Nedavno izvoljeni koptski papež in patriarh Teodor II. je moral imeti dobre razloge, da se je po državnem udaru proti Mohamedu Mursiju pojavil na televiziji skupaj z vojaškim vrhom in začasnim predsednikom Adlijem Manzurjem. V bistvu je šlo za še eno žalostno “choiceless choice” bližnjevzhodnih kristjanov, ki pa lahko ima zelo mračne posledice. Brez težav bo namreč služila kot izgovor za dosedanje in prihodnje še nasilnejše napade muslimanskih skrajnežev na krščanske ustanove in posameznike v Egiptu.
Ne več gospodarji usode
Daleč je čas, ko so Teodorjevi slavni predniki, kakršni so bili Atanazij, Teofil ali Ciril Aleksandrijski, narekovali tempo dogajanja v metropoli Aleksandriji in v celotnem Egiptu. Takrat so oni za nekaj časa zapolnili prazen prostor faraonov in se temu primerno tudi vedli. Toda vse od arabske osvojitve Egipta na polovici 7. stoletja so bili koptski kristjani in njihovi voditelji odvisni od milosti vsakokratnih islamskih nosilcev oblasti. Tak položaj jim je skozi stoletja narekoval mnogo dejanj, podobnih nedavnemu papeževemu. Niti 20. stoletje v tem pogledu ni bilo izjema. Izseljevanje, prostovoljno ali bolj ali manj prisilno spreobračanje v islam, ki so ga bila deležna zlasti dekleta, in nižja nataliteta sta počasi, a vztrajno zmanjševali delež Koptov v državi. Pa kljub temu so s skoraj desetimi milijoni pripadnikov (morda jih je še bistveno več) ostali najštevilčnejša bližnjevzhodna krščanska skupnost. Žal so ostale le spomin relativno mirne in njihovemu razvoju naklonjene okoliščine v poznem Otomanskem cesarstvu in pod vladavino egiptovskih kraljev. Že Naserjeva revolucija pred šestdesetimi leti je pomenila zanje dejansko poslabšanje. Čeprav je bil vojaški režim po njej uradno izrazito sekularen, je s svojim poudarjanjem arabskega nacionalizma puščal malo prostora za kulturne in verske manjšine. Kot vsi drugi državljani Egipta so tudi Kopti doživljali omejevanje osebnih pravic in svoboščin v razmerah stalnega izrednega stanja Hosnija Mubaraka. Kot se je pokazalo ob številnih ekscesih in pobojih, je bila oblast, do katere se je vodstvo cerkve vedno obnašalo poudarjeno lojalno, pri zaščiti njihovih pravic in življenj precej selektivna in pasivna.
Pred breznom
Vendar niti egiptovska revolucija pred dobrima dvema letoma ni prinesla oddiha. Prej nasprotno, islamistične skupine so porajajoči se demokratični okvir začele izkoriščati za vsiljevanje svojih najdrznejših političnih, verskih in kulturnih fantazij, kakršne poznamo denimo iz Irana, vsem Egipčanom, in večkrat pokazale, da vsako nestrinjanje kaznujejo z nasiljem. Morda Teodor II. tudi zato ni videl druge možnosti, kot da podpre puč. Morda je dejansko verjel v iskrene namene pučistov glede zagona nacionalnega dialoga. Danes je več kot na dlani, da je šlo vojski zgolj za obnovitev in ohranitev privilegiranega položaja, kakršnega je imela vse od Naserja, in za zatrtje vsakega nestrinjanja s svojo vodilno vlogo. Sicer ne bi že pred začetkom domnevnih prizadevanj za oblikovanje široke vlade ustvarjali dejstev na terenu. In skoraj ni dvoma, da bodo po islamistih na tapeti še “liberalci”, ki so še drugič v kratkem času nekritično verjeli generalom.
Vsaj kratkoročno, če ne srednjeročno je kajpak mogoče, da bo vojski uspelo obglaviti Muslimansko bratovščino na javni sceni in jo povsem potisniti v ilegalo, kakor se je pred dvema desetletjema zgodilo v Alžiriji. Že zdaj je izginila skoraj kakršna koli demokratična perspektiva bratovščine. To pomeni, da se bo njen boj dejansko sprevrgel v gverilske in teroristične akcije. Njihova naravna tarča bodo kot najšibkejši člen, ki ga bo tudi vladajoča oligarhija branila le tu in tam, ravno egiptovski kristjani kot domnevni sokrivci za divjanje vladajočih, k čemur bo še prispevalo večinsko sprejemanje položaja na terenu pri zahodnih državah. Omenjeno se je dogajalo celo v Alžiriji, kjer po izselitvi francoskih kolonistov kristjanov praktično ni. Posledice v Egiptu bodo kajpak bistveno hujše, množični eksodus dragocene in starodavne koptske skupnosti pa najverjetnejši epilog. Človek je prav žalosten, da sta ravno 20. in 21. stoletje grobarja etničnih, verskih in kulturnih skupin, ki so kljub domnevno bolj surovim časom preživele dolga stoletja, medtem ko jih danes spričo bolj sofisticiranih uničevalnih možnosti nismo sposobni ohraniti.
Foto: Wikipedia
