Slovenija zelo milo o Rusiji in ukrajinski krizi
Kriza v Ukrajini, ki odmeva po celem svetu, je postala pomembna zunanjepolitična tema v čisto vsaki državi. Seveda, tudi v Sloveniji. Ker ne gre samo za spor med Ukrajino in Rusijo, ampak tudi med Evropsko unijo in Rusijo, so se seveda tudi politični predstavniki vsake države ob posamičnih državnih vrhovih čutili poklicane, da pojasnijo svoje stališče in ponudijo svoj recept, kako rešiti krizno situacijo. Medtem je ameriški predsednik Obama po telefonu večkrat sestankoval s Putinom ter si je evropski vrh z Van Rompuyjem in Ashtonovo na čelu prizadeval stkati diplomatsko rešitev z ruskim zunanjim ministrom Lavrovom in ukrajinskimi predstavniki nove vlade.
Erjavčevo reševanje Ukrajine
Vsakdo seveda želi pri tem pustiti svoj pečat. In tega se je jasno (in glasno) zavedal tudi slovenski zunanji minister, Karl Erjavec. Poznamo ga zaradi že dolgoletne politične kariere na čelu Desusa in različnih, med seboj nepovezanih ministrstev. V prvi Janševi vladi je bil Erjavec obrambni minister, v Pahorjevi je bil minister za okolje in prostor, v drugi Janševi ekipi in zdajšnji vladi Alenke Bratušek pa je postal zunanji minister. No, svojo vlogo je očitno vzel zelo resno.
V začetku marca je pred enim od prvih vrhov zunanjih ministrov v Bruslju na dan prišel z izjemno domislico: kaj, ko bi krizo v Ukrajini v prvi osebi in iz zelo vidnega položaja reševala kar Slovenija? Erjavec je to izrekel zelo resno, ko je dejal, da bi Slovenija po zaslugi svojih izredno dobrih odnosov z Rusijo lahko bila ključni element dialoga med EU in Rusijo. Le nekaj dni kasneje je ob robu mednarodne konference o prihodnosti Libije v Rimu slovenski zunanji minister izmenjal nekaj besed z ameriškim sekretarjem Kerryjem, pa tudi z ruskim kolegom Lavrovom. Za Radio Slovenija je Erjavec nato kratko izmenjavo mnenj tako povzel: “Ponudili smo svoje usluge v smislu vodenja političnega dialoga. John Kerry se mi je zahvalil za to našo subtilnost in za razumevanje resnosti situacije”. Za pravilno razumevanje Kerryjevega odgovora seveda ni potrebno biti diplomatski izvedenec. Erjavčeve velikopotezne napovedi o tem, da bo Slovenija vodila diplomatsko akcijo za zbližanje Rusije in EU, so seveda namenjene predvsem notranjepolitičnemu prostoru, ker so zunaj njega malodane nerelevantne. Pač, to je način Erjavčeve komunikacije in po takih bolj ali manj posrečenih izjavah se gradi tudi njegov politični imidž.
Slovenija “solidarna” z Rusijo
Iz vsega tega pa bi bilo nekaj le potrebno izluščiti, mimo puhlic in govoričenja. Odnos Slovenije do krize oziroma odnos Slovenije do Rusije. Prvič, dejstvo da je Erjavec vseskozi govoril o zelo dobrih odnosih z Rusijo. In drugič, kar je morda še bolj zgovorno, vsebinsko stališče Slovenije, ki ni bilo ravno v skladu z zahodno Evropo. Slovenija je, poleg skrbi ohranjanja teritorialne celovitosti Ukrajine (to so v zahodni Evropi trdili čisto vsi) izpostavila 2 stališči: prvič, da se je potrebno pogovarjati z Rusijo. Tudi to stališče je sicer načeloma sprejeto, iz besed slovenskih predstavnikov pa je bilo čutiti podton, naj bo v teh pogovorih Rusija enakovreden partner in ne edini krivec za krizo v Ukrajini. In drugič, Slovenija je nasprotovala kakršnikoli sankciji proti Rusiji (doslej je bila sprejeta zamrznitev vizumske liberalizacije), kar potrjuje razumevanje podtona prejšnje točke. Skratka, Slovenija je v primerjavi z večino partneric iz EU (posebej tistih z večjo specfično težo) izrazila negativno mnenje glede sankcij proti Rusiji.
Pomen Južnega toka
Zakaj je do tega prišlo, lahko le sklepamo. Slovenija je ustvarila z Rusijo splet gospodarskih in energetskih povezav, ki postajajo za Ljubljano vse pomembnejše. Prvi in najpomembnejši projekt, ki sta ga vzpostavili obe državi, je plinovod Južni tok. Gre za projekt, ki sta ga Putin in Gazprom osnovala prav za to, da bi se plinska pot iz Rusije v EU izognila neubogljivi Ukrajini. Slovenija je dogovor z Rusijo dosegla leta 2009, slovenski del plinovoda bo tekel po severnem delu Slovenije od Lendave v Prekmurju do Rateč na slovensko-italijansko-avstrijski meji. Projekt (govorimo seveda samo o slovenskem delu) bo vreden približno milijardo evrov. Tukaj pa lahko zabeležimo prvo težavo: EU je vsem evropskim državam, ki sodelujejo v projektu Južni tok razen Italije (gre torej za Bolgarijo, Madžarsko, Grčijo, Slovenijo in Avstrijo), izrekla opomin, da so pogodbe, ki so jih podpisali z Gazpromom, v neskladju z evropsko zakonodajo in bi izrazito favorizirale prav Gazprom. Rusko plinsko podjetje ne bi samo dobavljalo plina, ampak tudi upravljalo plinovode. Skozi plinovode bi lahko tekel samo ruski plin, Gazprom pa bi imel tudi pravico določati cene. Slovenija se je na očitke EU odzvala z besedami, da je po mnenju Ljubljane dogovor glede Južnega toka povsem v skladu z direktivami Bruslja.
Južni tok je zelo pomemben že sam po sebi. Pretovor po Sloveniji naj bi znašal 63 milijard kubičnih metrov letno. Slovenija bo sicer zase zadržala zelo majhen del te količine (ker večjih količin niti ne potrebuje), kljub temu pa bo neposrednih koristi kar veliko. Slovenija bo dejansko ena od tranzitnih držav, kar bo vlada ob pravem trenutku lahko (tudi ekonomsko) izkoristila. Rusija je eden od pomembnejših dobaviteljev plina na stari celini, partnerstvo v projektu Južni tok prinaša med drugim tudi nekoliko stabilnejše razmere na energetskem področju.
Milijonski tokovi iz Moskve
S tem pa se začarani krog ne sklene: Slovenija ima v Rusiji kar veliko poslovnih interesov. Za njihov obstoj in razvoj je bilo za Slovenijo bistveno, da gre v projekt Južni tok. Pred kratkim pa je morala iz istega razloga biti zelo previdna z izjavami glede Ukrajine. Rusija je na 5. mestu po številu neposrednih slovenskih investicij v tujini. Konec leta 2012 je bilo slovenskih neposrednih naložb v Rusiji za 325 milijonov evrov. Za slovenske razmere je precejšnja tudi blagovna menjava, ki jo Slovenija ustvari z Rusijo: leta 2012 je znašala 1,32 milijarde evrov. Izvoza je bilo za 942 tisoč evrov, uvoza za slabih 380 tisoč evrov. Leta 2011 je bila menjava v vrednosti 1,18 milijarde evrov (775 tisoč evrov izvoza, 400 tisoč uvoza). V prvem polletju lanskega leta je bila blagovna menjava v višini 780 tisoč evrov, od tega je bilo za 520 tisoč evrov izvoza in 260 tisoč evrov uvoza.
Toliko o številkah. Da bi zadeva postala še nekoliko bolj razumljiva, je mordapotrebno še poimensko pogledati, kdo od slovenskih podjetij deluje v Rusiji. Tam ima svojo tovarno zdravil Krka (v mestu Iskra). Jasno je, da je Krka eno od najuspešnejših slovenskih podjetij, ki odlično posluje tudi v zdajšnjih kriznih razmerah. Mnogi navajajo prav novomeško podjetje kot primer (žal vse redkejši) slovenske podjetniške odličnosti: no, Krka nima samo tovarne v Rusiji, tam tudi pridela velik del prihodkov. Krkin promet je bil lani 1,2 milijardi evrov (za slovenske razmere so to zelo velike številke): od tega je bilo samo v Rusiji, ki je največji posamični trg, za 300 milijonov evrov. V regiji vzhodna Evropa pa je Krka prodala za 420 milijonov evrov izdelkov.
Krka pa ni edini primer pomembnosti ruskega trga za Slovenijo. Tukaj je tudi podjetje Riko, ki si je v Rusiji in Belorusiji izboril več stomilijonskih poslov, tukaj je Juteks (tovarna linolejev v Vladimirju), tukaj sta Trimo in Gorenje s kapitalskimi deleži v različnih podjetjih, pa tudi Helios (tovarna lakov v bližini Moskve).
Kaj vse to pomeni za Slovenijo, je zelo očitno. Zadržanje Ljubljane v primeru ukrajinske krize je bila odlična sinteza.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
Foto: Novi glas
