Zaton človeštva

3
Drago K. Ocvirk (Foto: Polona Avanzo)

Dokler je upanje, je življenje. Upanja pa brez presežnega, onstran tega, kar je dosegljivo čutilom, ni. Morda pa izbris presežnega, transcendence – Boga po krščansko – le ni tako nedolžno početje, ampak je eden od pomembnih znanilcev izbrisa človeka, zaton človeštva!?

K temu razmisleku me je spodbudil članek Milana Gregoriča Sekularizacija, zaton krščanstva in vzpon duhovnosti izven cerkva v Časniku (2. avgusta 2021). Svoj čas me je namreč žrlo, da bo Cerkev na Zahodu doletela usoda cvetoče afriške Cerkve (preplavil jo je islam), ki je dala takšne duhove, kot so Tertulijan, Ciprijan, Laktancij idr. Ti niso samo cerkveni očetje, marveč so, na čelu z Avguštinom, očetje naše civilizacije. Toda sčasoma se mi je začela kazati širša slika: zaton človeštva.

Naj povem: nimam namena k apokaliptičnim in katastrofičnim glasovom dodati še svojega; v mislih nimam ne ekološkega ne vojaškega uničenja človeštva ne drugih črnih scenarijev, ki so v zraku. Niti ne mislim, da bo človeštvo izumrlo, če bo krščanstvo na Zahodu potonilo. A preden preidem k dogajanju, ki nam preti z izumrtjem, se mi vendarle zdi pomembno, da nekoliko osvetlim pomen krščanstva za našo civilizacijo in svet v celoti.

Izjemnost krščanstva – izjemnost človeka

Človeštvo je živelo pred sinajskim razodetjem, ko je Mojzes prejel Postavo, in pred nazareškim, ko je novi Mojzes podal Postavo v obliki Blagrov in jo potrdil na Golgoti s križem in vstajenjem. Navsezadnje, večji del človeštva živi vse do danes po svojih religijskih izročilih, kot da krščanstva ni. Zato ne vidim težave, da ne bi človeštvo moglo živeti tudi brez krščanstva. Se mi pa zastavlja vprašanje o kakovosti življenja ali povedano drugače: se bo kakovost življenja, ki jo je prineslo in omogočilo krščanstvo, ohranila brez njega ali pa bo počasi za njim potonila? Jezusove besede učencem, da so sol zemlje in luč sveta, je zgodovina potrdila, saj so uveljavili njegov, tj. božji pogled na človeka, svet in Boga samega. Ne brez težav, saj so tudi učenci sami vedno znova zdrsnili nazaj v staro gledanje in početje …, začenši kar s prvim med njimi: Petrom.

Prisluhnimo velikemu antropologu Renéju Girardu, ki je krščansko novost in težavnost temeljito osvetlil.

»Razlika med mitom in judeo-krščanstvom je naslednja: da bi mit deloval, mora delovati tudi žrtveniški mehanizem, kar sam imenujem mehanizem ‘grešnega kozla’. … Razlika je v tem, da je žrtev v judovstvu in krščanstvu nedolžna. Svetopisemsko besedilo brani žrtev, namesto da bi jo napadalo. … Psalmi, ob katere se mnogi spotikajo, da so nasilni, so takšni zato, ker se postavijo na mesto žrtve, ta pa res ni preveč mila do svojih preganjalcev. Ker jo ti vedno obkrožajo, da bi jo linčali, ni zelo prijazna. … Preganjalci ne govorijo nikoli o svojem nasilju in miti predvajajo glas preganjalcev, ki se niti ne zavedajo svoje nasilnosti. … Judovstvo in krščanstvo nasprotujeta mitskemu glasu in pravita, da ‘je žrtev nedolžna in da so tožniki lažnivci’.«

Mitska miselnost upravičuje nasilje, krščanstvo pa je s Križanim v središču premagalo pogansko čaščenje moči in lepote

Ohranjati to novost, to kritiko mitske misli, je naporno, nenaravno in … nevarno. Pomislimo: žrtve komunizma so kljub vsem rehabilitacijam in popravam krivic še danes krive: »So si že zaslužile!«, »Še več bi jih bilo treba pobiti!« Pred valovi mitske miselnosti, ki upravičuje zatiranje, preganjanje, likvidiranje nedolžnih, pogosto popustijo še tako trdni jezovi. Antropolog pokaže to ob analizi evangeljskih pripovedi o trpljenju.

»Če ste pozorni, vidite, da so učenci tako pod vplivom obtožbe proti Jezusu, da so se pridružili soglasju proti njemu. Še posebej Peter. Petrovo zanikanje je čudovito besedilo, saj je Peter od trenutka, ko se znajde v skupini, ki je nastrojena proti Jezusu, moral deliti to sovraštvo. Takšen je kot mi vsi, množici se ne more upirati. Nietzsche je verjel, da je judeo-krščanstvo glas množice, ni pa videl, da je to glas izjeme, ki nasprotuje množici« (2000 et mythe d’une ère post-chrétienne).

Na izjemnost in posebnost krščanstva, na katerih se je vzpostavila zahodna civilizacija, pokaže agnostični zgodovinar Tom Holland v delu Dominion: How the Christian Revolution Remade the World / Gospodovanje: Kako je krščanska revolucija spremenila svet. S tem ko krščanstvo postavlja križanega Gospoda v središče svoje vere in prikaže Boga kot trpečega, zlomljenega človeka, je premagalo pogansko čaščenje moči in lepote. Zaradi tega so se spremenili moralni temelji, saj pri Aristotelu ne boste našli ničesar o ponižnosti ali bratski ljubezni. Altruizem, ki na splošno (še) velja za srce moralnosti, ni bil kaj prida cenjen v antiki; moralnost ni ne zahtevala ne cenila pomoči soljudem za ceno lastnega žrtvovanja.

Seveda se lahko danes upravičeno sprašujemo, kako dolgo bo to še cenjeno, ko vidimo, kako malo je nekaterim mar za soljudi, ki so pripravljeni njihovo življenje ogroziti zaradi absolutiziranja svoje svobode, v imenu katere zavračajo vse zaščitne ukrepe v zvezi s pandemijo. To je nedvomno znamenje, da se vzpostavljajo temelji neke nove morale, ki bo postkrščanska in zato tudi posthumana in posthumanistična. To smo sicer že videli pri ideologijah zadnjih dveh stoletij in njihovih vrednostnih družbeno-etatističnih sistemih (komunizem, socializem, nacionalizem), ki so oznanjali, da bodo nadomestili krščanski pogled na človeka in z njim povezane vrednote.

Transhumanisti trdijo, da je treba vzeti lasten razvoj v svoje roke

Tokrat ni drugače. Liberalizem je v svoji libertarni individualistični varianti ob opiranju na tehnološki napredek razvil novo ideološko gibanje, ki hoče preseči človeškost: transhumanizem in posthumanizem. Za transhumaniste prehaja sedanja stopnja človeškega razvoja v naslednjo, v kateri bodo človeka zamenjale kibernetične naprave, roboti in umetna inteligenca.

Te dni sem dokončal prevod knjige Transhumanizem, fasciniranje novih tehnologij: 115 vprašanj, ki bo jeseni izšla pri založbi Družina. Avtor Tanguy Marie Poliquen pravi:

»Ker hoče transhumanizem preoblikovati človeka z nadgradnjo, hkrati pa po tihem zavrača krhkost in pomanjkanje kakovosti, vsebuje selektivnega duha, ki je na meji hotenega evgenizma. … Ta dejanski evgenizem ni rasističen, marveč libertarni, svobodnjaški. V tem primeru je zmožnost spreminjanja človeka razumljena v okviru popolnega uveljavljanja osebne svobode, se pravi razpolaganja s samim seboj, torej tudi s svojim telesom. Medtem ko je telo ‘nerazpoložljivo’, kar pomeni, da krvi na primer ni mogoče prodajati, je telo za transhumaniste ‘razpoložljivo’, kar pomeni, da ga je mogoče spreminjati in celo prodajati. Po tej zamisli je treba vzeti lasten razvoj v svoje roke in poslati v pozabo vse, kar sodi na področje naključja, ki je Darwinu tako ljubo. Vsakdo lahko potemtakem svobodno izbere, ali se bo dal spremeniti ali ne, seveda – ne brez ironije – če je v tistem delu prebivalstva, ki ima sredstva, da si to privošči.«

A več o tej novi viziji človeka – ali bolj pravilno transčloveka, postčloveka, ki bo osvobojen telesa –, ob izidu knjige. Vsekakor gre za hud izziv do sedaj veljavni humanistični morali, ki temelji na krščanski antropologiji in etiki …, čeprav se v svoji sekularnosti spreneveda, da ni tako.

Demografija – demokracija

Okrogla obletnica je omogočila druženje visokošolskih profesorjev z vseh vetrov. Ob dobri kapljici je nastalo nekaj debatnih skupin. Okoli uglednega družboslovca, ki je razlagal, da je na svetu preveč ljudi in še več jih bo, kar seveda ogroža planet in človeštvo, nas je bilo šest ali sedem. Da bi preprečili to katastrofo, so sprožili pandemijo covida-19, da bo virus razredčil človeške vrste in razbremenil planet. V službi tega cilja naj bi bilo tudi cepljenje, ki je tempirana bomba in bo eksplodirala čez leto ali dve.

Sam sem izrazil dvom, saj da rodnost povsod pada. Ker sem ostal s tem stališčem osamljen, nisem pa hotel kvariti dobrega razpoloženja (vrsta Petrovega sindroma?!), sem se pomaknil k drugi skupini, a jo hitro zapustil, ker se je utapljala v Janševem fašizmu. Nazadnje sem molče asistiral skupinici, ki je zbijala stereotipne šale na račun žensk in gejev, čeprav so vsi šaljivci v javnosti zakleti spolni, kaj spolni, gender enakopravneži.

Ko sem še imel po Sloveniji predavanja o islamu, je v debato skočila misel, da nas muslimani ogrožajo zaradi visoke rodnosti. Odgovoril sem, da se ogrožamo sami, ker je naša rodnost prenizka, in nadaljeval, da se tudi v muslimanskih deželah zmanjšuje.

Res, muslimanska populacija se je v prejšnjem stoletju pomnožila za sedemkrat, toda zdaj je rodnost strmoglavila v povprečju na 2,9 otroka na muslimanko in se približala povprečju 2,2 otroka na žensko v drugih verstvih skupaj. Ponekod, npr. v Iranu, je slabše: 2,1 otroka na šiitko.

Bricker in Ibbitson: »Človeško čredo je doslej redčila lakota ali kuga. Sedaj se redčimo sami«

Dejansko se povsod po svetu bližajo primanjkljaju ljudi razen v podsaharski Afriki … za zdaj. Zato ne preseneča, da sta Darrell Bricker in John Ibbitson svojo študijo naslovila Prazen planet: šok zaradi zatona svetovnega prebivalstva (Empty planet: the shock of global population decline, 2019).

»Človeško čredo je doslej redčila lakota ali kuga. Sedaj se redčimo sami, odločili smo se, da nas bo manj. Bo naša izbira trajna? Verjetno! Čeprav uspe vladam včasih povečati število otrok, ki so jih starši pripravljeni imeti zaradi dobro plačane otroške oskrbe in drugih podpor, pa jim ni nikoli uspelo vrniti rodnosti na raven nadomeščanja, tj. 2,1 otroka na žensko …

Ko se selimo v svet, ki postaja manjši, bomo proslavljali ali žalovali zaradi svoje vse manjše številnosti? Se bomo borili za ohranitev rasti ali pa vdano sprejeli svet, v katerem bo manj rasti in napora? Ne vemo. Morda ve pesnik, ki opaža, da se človeštvo, prvič v zgodovini naše rase, počuti staro. …

Ne trdimo, da je upadanje rodnosti vsestranska silna, neustavljiva usoda, ki bo sama oblikovala prihodnost človeštva. Stari imperativi bodo vedno delovali: volja do oblasti, želja po zdravju, skrb – ali pa ne – za zdravje planeta, želja po ustvarjanju novega, po inoviranju, raziskovanju, ohranjanju preteklosti, po upočasnitvi in ohranitvi tega, kar imamo. In vedno bodo trenutki, ko bodo odločitve kakega voditelja oblikovale usodo milijonov v dobrem ali slabem. Naš namen je pokazati, da je treba tej mešanici dodati nekaj novega: zaton v državnih populacijah, ki že poteka na Severu in bo kmalu na Jugu.«

Tocqueville: Ko ljudi ne zanima več, kaj bo po koncu življenja, postanejo brezbrižni do prihodnosti

To se dogaja v času, ko sta moderna doba in njen demokratični ideal dosegla največjo razširjenost in sprejetost. Boljšega političnega režima od demokracije ne poznamo, vendar se nanjo lepi zahteva po človekovi popolni avtonomiji v odnosu do presežnega. To je tudi eden od razlogov, da govorimo o zatonu krščanstva na Severu. Ali je mogoče kako povezati zaton rodnosti in presežnega? Alexis de Tocqueville je to storil v delu Demokracija v Ameriki:

»Ne le da demokracija dela tako, da vsak človek pozablja svoje prednike, marveč mu tudi skriva njegove potomce.« Zakaj? »Ko so se namreč ljudje enkrat navadili, da se ne ukvarjajo več s tem, kar se bo zgodilo po njihovem življenju, vidimo, kako zlahka zapadejo glede prihodnosti v to popolno in brutalno brezbrižnost, ki še kako ustreza nekaterim nagonom človeške vrste. Kakor hitro so opustili navado, da si zastavljajo dolgoročna načela upanja, stremijo naravno k temu, da hočejo nemudoma uresničiti vse svoje najmanjše želje. In videti je, da so od trenutka, ko so obupali nad večnim življenjem, pripravljeni delovati, kot da bodo obstajali le en sam dan« (II, ii, 2).

Če kaj od tega, kar pravi Tocqueville, drži, potem bo treba spremeniti pregovor: »Dokler je življenje, je tudi upanje,« v »Dokler je upanje, je življenje.« Upanja pa brez presežnega, onstran tega, kar je dosegljivo čutilom, ni. Morda pa izbris presežnega, transcendence – Boga po krščansko – le ni tako nedolžno početje, ampak je eden od pomembnih znanilcev izbrisa človeka, človeštva!?

3 KOMENTARJI

  1. Če nam ostane vsaj upanje in zaupanje, bomo ob stali medtem ko trans- in po- humanizma za človeka in človeštvo ne bo. Če bosta, bosta transčloveška in počloveška,torej brez človeka-nečloveška…

  2. Bog je oblikoval človeka (kakorkoli že) in če se bo ta “uspel” rešiti Boga, potem bo postal nek del zemlje: živlaski primat, ponesrečen izrode z umetnim telesom in inteligenco kratkega obdobja ali pa zgolj izumrli fosil.
    Toda, Bog sporoča, da je bil rojen za odrešenje in vse ostalo odpade:OSTAJA UPANJE IN POT.

    • Gospod Miran,
      v tem pogledu ste strašen, strašen optimist! Človek se ne more spustiti na raven živali, pade znatno nižje. Ker se je svobodno odločil za zlo, žival se se pa sploh ne odloča za zlo.

Comments are closed.