Iz neprestane defenzive je treba preiti v ofenzivo pozitivne zgodbe

2

Iz neprestane defenzive, v katero nas potiskajo tviti in včasih premalo domišljene odločitve, je treba preiti v ofenzivo pozitivne zgodbe, ki je jasna, a mora v njej biti nekaj za vse, “ki dobro v srcu mislijo”. Govorica Vlade mora biti kremžarsko jasna in dostojanstvena, živeti v resnici, a mora tudi nagovarjati drugi pol.

Tviti, STA, pritiski na medije, tožilska zgodba … Pri vsaki od teh tem lahko – ko gre za njeno vsebino – pritrdimo predsedniku vlade. Dobro vemo, kdo stoji za neodvisnim novinarstvom in podobno odvisnim slovenskim pravosodjem: interesna ali celo ideološka vdanost oziroma odvisnost od centrov formalne in še bolj neformalne, predvsem pa kapitalske moči.

Analiza stanje nakazuje, da sedanji pristop vlade h komuniciranju z javnostjo ni ustrezen

SDS, ki je v resnici le ena od treh strank manjšinske vlade, se v svojih nastopih in bitkah s temi centri vede, kakor da bi imela za sabo absolutno večino v Državnem zboru; daje vtis, kakor da je mogoče z vladnimi sklepi in medijskimi nastopi pluralizirati medijsko krajino in pravosodje osvoboditi neprimernih povezav. S tem sicer mobilizira desne volivce, dejanski vpliv teh poskusov pa je vprašljiv: namesto da bi se kdo v medijih ali pravosodju zbal, da bodo njegove nedovoljene ali celo nezakonite politične navezave razkrite, hobotnica pravzaprav le še dviga glavo, postaja še bolj samozavestna in radikalna ter za svoj boj instrumentalizira tudi skorajšnje predsedovanje Evropski zvezi.

Levo-liberalna miselna večina v institucijah EZ se namreč čuti dolžna, da reagira na vsako opozarjanje na domnevne kršitve človekovih pravic, vladavine prava in že kar sakrosanktnosti medijev in nevladnih organizacij. Hkrati pa nima ne volje ne časa, da bi se ukvarjala s podrobnostmi ali brala vladne demantije; zgodbe v mali Sloveniji jih zanimajo le toliko, kolikor so pojavljajo v njihovih domačih medijih, kar pa terja opredeljevanje.

Mašinerija levice na vsak zajedljiv tvit in na vsak vladni ukrep ali zakonski predlog, povezan s pravosodjem ali mediji, odgovori s krepitvijo svoje narative, ki se odlično vklaplja v domače demoniziranje Janeza Janše in v tujini prevladujoče, poenostavljene stereotipe o nazadnjaškem vzhodnem krilu Evrope, hkrati pa še poglablja kulturni boj in delitve; kolesarji postajajo vedno bolj radikalni. Zato ne verjamem, da je sedanji pristop dovolj dober.

Iz neprestane defenzive je treba preiti v ofenzivo pozitivne zgodbe, ki odraža naše konservativne in krščanske vrednote

Pravzaprav je kar šokantno, da se tri desetletja po demokratičnih spremembah ukvarjamo s problemi, za katere je svet naivno mislil, da so bili rešeni konec osemdesetih ali do srede devetdesetih let. Res je sicer, da so ti problemi deloma tudi srednjeevropska varianta globljih svetovnih in evropskih gibanj odpora do globalizacije, odzivov na finančno, migracijsko in zdravstveno krizo ter poglabljanja sekularizacije v smeri agresivnega postmodernega wokizma oz. prebujenosti.

A kakorkoli že: taktika ne deluje, potreben je razmislek o novem pristopu. Ta bi moral biti zaznamovan s politično kulturo in javnim nastopom, ki odražata naše konservativne in krščanske vrednote. Govorica mora biti – in tu se spomnim na pravkar preminulega velikega slovenskega misleca – kremžarsko jasna in dostojanstvena; mora – po Havlu – živeti v resnici, a mora tudi nagovarjati drugi pol. Iz neprestane defenzive, v katero nas potiskajo tviti in včasih premalo domišljene odločitve, je treba preiti v ofenzivo pozitivne zgodbe, ki je jasna, a mora v njej biti nekaj za vse, “ki dobro v srcu mislijo”.

Predpostavljati moramo, da je onkraj tiste tretjine do slabe polovice konservativnih/desnih volivcev pri nas vendarle še kdo, ki je pripravljen delati za resnično pluralno in demokratično družbo z vladavino prava, ki ne pomeni le ščitenja privilegiranih. Kajti če tega ni, lahko bodisi ugasnemo luč in znova odrinemo čez lužo (kjer pa veliko bolje tudi ni) ali pa se odpravimo na zelo dolgo pot kvasa, soli in luči. Toda tudi v slednjem primeru nam sedanji gromovniški, a v bistvu defenziven in reaktiven pristop prav nič ne pomaga.

2 KOMENTARJI

  1. “Iz neprestane defenzive je treba preiti v ofenzivo pozitivne zgodbe, ki odraža naše konservativne in krščanske vrednote”

    Se strinjam. Čeprav bi bilo bolje poslati koga pred sodišče.

  2. To je to!

    Resnično je mizerno gledati in poslušati intelektualno in moralno ter dialoško pasivnost na očitke levice, ki so običajno nesmiselni a vseeno za ljudi zavajajoči.

    Res je, neredko se pogreša aktivna vrednotna drža in beseda, ki nevtralizira očitke levice, tako doma kot v tujini.

    V bistvu gre za sposobnost aktivnega in argumentiranega komuniciranja, ki razblini vse očitke.

Comments are closed.