Iz sužnosti v pravo svobodo

20
Foto: Dani Siter.
Foto: Dani Siter.

Nagovoril me je stavek iz knjige Družina, kakršno ste si vedno želeli avtorja Garyja Chapmana: »Misel, da je vera osebna stvar in nekaj, o čemer se ne govori, ni nič manjša zmota kot ta, da so čustva osebna in se zato o njih ne pogovarja.«

Avtor citata na svoji koži ni doživel te opredelitve glede vere, oziroma duhovnosti. No, pa da ne bo pomote: pri nas je bila pri veri, ki naj bi bila le »osebna«, vedno mišljena le krščanska vera; vse druge duhovnosti so imele prosto pot za svoj nemoten razvoj.

Mi, ki smo večino svojega življenja živeli v bivši Jugi in so nas na različne načine posiljevali z idejo (floskulo), da je vera »osebna« stvar in nekaj, o čemer se ne govori, pa smo jo doživeli in nas ima »ukleščene« še danes.

Spominjam se, kako sem se leta 1979 prvič srečal s skupino mladih kristjanov iz Združenih držav Amerike. Prišli so v Ljubljano, bivali so v kampu na Ježici in vsak dan evangelizirali v tedanjem parku Zvezda. Tam so sedeli na travi in ob spremljavi kitar prepevali duhovne pesmi. Mimoidoči so se ustavljali in s tistimi, ki so znali angleško, so kmalu navezali pogovor o Bogu, o Jezusu in osebni veri vanj. Ko sem vse to opazoval, sem v sebi zaznal strah, povezan s prej omenjeno opredelitvijo, da bi vera morala biti osebna stvar, o kateri se ne govori v javnosti. Bal sem se, da bo zdaj zdaj od nekod prišla policija z nalogom za aretacijo, da nas bodo zvlekli na sodišče, zasliševali in zaprli…

In bo kdo rekel: »Dani, to je vendar preteklost, ki nima nobene zveze s sedanjostjo. Mi vendar živimo v mirni, svobodni in neodvisni demokratični družbi.«

Moj odgovor: »Že že, pa tudi ne.« Zakaj ne? Poglejte, še danes je nam, vernim, nerodno govoriti o veri. Pa ne le v javnosti, celo v naših družinah ne govorimo o veri oziroma o svojem odnosu z Bogom. Prepričan sem, da ima odsotnost pogovora o veri korenine v prej omenjeni soc-komunistični floskuli. Mediji in trobilci idej preteklega režima, v katerem smo mnogi odraščali in bili deležni »svobodne vzgoje«, so nas poskušali povsod prepričati, da vera ni le »osebna stvar«, pač pa tudi nekaj zastarelega, nekaj, kar ne spada v naš čas, in tisti, ki vero zagovarjajo ali celo oznanjajo, niso moderni (Beri: v naši družbi niso zaželeni). Ta pretekli režim (vprašanje je, če je res pretekli, če sedanji ni le njegova preobleka) se je s svojimi zavajanji tako spretno in zahrbtno zasidral v našo podzavest, da njegovega vpliva na naše mišljenje niti ne prepoznamo. Ne zavedamo se, da smo z opranimi možgani sužnji miselnosti, ki zavrača avtoriteto absolutne Resnice in postavlja v ospredje »osebno resnico« posameznika, miselnosti potrošništva in uspeha.

Vem, da me boste hoteli potolažiti, da ni tako hudo, in mi boste želeli reči, da pretiravam. Pa vas vprašam: »Kdaj ste komu nazadnje pripovedovali o tem, kako vas je nagovoril odlomek iz Svetega pisma? Kdaj ste se s kom na cesti ali v trgovini ali ob kavici pogovarjali o Bogu, o vašem doživljanju Božje ljubezni, o upanju, ki ga tudi sredi stiske najdete v Bogu, Kristusovem križu, njegovi smrti in vstajenju?«

Opravičujem se vam, če ste ob teh vprašanjih v zadregi, saj sem večkrat tudi sam. Pa me zopet spodbudi Gary Chapman, ko pravi: »Ker sta v zakonu združena dva posameznika, ki si prizadevata razvijati intimnost, so njune individualne zaznave in izkušnje duhovne resničnosti nekaj, o čemer se je treba pogovarjati.« Se strinjam in podpišem. Še več – o veri se je treba redno pogovarjati tudi v družini. In zakaj se prav o veri v naših družina tako malo govori? Mar ne tudi zaradi prej omenjene floskule? Mar ne tudi zaradi tega, ker nas je strah, da bi se naši otroci v šoli »zagovorili«, da se doma pogovarjamo o Bogu, veri in Svetem pismu in bi se s tem pred sošolci in učitelji, ki bi »prilili še malo olja na ogenj«, osmešili?

To je to. S tem, ko molče sprejemamo vsiljene liberalne norme in načela, ki vodijo v smrt (Papež Janez Pavel II. je pogosto govoril o kulturi smrti), potrjujemo, da nas je še vedno strah biti drugačni, plavati proti toku …

Gary Chapman še dodaja: »Kadar odločno zavračamo, da bi se iz kakršnegakoli vzroka pogovarjali o svojih duhovnih zaznavah, brišemo s tem pomemben vidik svoje človeškosti in omejujemo zakonsko intimnost.« Vem, da pri nas ne gre toliko za odločno zavračanje pogovora o duhovnih zadevah, pač pa se ob teh temah počutimo nelagodno, ker o tem nismo vajeni govoriti, ne obvladujemo duhovne terminologije, saj o tem nismo bili poučeni in smo o tem nevedni…; k verouku pa smo hodili bolj »zaradi zakramentov in staršev«, izobraževanja odraslih o veri ni več … (v Slomškovih časih je bila Nedeljska šola, danes, ko bi bila spet zelo potrebna, pa je to le še lep spomin).

Mi pri Družina in Življenje želimo s svojimi programi (zakonske skupine, seminarji, duhovna srečanja in pričevanja, tedni duhovnosti …) pomagati zakoncem in staršem, da bi se osvobodili »vkleščenosti« v vsiljene miselne vzorce in bi lahko zaživeli pravo svobodo Božjih otrok. Skupaj s Pavlom prosimo nebeškega Očeta, naj nas končno »iztrga iz oblasti teme in nas prestavi v kraljestvo svojega ljubljenega Sina« (Kol 1,13).

Tudi vas, ki to berete, vabim, da prosite Boga – Stvarnika, Odrešenika in ljubečega Očeta, naj vam nakloni priložnost, da boste lahko s svojimi bližnjimi spregovorili o svoji veri, o svojem razumevanju Božje besede, zakramentih – še posebej o sveti evharistiji … Kako, pravite, da nimate s kom?

Pa naj vam pomagam še z eno mislijo: »Preden spregovorimo človeku o Bogu, spregovorimo z Bogom o tem človeku!« Z drugimi besedami: molimo (lahko je to devetdnevnica z desetko rožnega venca na dan, lahko je to Molitev ruskega romarja: »Jezus Kristus, Sin živega Boga, usmili se mene grešnika!« …) za konkretnega človeka in ne, npr. za vse sorodnike naenkrat. Naj Bog omehča in odpre njegovo srce in naj nam po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5), da modrost, da bomo govorili prave besede v pravem trenutku in na pravem mestu. Potem pa bodimo pozorni na priložnosti, ki se pojavijo in bodimo, kot nam naroča prvi papež Peter, »vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas« (1 Pt 3,15).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. To je zastrašujoče. Izgon vere iz šol, iz služb, iz družbe sploh, celo izza šanka, povzroča strašno tišino. Samo zaničevanje politike, to je edino o čemer se lahko govori, ter o tem kje je kaj za pojest in popit.

    • Vero so izgnali iz marsikje iz Cerkve. Kler se je začel ukvarjati sam s seboj. Nagovori in pridige ostajajo samo še prazno moraliziranje. Anthony de Mello je napisal v enem svojih razmišljan nekako takole.Ko je satan,videl koliko ima dela na zemji si je zato pridobil visoke cerkvene dostojastvenike.

  2. …če se verniki še v lastnih družinah ne upajo/te pogovarjati o ver in bogu (ali čemerkoli se vas pač že dotika) potem ne iščite vzroka zunaj (in v prejšnjih/sedanjih sistemih) temveč zgolj in le pri sebi…
    sem se pogovarjal (in še dandanes vččasih beseda nanese na to) s kar precej ljudmi (nekateri danes niso več verni, so bili pa kot otroci v socializu vzgajani v vernih družinah), ki niso imeli čisto nobenih težav s svojo vero tudi v prešnjem režimu (in so veselo (ali malo manj) hodili k verouku in k mašam in bili “po božje” vzgajani. .. in če jim je to uspevalo takrat, ne vem zakaj mislite, da vam sedaj ne.
    ….
    vprašanje pa je, kako si predstavljate to javnost in javno (vsakodnevno?) razpravo o bogu in veri?

    • Ne obveznoime, ne boš se izmazal. To ni izključno naš problem, ampak problem družbe, ki jo tudi ti sestavljaš.

      Ni bilo vse tako lepo, kot ti prikazuješ. Morda na vaseh še nekako, ampak v praksi je bilo veliko neformalnega pritiska.

      Še danes se zazna šikaniranje in sovraštvo do kristjanov med ljudmi. In marsikdo si tudi zaradi tega ne upa izpostaviti vere.

  3. Mislim gospoda Danija Sitarja velja dodati še knjigo Boj proti veri in cerkvi avtorice dr. Tamare Griesser Pečar. Da se ne bodo oglašali ignoranti.

  4. Zelo dober tekst z dvema manjšima napakam.

    Danija že več let berem.

    Ta tekst je zelo berljiv. Pokaže na realnost naše družbe, “kulture”, komunističnega terorja.

    Toda poglejmo kakšno versko svobodo ima oseba med verniki, v družini, v Cerkvi, v javnosti. Zelo bedno! Kristjani odpadajo zaradi Cerkve zadnjih 200 let. Tudi zaradi halucinacije državne varnosti.

    Dve napaki teksta, ki jasno nakažeta problem gospodovanja v Cerkvi:
    neumno blebetanje “o osebni resnici” in “liberalna miselnost”, kjer se velik del katolikov izenači mentalno s komunisti.

    Govoriti o svojih čustvih in osebni izkušnjah vere, to so tudi meni dali protestanti in ne zadrti, moralistični in s pravili zateženi (kje je tu izpoved osebnih izkušenj, palete čustev, pristnost vere?) katoličani, ko sem imel 18 let. S to osebno izkušnjo sem šel v Katoliško cerkev, kjer skoraj nihče od tradicionalnev nikoli nič ne govori o svoji, osebni veri, izkušnjah, rasti vere, ovirah, preizkušnjah. Šel v staro molitveno skupino v župniji. Mladinska je bila šele v radiju 10km (eno večjo 1-5 šlo mesto). Doživljal plitkost vere tradicionalne mladine, ki tako kot zadnjič nadškof začne jecljati, ko ga preprosto vprašaš zakaj veruje. Šel sem v LJ k jezuitom, poglabljal tam osebno vero na DV v tišini, s duhovnimi spremljevalci utrjeval lik očeta in lik Očeta. Tam se je z določenimi ljudmi dalo govoriti o osebni veri. A jaz sem bil vedno initiator teh pogovorov.

    Zato vem kako malo osebnega je v katoliških skupinah. Tudi predzakonske ali zakonske. Tudi DVŽ. Kako veliko sprenevedanja in hinavščine je!

    Cela slovenska družba pa je sploh neosebna, zlagano prijazna, ne iskrena, nepristna. To se vidi, da ne najdem človeka, ki govori v prvi osebi ednine. Razen malčkov v vrtcu. Pohabljenosti nezmožnosti odnosa je v Sloveniji veliko. Socialistični ubogljivi kloni. Tudi in predvsem v Cerkvi.

  5. Po eni strani se z avtorjem strinjam. Res smo bili in smo še vedno verniki s svojo vero odrinjeni v intimo svojih družin in župnijskih skupnosti. Ne samo to, celo tam so bila iskanja tistih, ki bi morali po svoji funkciji (javna služba ali celo šolstvo) ostati stran od cerkve.

    Pa vendar sem “osvoboditev” videl precej drugače. Pred osamosvojitvijo si v skupnostih, ki so se zbirale po župnijah in drugod v okviru cerkvenih skupnosti, lahko zaznal vero in precej trden odnos in pripadnost cerkvi. Kasneje se je obisk cerkva sicer sprostil in vsaj na začetku 90-tih tudi povečal, pa vendar sem zaznal precej manj trdne vere, pripadnosti cerkvi. Pa čeprav se spomnim, da je še v tistih prvih časih prišel v našo skupino mlad človek, ki je bil vzgajan v neveri, pa je sam prišel do Boga in je potem našel našo skupino. In po njegovem zgledu sem lahko videl, kako je vera nas, tradicionalnih kristjanov, neosebna in prazna.

    In po tretji strani mi občasni obisk cerkva po Evropi pokaže, da so zadnja leta tam v skupnost vernih še bolj udarila. Pri nas so cerkve še vedno precej polne, čeprav ne toliko, ko so bile. Po Evropi (vsaj po moji izkušnji) so ogromne cerkve dejansko prazne. Tudi med nedeljskim bogoslužjem.

    Tako da je treba na vse skupaj gledati tudi z drugimi očmi. Saj tudi, če se bere Sveto pismo, je videti, da se prava vera kali in kaže v največjih preizkušnjah.

  6. Jaz nimam problemov s pogovori o Bogu ne v družini ne v družbi. Tudi ne potrebujem komercialnih verskih združb, da bi mi “pomagale” pri mojem odnosu z Bogom. Je pa kriza , če si profi pridigar. Amerikanizacija tudi v slovenski Cerkvi. Kam to pelje je dobro pokazal primer mariborskega škofijskega profiterstva.

      • Kak samouki, normalen faran, z vero, ki so mi jo dali starši in jo posredujem otrokom naprej. Očitno pa ti Zdravko nisi kaj posebej samouki. Ovce rabijo pastirja, pa ne zato, da jih striže. Pa samo Jezus je Dobri pastir, ki je dal življenje za svoje ovce in ni imel ovac za svoje dobro življenje.

        • Že sam komaj še kaj veš o veri. Kaj boš torej otrokom dal? In kaj bodo oni dali vnukom? Daj no, vernik pa tak, ki ne ve niti zakaj cerkev obstaja. In se čudiš najbrž, da so ljudje gradili katedrale, ker niso imeli drugega dela.

Comments are closed.