Prvi teden v decembru sem si privoščil pravcati odklop od dogajanja v Sloveniji. Bil sem namreč na seminarju posta in molitve v Medžugorju. Z organizacijo omenjenih seminarjev je namreč tam začel frančiškan p. Slavko Barbarić, sedaj ga nadaljujejo bratje frančiškani iz hercegovske province ter šolske sestre sv. Frančiška. Značilnost tega seminarja je, da so obroki hrane omejen na kruh in čaj oz. vodo (kar se sicer ujema s tradicijo posta, o čemer je pater Slavko pisal tudi v svoji knjigi), sam program pa vsebuje tako kateheze kot tudi meditacijo Božje besede ob živi navzočnosti Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, vsakodnevno udeležbo pri večernem romarskem programu v medžugorski župnijski cerkvi sv. Jakoba (rožni venec, maša, češčenje, molitev za ozdravljenje), po enkrat pa tudi jutranjo molitev rožnega venca na Hribu prikazovanj (Crnica) ter križev pot na Križevcu, kjer vsak sam napiše svojo postajo in jo prebere. Vključeno je bilo tudi nočno češčenje z dežurstvi.
Priznati moram, da je bil tisti teden, ko je potekal seminar, zame osebno kar naporen. Pa ne samo zaradi stalnega občutka neprespanosti in lakote, pač pa tudi zaradi duhovne suše. Vendar sem to sprejel kot žrtev ter kot korak k zrelejši veri. Šele ko je bil seminar mimo, sem se dejansko zavedel, da sem z duhovno sušo dejansko podoživljal to, kar sicer v sedanjem trenutku doživlja Cerkev na Slovenskem. Namreč neke vrste sušo, stagnacijo, a vendar tudi pričakovanje nečesa novega. Dejstvo, da imata obe nadškofiji izpraznjen sedež, je že samo po sebi zelo kričeče. Zdi se, da je v tem času reformni zagon, ki se je napovedoval s pastoralnim načrtom, nekako obtičal.
Vendar takšna suša sama po sebi ni nobena tragedija, če jo le znamo sprejeti kot prehodno obdobje, ko Bog pripravlja velike milosti. Navsezadnje je to tudi šola ponižnosti. V Cerkvi na Slovenskem smo se namreč nekoliko preveč zanašali zgolj na sebe in lastne sposobnosti, laiki pa smo, kljub temu, da smo zahtevali svoj prostor pod soncem, glavna bremena prenašali na škofe in duhovnike (za slednje pravimo, da jih je vedno premalo). Ob tem pa smo pozabili tudi na nekatere povsem osnovne postulate sodelovanja z Božjo milostjo. Bog namreč ni nek oddaljen starec, ki se ne zanima za naše probleme. Tudi sam kot avtor teh vrstic na to dostikrat pozabljam in se preveč zanašam zgolj na lastne moči. Čeprav bi bil greh ravnati tudi obratno: stati križem rok in čakati, kaj bo Bog naredil.
A znamenja upanja ostajajo. Pred nekaj tedni sem na spletni strani tednika in založbe Družina opazil, da je izšel slovenski prevod knjižice »Evangelizacija – izziv za katoliško Cerkev«. Kratka knjižica z zelo pomembnim sporočilom za katoličane je v slovenski prostor prišla že pred leti, ko jo je izdala župnija Prečna, ki jo je tedaj upravljal še g. Anton Marinko. Kot mi je povedal nek znanec iz Katoliške karizmatične prenove, so knjižico že tedaj ponujali škofom in duhovnikom, vendar je bil interes zanjo zelo majhen. A ne samo, da bi morali škofje takšna čtiva prebrati, pač pa bi bil velik blagoslov tudi to, če bi tudi sami šli skozi šolo evangelizacije, kot so denimo sedemtedenski seminarji za izlitje Svetega Duha (kar seveda ni edini način evangelizacije, je pa zato vedno bolj priljubljen pristop, saj je prav preko teh seminarjev kar nekaj katoličanov prešlo iz naučene v osebno vero in začelo aktivno delovati na področju evangelizacije). Morda se na prvi pogled sliši trivialno, da bi se škofje in duhovniki spustili na raven nekakšnih šolarjev, toda na žalost nič kaj dosti ne pomaga, če tu in tam pridejo za nekaj minut pogledat na takšno srečanje, opravijo kakšen blagoslov in odidejo. Namreč, dogodek se jih na tak način na duhovni ravni ne dotakne, saj sami ne vstopijo v proces in ne dobijo konkretne izkušnje, ki je morda sami zdaj ne razumejo in se zato izgovarjajo, da nimajo časa. A morda bi, tako kot v priliki o talentih, lahko vložili svoj čas v to in stopili iz varnega območja, kjer so morda doslej delovali ex cathedra, in da bi vsaj enkrat naredili duhovne vaje skupaj z ljudstvom.
Se to morda sliši ali bere preveč heretično? Za nekoga, ki si na vsak način prizadeva za ohranitev dosedaj veljavnih vzorcev, prav gotovo. Ne pa denimo za papeža Frančiška, ki vedno znova »spreminja protokol«, zaradi česar je tudi satan spremenil svojo taktiko in skuša med katoličane zasejati dvom o antikristu na Petrovem prestolu. Da, satan zna za svoje interese pljuniti tudi v lastno skledo, če je treba. Mar nismo tega videli že v politiki, kjer nosilci idej o restavraciji komunizma očitajo svojemu največjemu političnemu nasprotniku, da je v mladih letih romal po Titovih poteh v Kumrovec in Jajce? In navsezadnje, ko smo že pri spreminjanju protokola: morda ne bi bilo slabo, če bi več od Svetega Duha navdahnjene pedagoške modrosti vložili tudi v izvedbo bogoslužja, ki velikokrat deluje zelo statično in se ljudi ne dotakne. Misijonar Pedro Opeka pa je nedavno v televizijskem intervjuju dejal nekako tako: če pridemo k maši in od nje odidemo nespremenjeni, smo v cerkvi zapravljali čas. In prav pri njem je maša dejansko neke vrste rajanje. Seveda Bogu na čast in ne neko ceneno veseljačenje.
A vrnimo se k problemu Cerkve na Slovenskem. Dejstvo je namreč, da se evangelizacija in spreobrnjenje NE dogajajo s predavanji, pač pa z izkušnjo. Dokler bomo namreč nagovarjali zgolj razumsko plat človeka, bo učinek praktično ničen. Prav tako je učinek ničen, če menimo, da se moramo najprej drugi spremeniti, meni pa se ni treba. Prav nasprotno: začeti je potrebno pri sebi. To pomeni tudi od vrha navzdol, kajti zgledi vlečejo. Glavna težava t. i. visokega klera je namreč v mentaliteti, češ s študijem, posvečenjem in raznimi srečanji, seminarji in knjigami smo že vse prejeli in sedaj lahko samo še poučujemo druge. Kar to še zdaleč ni res! Na duhovnem področju smo pred Bogom vsi začetniki. Če to dejstvo sprejmemo, smo na dobri poti do spreobrnenja. Dokler pa tega v ponižnosti ne sprejmemo, bo vse ostajalo zgolj na deklarativni ravni. Mar nas ni že Janez Krstnik pred dva tisoč leti poučil, naj si nikar ne govorimo, da smo Abrahamovi otroci, ker lahko Bog Abrahamu iz kammov obudi otroke?
Cerkev na Slovenskem se nahaja v vmesnem času. Nekateri škofje, ki so podpisali drzno zastavljen dokument »Pridi in poglej«, so že odšli s prizorišča, nekateri drugi bodo verjetno v naslednjih letih zaradi starosti. Upamo pa lahko, da bodo tudi na Svetem sedežu dovolj poslušni Svetemu Duhu, da se kadrovski zdrsi v zadnjem času ne bodo več ponovili. Podprimo reformo Cerkve na Slovenskem – tudi s postom in molitvijo. Če nas o moči molitve ne prepriča že nekoliko »zguljena« zgodba o bitki pri Lepantu, bo morda bolj prepričljivo pričevanje o avstrijskem frančiškanu, ki je takoj po drugi svetovni vojni organiziral masovno molitveno gibanje, ki je pripomoglo k čudežnemu odhodu sovjetskih čet z avstrijskega ozemlja. Pa čeprav je bila Avstrija za sovjetski imperij strateško izjemno pomembna točka…
