Z romanja v Barcelono tri Slovencem koristne misli

20
519
Katedrala Sagrada Familia v Barceloni.

Ko potuješ z duhovnim namenom, se vračaš z duhovnim sporočilom. Iz romanja iz Barcelone sem se poleg ostalih lepih vtisov vrnil z naslednjimi tremi mislimi:

  • Naše edino maščevanje je odpuščanje,
  • Svetniki vedno gledajo v prihodnost,
  • Politika se ukvarja z bivanjem, ne z bitjo.

Naše edino maščevanje je odpuščanje

Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je 21. oktobra 2017, razglasil 109 klaretinskih semeniščnikov, redovnih bratov in duhovnikov, ki so jih pobili anarhisti in komunisti med špansko državljansko vojno. Večina njih je bila Kataloncev.

Nasploh za Katalonijo iz prve polovice 20. stoletja velja, da je bila ena najbolj antiklerikalnih evropskih regij. Ni čudno, da je na njenem območju med špansko državljansko vojno (1936-1939) bilo ubitih več kot 2000 posvečenih oseb in uničenih okrog 4000 cerkva.

Kakšen naj bo odgovor kristjanov na tolikšno zlo? Kardinal Amato je v Sagradi Familii dejal: „Naše edino maščevanje je odpuščanje.“ Besede, ki bi morale zadoneti tudi preko slovenske dežele in to z močjo, da bi todešnji kristjani in nekristjani dobili kurjo kožo.

Še enkrat bom zapisal: krč slovenskega krščanstva je krč neodpuščanja. Odpuščanje je največja in najbolj zdravilna duhovna rezerva za naš narod. Kot katalonski iz l. 1936-1939 tako tudi slovenski mučenci iz l. 1941-1945 niso umrli zato, da bi bilo več maščevanja in razdora, pač da bi se odpustilo in poiskalo edinost.

Svetniki vedno gledajo v prihodnost

Barcelonski nadškof in kardinal Juan José Omella je v pridigi dejal, da beatifikacija mučencev iz španske državljanske vojne pomeni „definitivno rekonstrukcijo 109 uničenih življenj, ki so izpovedovala vero v Kristusa v okoliščinah, za katere nočemo, da bi se še kdaj ponovile“. Beatifikacija pa ne pomeni nekakšnega „poravnavanja računov za nazaj“, beatifikacija je predvsem „spev neskončni milosti božji“. Svetniki tudi ne gledajo nazaj, pač pa „vedno gledajo v prihodnost“.

Spet odmev Slovenije. Še pred dvajsetimi leti smo mislili, da bo z odhajanjem protagonistov slovenske drame med drugo svetovno vojno v večnost počasi konec tudi z našo ujetostjo v preteklost. Kako smo se motili! Slovenci smo danes še bolj jetniki preteklosti, kot smo bili recimo l. 1997. Ne drži nas samo preteklost kot preteklost, pač pa preteklost kot dvopolna mitologija, kot fanatično čustvo, kot strupeno strateško politično orožje. Kakšno svojo mladino smo spet začeli oblačiti v partizanske/domobranske uniforme in ji natikati (zaenkrat še paradne) puške na rame. Norost!

Smo narod, ki mu Bog ne bo dal prihodnosti, to pa zato, ker nismo preteklosti izročili Bogu.  Omella je povedal Kataloncem, naj velja tudi za nas: svetniki vedno gledajo v prihodnost

Politika se ukvarja z bivanjem, ne z bitjo

V velikih medijskih krajinah – in španska je ena takih – lahko kupiš svetovnonazorsko tako ali drugače usmerjen časopis, lahko se z njim strinjaš ali ne, toda eno je gotovo: v rokah boš držal kakovostno čtivo. V kratkem eseju z naslovom Prihodnost si priborimo vsak dan, (link), ki so ga spisali trije vrhunski intelektualci iz različnih koncev Španije:  Josep Fradera, José Núñez Seixas in José Portillo Valdés, teče beseda kakopak o veliki politični in institucionalni krizi vsled zadnjih katalonskih dogodkov. Profesorji iščejo korenine krize, vzporednice, povezave ter nakazujejo rešitev. Glede slednje je zapisano:

Sodobna politika se ukvarja predvsem s tem, da išče oblike, v katerih moremo vsi bivati, ne glede na to, kaj smo, kaj govorimo in mislimo, za kateri športni klub navijamo in kakšen je naš družinski spomin. Politika se ukvarja z bivanjem /estar/, ne z bitjo /ser/. Zato je potrebno preko pogumnih in pragmatičnih politik priznavanja /políticas de reconocimiento/ desakralizirati simbole, narode in zastave.

Glejte naključje! V nedeljo (22. oktobra 2017) smo pri maši poslušali evangelij o tem, kako je treba „dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“. V ponedeljek beremo v El Paísu, da se politika ne sme ukvarjati z bitjo, se pravi, z metafiziko, pač pa naj bo bolj usmerjena v pragmatičnost, v kakovost zemeljskega bivanja in sobivanja. Politika ne sme pobožanstviti svojih ciljev, temveč naj ostane v domeni praktičnega (oziroma „cesarju, kar je cesarjevega“). Z drugimi besedami, špansko-katalonska kriza se bo rešila, ko bodo Španci manj „metafizični“ z idejo enotne Španije, Katalonci pa manj „metafizični“ z idejo samostojne Katalonije. Ko bodo politični simboli, narodi, zastave izgubili od ljudi pridane jim božje lastnosti, bodo nehali biti vir delitev in bodo pripravili prostor za vsakodnevno sobivanje. Simbolov, narodov in zastav seveda ne ukinjamo, le prizemljimo jih.

V Sloveniji je sakralizacija političnih simbolov in skupin tako navita in narodova razdeljenost zaradi spopada dvoje metafizik tako grda, da so zviti trgovci v tem zavohali svojo tržno nišo. Bi se germanski Lidl pri nas lahko igračkal s komunističnim agitpropom, če bi naša politika bila demitizirana, desakralizirana, racionalna in pragmatična?

Beseilo je del prispevka z naslovom Barcelona, tri Slovencem koristne misli, ki ga je avtor objavil na svojem blogu.

20 KOMENTARJI

  1. …” Še enkrat bom zapisal: krč slovenskega krščanstva je krč neodpuščanja”
    —————
    Ali je res ?
    In ali v procesu odpuščanja ne nastopata vedno dve strani?

    • To je tudi meni padlo v oči, saj na strani žrtev ne vidim navedene maščevalnosti.

      Vidim pa, da manjka resnice. Gospod Cestnik bo moral še enkrat v Barcelono. Tokrat po resnico, kajti “Resnica vas bo osvobodila”.

    • Dovolj je ena stran. Priporočam, da si preberete v knjigi A. Trstenjak: Hoja za človekom, poglavje Hoja za Sinom človekovim.

      • Če hočemo samo sebi dobro zaradi lastnega miru, je lahko tudi dovolj.
        Drugo pa je, če hočemo tudi krivičnikom dobro, da bo tudi njim odpuščeno.

        • Se zelo strinjam. Lasten mir je problem. Če vpletemo v odpuščanje Boga, pa ni samoljubja, saj Najvišjega prosimo, da uredi zadevo na najboljši način. V tem smislu nastopajo pri odpuščanju tri strani.

    • Krč slovenskega krščanstva je suženjstvo. Brezsramnost. Malodušnost, ali že kar brezdušnost.

    • Amelie-nem , prispevku dodajam , oziroma dopolnjujem z naslednjim tekstom g. Cestnika :

      “Smo narod, ki mu Bog ne bo dal prihodnosti, to pa zato, ker nismo preteklosti izročili Bogu. Omella je povedal Kataloncem, naj velja tudi za nas: svetniki vedno gledajo v prihodnost!”

      Glede na napisano je nekdanja kandidatka za predsednico RS , svetnica,
      kajti gospa trdi , da je treba strmeti v prihodnost , preteklost je kot kaže zanjo in njene
      sodelavce pač stvar zgodovine , ki smo jo uredili z Bogom in oblastjo zelo površno !
      NIČ nismo uredili , predvsem ne v smislu krščanskih vrednot , ki jih ima g. bivša kandidatka vedno polna usta ! Betonski zid v Ljubljani marsikaj pove ! Preteklost je varno zabetonirana in usta preživelih tudi !

      P.S.Ne samo preteklost tudi svojo dušo in telo so Bogu izročili pobiti mučeniki , tako
      da je sedaj že čas ,da storijo svoje tudi tisti , ki še vedno niso spoznali in nočejo spoznati grozot , ki jih je doživljal slovenski narod v obdobju komunistične diktature
      in zločina ! Citat g. Cestnika je žaljiv in nekorekten , kajti slovenci so svoje žrtve že davno priporočili božji milosti , kakor tudi žrtve same , ki so položile na oltar svoja življenja in se priporočie Bogu , mar to ni dovolj !

      Andrej Briški

  2. Kar streslo me je, ko sem prebral že samo: “Naše edino maščevanje je odpuščanje”. Zelo res. Tudi kot ateist lahko potrdim, da sem verjetno največjo preizkušnjo v svojem življenju, popolnoma nerešljivo znotraj našega pravosodnega sistema, rešil na natanko takšen način.

    Tudi druge religije poznajo isti nasvet. Če poskušam posloveniti budistično(?) misel. Če si namenjen na Triglav, izberi bolj strmo pot. A zdaj mi je dovolj tega. Nočem več tega nasveta. Rad bi živel lagodno.

    Igor Đukanović

  3. Dve in pol Cestnikovi točki po mojem povsem držita in sta, kot pritiče konkretnemu avtorju, odlično povzeti. Sprašujem pa se, če se odgovorna politika vendarle ne bi vsaj dotikala poleg bivanja tudi biti.

    Če že ne skrb za materialno blagostanje, pa gre vsaj skrb za mir in harmonijo v družbi težko povsem mimo skrbi za neko duhovno in moralno zdravje, katerega temelj je vendarle v osmislitvi življenja, ki gre težko brez presežnih kategorij in brez institucij, ki za ta aspekt življenja skozi tisočletja skrbijo. Politika naj v ta aspekt življenja ne bi preveč posegala, ga usmerjala ali celo ditirala, a naj bi ga vendar po mojem podpirala, omogočala in sodelovala, kjer je smiselno.

  4. “Sodobna politika se ukvarja predvsem s tem, da išče oblike, v katerih moremo vsi bivati, ne glede na to, kaj smo, kaj govorimo in mislimo, za kateri športni klub navijamo in kakšen je naš družinski spomin.”

    Kaj Španci ne poznajo padca rodnosti pod mejo obnavljanja prebivalstva? Nimajo težav z ilegalnimi prebežniki, ki hočejo vzpostaviti islam? Kaj ni moto njihovih politikov: “Vrzimo Boga iz družbe?”

    Glede na rodnost
    https://www.google.si/publicdata/explore?ds=d5bncppjof8f9_&met_y=sp_dyn_tfrt_in&idim=country:SVN:SVK:HRV&hl=sl&dl=sl#!ctype=l&strail=false&bcs=d&nselm=h&met_y=sp_dyn_tfrt_in&scale_y=lin&ind_y=false&rdim=region&idim=region:MEA&idim=country:SVN:ESP&ifdim=region&hl=sl&dl=sl&ind=false
    Bi rekel, da so v zelo podobnem dreku kot Slovenci.

  5. Andrej Briški k odpuščanju: »Slovenci so svoje žrtve že davno priporočili božji milosti, kakor tudi žrtve same , ki so položile na oltar svoja življenja in se priporočile Bogu, mar to ni dovolj !« Pa ne samo ta nadčloveška dejanja, ampak tudi resnično odpuščanje skozi neštete maše in molitve, darovane v ta namen od vojne naprej.
    Zato ne drži, da smo narod, ki preteklosti ne izroča Bogu. In zelo nerodna (natančneje: obupna) je trditev, da smo narod, ki mu Bog ne bo dal prihodnosti.

  6. Zelo se mi smilijo Katalonci, ker ne morejo svobodno zadihati s svojo dušo.

    Zakaj smo Slovenci premalo solidarni z njimi, pa smo prestajali podobno Kalvarijo?!

  7. V ZDA imajo FBI, ker je to edina možnost da se da rabote lokalne mafije zakonito preišče in kaznuje. Slovenska osamosvojitev je sicer potekala kot uresničitev tisočletnih sanj in boj za demokratizacijo. Ko pa realno pogledamo ozadja in realno gospodarsko politično situacijo pa je jasno, da so demokratični nosilci osamosvojitve bili tisti, ki bi bili za neuspešen poskus osamosvojitve slovenske mafije od srbske, le grešni kozli, ki bi v tem primeru(neuspešne osamosvojitve) nosili vso krivdo in to plačali z življenjem. Lokalna mafija je iz varne razdalje osamosvojitev le usmerjala in ko je akutna nevarnost minila takoj prevzela lokalne vajeti v svoje roke.

    To v slovenskem prostoru ni prvič. Eden prvih je bil Trubar, ki ga je Dunaj uspešno pregnal.
    Je pa lokalni slovenski mafiji uspelo se izviti iz srednje eropske pravne države prav z pomočjo J E Kreka, ki kot literat in socialist ni razumel pomena demitizirane, desakralizirane, racionalne in pragmatične državne politike(Šusteršič), ki se lahko vzpostavlja le v dovolj veliki državi, kjer je možen neodvisni FBI. Zadevo je lepo zaključilj prav tako literat in socialist Kocbek.
    Tudi v Kataloniji so osamosvojitelji socialisti. O tem se pri nas v javnosti molči.
    Seveda lokalna mafija ostaja lokalna, ki beži iz srednje evrope in išče zaščitnike pri sebi podobnim.
    Kako nebogljena je slovenska mafija se vedno bolj kaže, ko slovensko sodstvo ne more nič proti Jankoviču, Tošiču, srbskim tajkunom, ki se na različne načine vračajo v slovenski prostor …… Seveda pa se potem toliko bolj znaša nad vsakim domačim podložnikom, ki podvomi v njeno svetost.

    Pomebnejša kot nacionalna država ja pravna država, ki ljudem zagotavlja svobodo izražanja in gospodarskega delovanja, te se pa se socialisti bojijo kot hudič križa.

    Nacionalizem je bil vedno povezan z različnimi totalirizmi. V razumni pravni državi, ki seveda ne obstaja brez napora vseh državljanov, pa izražanje svoje narodnosti ne sme biti vprašljivo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite