Izbiranje arbitra “po domače”

Po končanem referendumu o arbitražnem sporazumu  se je nekako prehitro vnela “javna razprava” o izbiri arbitra. “Samoupravna” Slovenija, ki ima očitno manj državniškega čuta kot diskretna Hrvaška ga izbira v medijih.

Predsednik Türk je imel prav, da je opozoril na večjo zadržanost, a tudi njegova vloga je za predsednika države preveč aktivistična – vsaj pred javnostjo bo moral ostreje narediti rez med mednarodnim pravnikom in predsednikom države. (Nihče od treh dosedanjih predsednikov Republike nekako ni zmogel biti le to, kar naj bi bil.)

Vsaj občutljivo – če že ne kaj več – je namreč predsednikovo opozarjanje, da je pri izbiri arbitra potrebno smiselno upoštevati določila zakona o kandidatih za sodnike mednarodnih sodišč. Prvič zato, ker se lahko porodi dvom, ali ni morda s tem želel koga izrecno izključiti iz igre, drugič zato, ker se je hkrati pokazalo, da imamo v tem zakonu še en tog slovenski predpis, ki ni za praktično rabo (neznanske težave zakon povzroča že pri izbiri slovenskih kandidatov za “prava” mednarodna sodišča). In za zavistni, sumničavi slovenski um predsednikov poziv, da naj se morebitni slovenski arbiter odreče zajetnemu honorarju tudi ne zveni le kot apeliranje na občutek nacionalne pripadnosti.

Izbira – ogledalo tudi pravosodju

Predsednikovo glasno opredeljevanje za uporabo omenjenega zakona nikakor ni nujno v prid izbiri najboljšega človeka. O tem, ali je zakon res najprimernejši za to rabo si je drznil podvomiti celo dr. Lojze Ude,  ki je predlagal, da se vnovič razmisli o kriterijih. Naklonjenost predsednika države človeku iz izrazito pravniških krogov ne bi smela zasenčiti ugotovitve, da bi na tem mestu bil verjetno primernejši človek z diplomatskimi izkušnjami. Toda navsezadnje je to odvisno predvsem od tega, kakšne vrste ljudje (pravniki, politiki ali diplomati?) so na skrbno varovanem seznamu potencialnih arbitrov, ki ga je pripravila Evropska komisija in iz katerega bo – skoraj zagotovo – izbiral predsednik Meddržavnega sodišča. Koliko od slovenskih (mednarodnih) pravnikov pa se je že dejansko spopadlo pred mednarodnimi sodnimi telesi v podobnih sporih v praksi? Peščica. Izbira arbitra torej postavlja ogledalo tudi slovenskemu pravu in sodstvu, ki je le z redkimi primeri v praksi pogledalo čez naše plotove.

Kaj glede (N)LB namerava Pahor?

Več nujnosti in več “ljudske pobude” bi si bilo želeti pri zbiranju dokaznega gradiva za arbitražo. Javnost pa mora pozorno spremljati tudi, kam natančno meri premier Pahor z najavljanjem, da ne bo več nobenih blokad v pogajanjih za vstop Hrvaške v EU, celo ne pri hrvaškem kljubovanju vstopu slovenskih bank na hrvaški trg. Če to pomeni, da se je – pravilno – odločil, da terjamo odpravo vsake diskriminacije, a tega ne več in nikakor ne kar sami imenujemo “blokada”, potem je to prava pot. Če pa to pomeni, da se bomo pri vprašanju garancij za vloge nekdanje LB Zagreb zadovoljili le s tem, da Hrvaška blagovoli privoliti v pogajanja v Baslu (in nemara čez pol leta neplodnih pogajanj od njih preprosto odstopi), potem se upravičeno in znova zastavlja vprašanje, ali smo v Sloveniji doumeli resnično vsebino pojma “nacionalni interes”. Na Hrvaškem se zdi živ v maniri 19. stoletja.