisani in prebrisani
Velika večina tako imenovanih izbrisanih prebivalcev Slovenije ob osamosvojitvi ni hotela sprejeti slovenskega državljanstva, kar je ključ do razumevanja tega problema.
Pravzaprav niti ne gre več za izbrisane. Ti so si namreč zelo hitro po tem, ko so ugotovili, da jih je birokracija novorojene države izbrisala, uredili svoj položaj. Gre za odškodnine, ki bi jih radi izterjali od Slovenije. Pri tem nihče ne želi zanikati krivice, ki so se pred poldrugim desetletjem zgodile nekaterim prebivalcem Slovenije, ko so čez noč ostali brez pravice do stalnega bivališča. Pravično bi bilo, da bi oškodovanci prejeli tudi odškodnino, če jih je izbris oškodoval.
Velik del izbrisanih predstavljajo odpisani. To so ljudje, ki so zavračali novo državo in se raje vrnili v svoje matične republike, kot da bi ostali v novi slovenski državi. Z odselitvijo so se pravzaprav sami izbrisali, država pa jih je, ko niso odgovarjali na uradne dopise, odpisala. Nekaterim odpisanim je postalo kasneje žal in so se tudi vrnili. Odpisanim seveda nihče ne zameri, da so se vrnili. Posebej ne otrokom, ki so leta 1991 bili premajhni, da bi vedeli, o čem se odločajo njihovi starši. V vseh teh letih pa so si prav vsi, ki so to želeli, lahko svoj status uredili. Posebej po letu 1999 je bilo z novim zakonom to še laže.
Izbrisanih zato sploh ni več (razen pokojnih in odseljenih). Še več, med novimi državljani iz kategorije izbrisanih najdemo tudi poveljnike enot jugoarmade, ki so se borili proti slovenski vojski in danes prejemajo slovensko državno pokojnino. 18.305 izbrisanih pomeni prav toliko različnih zgodb. Pretresljivih, zanimivih, a tudi preračunljivih. In političnih. Društvo izbrisanih ima zelo jasno politično strategijo. Prav nič čudno ne bi bilo, če bi prav to društvo postalo zametek nove politične stranke (ne gre pozabiti, da je na prvih volitvah podobno usmerjena “Stranka za enakopravnost občanov” za las zgrešila vstop v parlament). Po letu 1999 bi težko rekli, da imajo izbrisani še kakšen problem, razen zahtev po odškodnini. Sedanji hrup, ki ga povzročajo odpisani ob pomoči dela opozicije (prav istih politikov, ki jih izbrisani od leta 1992 do 1999 niso kaj dosti zanimali) spominja na vihar v žlici vode.

6 KOMENTARJI

  1. Ja, vsem tem ljudem se je res splačalo bezljati bo vojnih conah in se skoraj dvajset let vlačiti po pisarnah in sodiščih za tistih bajnih dvajset tisočakov in državljanstvo v državi z 11% brezposelnostjo in z vsakim mandatom bolj fašistično oblastjo. Zadeli so faking jackpot

  2. “Velika večina tako imenovanih izbrisanih prebivalcev Slovenije ob osamosvojitvi ni hotela sprejeti slovenskega državljanstva, kar je ključ do razumevanja tega problema.”

    To ni noben ključ. To je navadno hujskanje in zavajanje.
    Zakon o državljanstvu vsebuje poleno, na katerem se je nova slovenska oblast spotaknila. Hudo. Odkod in kdo ga je nastavil naj bo drugo vprašanje. Dejstvo je da se brezpravnih zakonov ne sme sprejemati.
    Če je zdaj treba plačati kazen za to, je to ker se to ni popravilo v 20 letih.
    Izbrisanih ni več? Ja, tudi Judov in Ciganov, ki jih je Hitler pospravil, tudi ni več.
    Glupi Hitler. Samo izbrisal bi jih, pa bi bilo.
    Sramota za Časnik!!!

  3. “Izbrisani” prebrisani so se večinoma ušteli v svoji računici, da bo JLA v nekaj dneh na Slovenskem opravila z osamosvojitelji. To je njihova travma! Rada bi vedela, kakšna so med njimi razmerja glede na nacionalno opredeljenost. Moram priznati, da osebno ne poznam nikogar, ki bi bil izbrisan, da pa imam prijatelje med tistimi, ki so si status uredili in tudi ne skrivajo, da so ohranili tudi državljanstvo republike, od koder so prišli v Slovenijo. Občudujem pesnika Josipa Ostija, ki je zapisal, da je bil izgnan v raj, kajti tako se počuti pri nas pesnik, ki zdaj pesni v obeh jezikih.

    Prisluhnite mu:

    http://www.lyrikline.org/index.php?id=59&L=3&author=jo00&cHash=41fee761f1

  4. Kdo pravi do so imeli kakršnokoli računico? Kakšna glup ašpekulacija bi to bila če bi jo imeli.
    Slovenska klečeplaznost!

  5. V “REPORTERJU ” govori Aksentije o svojih težavah ! NIKOLI ne bi zapustil SLOVENIJE , če bi vedel , da ga čaka kot generala JLA , “bornih ” 600 evrov pokojnine , kar imajo precej več njegovi nekdanji podoficirji !

    Krvavo sled je zapustil baje v BOSNI , kjer še vedno imajo izpisano zanj zakrnelo obtožnico in tiralico .
    Njim ga izročimo , da se mu osveži spomin !

Comments are closed.