Iz preteklosti v prihodnost

 

 

prihodnost_preteklostZgodilo se je pred več kot pol stoletja na gorati, z gozdom porasli planoti, posejanimi z redkimi vasmi. Na dogodek spominja samoten železen križ sredi gozda. Nekega dne so tam nabirali maline in mlado dekle je omahnilo navzdol po skalovju ter obležalo mrtvo. Tako so bili prepričani. Toda še danes živi spomin na čudne podrobnosti. O njih mi je nedavno pripovedoval mož, ki je bil takrat kot mladenič zraven pri nabiranju malin. Dekle, ko je ležalo na mrtvaškem odru, je imelo nekako zdrav videz, rožnat obraz, nič mrliški. Pogrebci, ki so nesli krsto, so govorili, da se jim je zdelo, kot da bi se med nošnjo v krsti nekaj zganilo. Ko so čez nekaj časa v grob položili njeno mater, so videli, da je bilo truplo mladenke obrnjeno na trebuh. Je bila pokopana živa? Do današnjih časov se je ta zgodba ohranila kot nekakšen mračen spomin. So v tistem davnem času, ko se je ta dogodek zgodil, kaj prezrli?

Zakaj sploh omenjam to morečo zgodbo na začetku tega članka. Nikakor ne zato, da bi zmajeval z glavo nad ravnanjem tistih, ki so bili vključeni vanjo. Z zgodbo sem nekako povezal misel na dogodke v današnjem času. Pred nedavnim sem gledal televizijsko oddajo Pogledi Slovenije. Različni strokovnjaki so govorili o razsodbi prvostopenjskega sodišča v zadevi Patria. Eden od njih, menda je bil literarni ustvarjalec, je opozoril, da je danes med ljudmi, posebno, ko se zberejo na ulicah, veliko čustvene napetosti, ki se lahko sprosti v povsem iracionalnih dejanjih. Da je to v Sloveniji, kjer smo ljudje tako močno razdeljeni, lahko zelo nevarno. Tega ne smemo prezreti in je na to treba paziti v besedah in dejanjih. Ob tem lahko vzpostavim zvezo z začetkom tega pisanja. Spominja me na to, kako pomembno je, da v določenih okoliščinah ne prezremo stvari, ki se lahko odigravajo vzporedno in niso tako jasno vidne, da bi bili vsi takoj o njih prepričani. Posledice pa so lahko dramatične.

Naše ravnanje v vsakdanjih okoliščinah naj ne bi bilo le čustveno ali nagonsko, ampak na osnovi razmišljanja. V teoriji veščine razmišljanja (razvijajo jih in o njih pišejo dr. Edward de Bono in njegovi učenci ter sodelavci)  je nekaj temeljnih predpostavk, na katerih slonijo napake v dejanjih, oziroma obratno, se lahko napakam izognemo, če jih upoštevamo.  V svojih dejanjih pogosto kaj spregledamo in  vidimo le del okoliščin in razmer. Zato v dejanjih tudi kaj izpustimo in posledice vedno pridejo. To velja tudi za besede, ki jih izrečemo. Pregovor pravi, da beseda ni konj, vendar lahko  deluje kot cela konjenica. Kakšen vihar v javnosti zbudijo besede kakšnega politika, tožilca ali sodnika. To lahko vidimo  vsak dan v medijih. Pri tem se večkrat vprašam, ali so bile besede pretehtane vnaprej, je tisti, ki jih je izrekel premislil o učinkih.

Pogosto v naših ravnanjih tudi ne upoštevamo mnenj drugih. Pri opazovanju voditeljev v našem prostoru in času imam vtis, da hočejo o vsem odločati sami, vse narediti sami. Njihova dejanja se navadno že začenjajo z bojem za njihov prav. Če že iščejo mnenja drugih, vidijo le tista, ki potrjujejo njihove zamisli. Tega je seveda polna tudi zgodovina. V mnenjih drugih lahko iščemo tudi alternative. Za izvedbo nekih dejanj je zmeraj več poti. Pogosto so med njimi boljše od tistih, za katere smo se odločili, ne da bi se vprašali, kako bi se dalo narediti tudi drugače.

Misel na narodno spravo še ni čisto izginila iz naše javnosti. Pred kratkim se je spet več govorilo o njej ob svečanosti ob Lipi sprave na Ljubljanskih Žalah. Na zgodbo z začetka tega pisanja spominja samoten križ sredi gozdov. Nima zveze z mnogimi grobišči po naših širnih gozdovih, a me na marsikaj spomni.  Če bi  s križi označili vsa grobiščapo naših gozdovih, nastala v letih po 2. svetovni vojni,  bi jih bilo veliko. Kaj vse je bilo prezrto v času, ko so se dogajale usodne stvari za razdeljenost našega naroda? So odločevalci v teh dogodkih mislili široko in globoko?  So vprašali druge in upoštevali drugačna mnenja in stališča, drugačne vrednote, so iskali alternative – takšne, ki bi upoštevale celoto in vse možne posledice, predvsem pa sočloveka?

Nedvomno niso razmišljali na ta način. Očitno je prevladal zelo ozek zorni kot razmišljanja ter en sam koncept – moč in oblast. Posledice nosimo še danes – obremenjenost z žrtvami in krivdo. Krik po zadoščenju na eni strani in zanikanje ter odrivanje  na drugi strani.  Kje je rešitev? Kaj smo se iz preteklosti naučili, da bi bila skupna prihodnost boljša? Si to vprašanje sploh postavljamo? Mislim, da bi si ga morali postavljati pogosto in na mnogih mestih, da ne bi ponavljali napak iz preteklosti in se zgodovina ne bi ponavljala. Še posebno so do tega upravičeni mladi. Pravijo, da je zgodovina slaba učiteljica. Menim, da to ni res, le ljudje smo slabi učenci in nauke zgodovine kar prezremo. Pa bi lahko bili tudi boljši, če bi hoteli razmišljati o besedah in dejanjih, preden jih realiziramo.

Foto: Tone Lesnik