Iz Ljubljane na Dob in nazaj

12
205
Zapori Dob pri Mirni.
Zapori Dob pri Mirni.

Pretresen ob meni komaj verjetnih dogodkih sem se v začetku meseca, ki se izteka, odpravil na krožno kolesarsko turo iz Ljubljane na Dob in nazaj. Na poganjanje pedal po vzpetinah in ovinkih prelepe zelene domovine z meditacijo in v čast dveh evidentno po krivem obsojenih in zaprtih osamosvojiteljev, kot molitev za dobro njunih družin in naše skupne Slovenije.

Spominjal sem se obenem in počastil tudi svojega starega očeta-nonota, predvojnega pravnika in sreskega načelnika, doma iz Opčin nad Trstom, ki ga je povojno divjaško oblastništvo in sodstvo, trdno v rokah nekdanjih oznovskih oficirjev in njim podobnih skrajno brezobzirno in kar serijsko metalo iz služb. Enkrat celo z odpovedjo na sam božični dan.

Kaj jim je ta zadržani in nič revolucionarni gospod žalega storil, da so tako pometali z njim? Kot narodno zavedni begunec pred fašističnim zatiranjem si je bil z mlado družino prisiljen iskati službe daleč od domače zemlje in nekje v slavonskih ravnicah mu je bilo pred in med vojno kataklizmo tamkajšnje ustaštvo povsem tuje. Bil pa je v stiskah v veliko pomoč družinam, zlasti otrokom tamkajšnjih partizanov. Nič hudega niti ni hotel njihovi povojni oblasti, naj se intimno še tako z njo ni strinjal. Le delati je želel kot pravnik na način kot je po profesiji in po vesti edino znal. Pošteno in po zakonih. Ne po kakršnihkoli političnih direktivah. Zato sploh ni bil dojemljiv za nasvete in navodila, kakršne so mu delili predpostavljeni, pogosto polpismeni ljudje, ki so mu jih komunisti napravili za šefe in nadzornike. Moj klasično, še v avstroogrski gimnaziji izobraženi nono ni znal niti dobro držati jezika za zobmi, ko so mu oboroženi z »modrostmi« pseudomarksističnih šnelkurzov, citirali floskule o odmiranju države in odmiranju onega po njihovem starikavega prava, ki išče resnico in deli pravico in se pri tem striktno drži zakonov.

Kakorkoli bil očitno benigen in človeško priljubljen, so ga v poklicu gladko in ne enkrat povozili, ker ni želel postati del njihove nove mašinerije, mašinerije revolucionarnega prava, kjer politična motiviranost razsojanja ni eksces, ampak zapovedana vrlina.

Revolucionarnega prava, kakršnega je črno na belem oznanjal recimo Ljubo Bavcon. S tem, ko še vedno in brez zadržkov prisegajo na to sivo, zelo sivo eminenco, si v slovenskem pravu in sodstvu sami izrisujejo svojo v resnici vse manj čedno Dorian-Grayevsko podobo.

Kako je možno, da danes, četrt stoletja po padcu berlinskega zidu in evropskega komunizma, ko smo srečno dosegli svojo državo in jo vključili v demokratični družini EU in NATO, vsaj mene razmere tako usodno in vse bolj spominjajo na pripovedovanja starega nonota, ki sem jih kot otrok s takim zanimanjem požiral? Odkod nam pred oči spet stopajo oživljene podobe časov, stalinističnih po vsebini, četudi titovskih po deklariranju, ko so bila sodišča tudi, če ne predvsem za to, da se režim znebi njim neljubih elementov? So v ustanovah, ki bi morale vzbujati demokratičen ugled in široko zaupanje, kot je tale za nami, res popolnoma prespali, vsaj tako se meni vse bolj zdi, prelomna leta Evrope: 1989, 1990, 1991?

Kako si drugače razložiti odsotnost vsakršnih pregonov, kaj šele obsodb za desetletja flagratnega kršenja človekovih pravic, vključujoč najtemeljnejše, to je nedotakljivosti človekovega življenja, kako nepregon povojnega izvensodnega genocida desettisočev na slovenskih tleh? Kako recimo drugače razložiti prav pobalinska nagajanja, ki jih je bil med sodniki, sodnicami deležen državni tožilec Drobnič, ko je želel obnoviti Rožmanov proces? Kako drugače razložiti, da ob milijardah okradenega skupnega premoženja v zaporih ni nikogar od stotin, če ne tisočev tajkunov in tajkunčičev, razen parih izjem ( recimo dveh gradbenih baronov), ki so jim piramidne igrice pokvarile posledice poka ameriškega nepremičninskega balona in so torej bili ekonomsko gledano že nemočna trupla, preden se jih je kvazipogumno lotilo naše pravosodje.

To naše »vrlo« pravosodje korupcije očitno ne vidi in ne išče med tistimi, ki so včeraj imeli nič in imajo danes vsak milijone na milijone doma, da niti ne razmišljamo o davčnih oazah. Ne vidi in ne išče ga med takimi politiki-bogataši, ki v intervjujih na tujih TV postajah, kjer se jih novinarji očitno upajo vprašati tudi kaj vsaj malo drznega in inteligentnega, izjavi recimo, da njega slovensko sodstvo že ne bo nikoli obsodilo, saj je vendar od nekdaj nasprotoval politiki Janeza Janše. Dal je tako izjavo in preživel, saj je očitno slovenskim medijem, kakršne dominantno imamo, izjava povsem korektna.

No, in ob takem »preganjanju« korupcije se za vrhunec igre absurda naše pravosodje prav v imenu tega pregona loti voditelja opozicije in osamosvojitelja, ga brez konca in kraja, preko treh izkrivljenih parlamentarnih volitev, katerih posledice trpi cela država, sadistično secira, obsoja in zapira. Brez dokazov, da je po krivem vzel en sam evro v lasten žep. Ne, nekdo naj bi mu dal neko strašno obljubo. Ne v njegovo korist, v korist nekoga tretjega. In za to obljubo se ne ve nič, ne kdaj, ne od koga, ne kje, ne kako, ne koliko. Brez najmanjšega dokaza, še več – celo v bolnem prepričanju, da tu sploh ni potrebno karkoli dokazovati.

To, kar počenjajo Janezu Janši, njegovim dragim in celi Sloveniji je nezaslišan škandal in sramota! To je nezaslišana politična zloraba slovenskega sodstva, kakršnega lahko počnejo samo osebe nezrele in nevredne profesionalnega delovanja v sodstvu demokratičnega tipa! Lahko bi zamižali na eno oko ob družinskih zgodbah ljudi z vrhov trenutne sodne piramide, recimo o vlogi pri likvidaciji prekmurskega narodnega voditelja, danes svetniškega kandidata Daniela Halasa, pa o vlogi pri procesu in smrtni obsodbi nekomunističnih akterjev rezistence in oporečnikov Nagodeta in Sirca, lahko bi odmislili hipertrofijo rodovniških povezav z generali JLA, oficirji KOS-a, bogastvo zapisov v preživelih udbovskih arhivih ipd. Saj grehov očetov se naj po uzancah civilizacije ne bi pripisovalo sinovom in hčeram. Je pa upravičeno pričakovat, da bojo ti sinovi in hčere znali potegniti črto in ne ponavljati zavržnih in nečloveških napak preteklosti.

V Evropsko zvezo pač ne sodijo politični zaporniki! Tudi ne ujetniki, kot je bizarno ušlo iz podzavesti voditelju najbolj gledane informativne oddaje v državi. Slovenija si ne sme več dopuščati politično motiviranega sodstva, najmanj očitnih zdrsov v regresijo stalinističnega sodnega tipa. Če Janše ali kogarkoli ne marajo, je to njihova osebna svoboda, ki ne vključuje pravice, da bi ga zato ali celo po navodilih smeli preganjati in mu pristransko soditi.

Še dodaten premislek: ko osupel spremljam, kako znaten, oblastno in kapitalsko premočen del slovenstva kot svinja z mehom dela z vrednotami slovenske osamosvojitve, vključno z vodilnimi osebnostmi osamosvojitve in medtem ko sodstvo, kakršnega imamo, oprošča vsakršne krivde nosilce vojaške agresije na Slovenijo, se večkrat spomnim osamosvojitve in osamosvojiteljev Združenih držav Amerike. Očete ameriške demokracije in borce za neodvisnost namreč oni složno in poudarjeno spoštujejo, častijo, jih jemljejo za trajen navdih. Tako včeraj kot danes. Ko nam naša medijska scena vztrajno kaplja po glavah, kako bo Sloveniji bolje, ko se končno znebimo vpliva osamosvojiteljev na aktualno politiko, pomislim na ameriški odnos velikega zaupanja do Georga Washingtona, Benjamina Franklina, Thomasa Jeffersona. Vojskovodja Washington je tako prvi predsednik še dve leti pred smrtjo, Franklinu pripadejo ugledne evropske ambasadorske pozicije in nato skoraj do smrti vodenje države Pensylvanije, mlajši Jefferson, glavni avtor Deklaracije neodvisnosti svoj mandat tretjega predsednika ZDA končuje 1809, to je kar 33 let po objavi deklaracije, ki je uvod v osamosvojitev. Tako Američani. Slovenci pa očitno v privoščljivem, orkestriranem in dirigiranem uničevanju osamosvojiteljev, eni kot akterji, drugi kot opazovalci, kdaj ti padejo, da se opravi vloga hijen, mrhovinarjev, tretji kot žalujoči ostali. Quo vadis, Slovenija?

Ko sem na kolesu po drevoredu mogočnih hrušk, katerega neskladnost s siceršnjo okolico je tako pristno opisala velika dama in soproga političnega zapornika g. Urška, zapuščal okolje Doba, kjer mi je pogled dajal turoben vtis koncentracijskega taborišča, zvočna kulisa krakajočih vranov pa je poudarjala zloveščnost, sem jo mahnil še na svojo priljubljeno točko v smeri bližnjega Šentruperta. Ustavil sem se levo od ceste pri vrhu zame čudovitega, v zelen strm travnik položenega starinskega križevega pota. Tu sem počil in si vzel čas za razmislek o križevih potih naše dobe in našega prostora. V zgodbi zapornika z Doba, ki to nikakor ne bi smel biti, sem prepoznaval današnje pismouke in starešine, današnje Pilate in Barabe, nahujskane množice in prestrašene demoralizirane učence, Simone Cirenejce in Veronike s prti, zasmehovalce in one, ki žrebajo za oblačila križanega, pa tiste, ki mu dajo piti žolča in kisa.

Veliki petek se na prvo žogo kaže kot žalostni konec in vir brezupa. A tam, kjer sem pod križem na zelenem bregu ob biciklu in prigrizku sedel, se le malo višje nad travniškimi sadovnjaki svetli Vesela gora, baročni romarski Marijin hram. In simbolika podobne Vesele gore je prihodnost Jezusovih apostolov pred okoli 2000 leti, sposobnih preseči občutke lastne nemoči in brezupa ob Učiteljevi smrti na križu, okrepljenih v duhu prepričanja, vztrajnosti in skupnosti na način, ki je v nekaj stoletjih cele kontinente, tudi našega evropskega, brez ognja in meča, brez oblasti in denarja, preobrazil k civilizaciji krščanstva.

Nikoli krivica v človeški zgodovini ni imela zadnje besede. Vedno so prišli uvidi zmot in uvidi zla in pogumna zmagovita pričanja za dobro. Nikoli niso tiranije imele posebej dolgega veka, vedno so jim sledile množične katarze in novi začetki. Noben totalitarizem ni dosegel trajanja najstabilnejših demokracij. V človeško dušo in srce je očitno vsajena vest, ki se zla in laži sramuje in omogoča osrečujočo umiritev le v dobrem, lepem in v resnici.

Prižigajmo torej vztrajno in z velikim upanjem duha svobodoljubja in žeje po pravici! Ne pustimo samih političnih zapornikov današnjega časa kot so žal ob brutalnem plesu totalitarne zlohotnosti pred desetletji bolj ali manj sami ostajali veliki Slovenci in ljudje: Angela Vode, Jože Pučnik, Viktor Blažič, Franc Miklavčič! Pravna, pravična in demokratična Slovenija ni nedosegljiva utopija. Vesela gora ni nekje daleč na obzorju, skrita za prepadnimi stenami in globelmi, Vesela gora je le streljaj od Doba, na bližnjem griču mehke dolenjske krajine!

Zatorej kličem: svobodo in pravico vsem političnim zapornikom tega sveta! Svobodo in pravico Janezu Janši! Bog nam živi in varuj prelepo in edino našo Slovenijo!

Pripis uredništva: Prispevek je bil prebran na zborovanju Odbor 2014.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Tudi osebno sem doživel zmontiran poskus procesa (v letih 1995/1996), kjer se je na veliko pisalo o nepravilnostih in goljufijah, ki bi jih naj zagrešil. Delo, Slovenske novice, Dnevnik … kar tekmovali so v tem, kdo bo kaj več napisal o tem.
    Ko sem malo pred Božičem leta 1996 dobil od sodišča obvestilo, da obdolžitve niso dovolj tehtne za nadaljno sodno obravnavo, sem kopijo poslal tako na Delo kot Slovenske novice (vključno z navedki iz njihovega pisanja slabo leto nazaj).
    Seveda nihče tega ni objavil…
    In kaj je bila moja največja “krivda”? V moji osebni mapi je pisalo “SKD”!

    • Zanimivo, kajne? V tistih letih je namesto lustracije gospod iz Murgelj postal Viteza reda Papeža Pija, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II. Upam, da smo kristjani vsaj danes spregledali.

      • Saj smo tudi takrat. Kučan je pač nepremagljiv. Zaželel si je to odlikovanje in papež mu ga očitno ni mogel odreči. Ne vem zakaj ga je Peterle dobil, ali katerega je že dobil.
        Kučan je Kučan. Ne boš ti njemu rekel da ni veren demokrat, čeprav prostestant…

  2. AlFe, ali je to preverjeno res? Marsičesa se spominjam, tega pa ne! Če to drži, držijo tudi moje slutnje o povezavi naših komunistov z Vatikanom. Ne morem dojeti odstavljanja petih nadškofov zapored (tudi Rode je moral zapustiti ljubljansko nadškofijo, kjer je bi zaradi Janši podobnih škorpijonskih pikov režimu silno moteč), kar se še ni zgodilo v zgodovini Cerkve in je kristjane tako oslabilo in demoraliziralo, da ima režim spet absolutno in dvotretjinsko oblast! Tudi ne morem razumeti sprejema inljubeznivega klepeta papeža s premierko in njenega pisma s pritožbo čez preostale škofe, predvsem pa ne politično tako zgrešene vatkanske poteze z odstavitvijo zadnjih dveh nadškofov ravno v času komunistične rekonkviste pri nas! Ne verjamem namreč v čudne slučaje!

    • ODLIKOVANJA:
      Vitez reda Papeža Pija, podelil Papež Janez Pavel II., 1993; odlikovanje reda “Pro Merito Melitensi” malteškega viteškega reda, 1995;
      http://www2.gov.si/up-rs/1992-2002/mk.nsf/predmkcv.htm

      Suvereni Malteški Viteški red (SMVR) predstavlja četrti najstarejši cerkveni red in najstarejši križarski red. Ustanovljen je bil že pred letom 1099 v Jeruzalemu in je skrbel za romarje, uboge in bolne. Romarjem, bolnim in vsem pomoči potrebnim je poleg pomoči nudil tudi vojaško zaščito. V svoje redovni pravilo je zato zapisal dvoje: TUITIO FIDEI – OBSEQUIUM PAUPERUM, kar pomeni »obramba vere in pomoč ubogim«. Člani SMVR se trudijo, da bi bogato Jezusovo zapuščino, ki jo je dal v osmerih blagrih, kar najbolje izvrševali s svojim življenjem in delom. Simboliko blagrov predstavlja oktagonalni (osmerokotni) malteški križ, ki ga vitezi nosijo na korni tuniki in okrog vratu, vsi člani malteških pomoči pa na svojih uniformah.
      Copy&paste s spletne strani h ttp://w ww.malteskapomoc.si/

  3. Pripravno je vleči vzporednice iz preteklosti. Pripravno je v celotno zgodbo vpeti vero. Pripravno je dihati na dušo z žalujočo ženo in osamljenimi otroci. ZELO pripravno je vse sodnike, na vseh stopnjah razglasiti za komuniste. In seveda še bolj pripravno je vse, ki se s teboj ne strinjajo, obtožiti za stvor zla.

    Dogaja se krivica, krivica se dogaja tistim ljudem, ki jih kar počez obtožuje avtor tegale spisa, da uporabljajo totalitarne metode. Razglaša jih z komuniste, lutke v rokah nekoga drugega. Na nekih drugih portalih se objavljo slike sodnikov, ki samo opravljajo svoje delo. Obešajo se detektivi na tožilca, ki je delal to kar mora – bil je stranka v postopku.

    Krivica se godi Sanaderju, ki je bil prav tako obtožen na osnovi indične sodbe, krivica se je godila Berlusconiju, ki so ga 20 let vlačili po sodiščih, a oba sta kričala: “To je politična sodba. To je zarota komunistov.”

    Nihče tukaj ni prebral spisa, nihče tukaj ni imel dokazov v roki (nihče konec koncev tukaj ni stranka v postopku ali pravnik), ampak vsi vedo, da je sodba krivična, nastavljena iz strani totalitarnega sodstva oz. dirigirana iz Murgelj. Vsi se (tudi Krivic) obregajo ob proceduralne napake. Nihče se ne ukvarja z materijo.

    Govorimo o državi, ki je vpeta v nenehno kontrolo sodnega sistema iz strani mednarodnih institucij. Na koncu bo vedno zmagalo sodstvo. Ali bo to na Vrhovnem, Ustavnem ali na Evropskem sodišču za človekove pravice. Sodba bo padla ali obstala.

    Tudi, ko smo slovenci ogoljufali tisoče varčevalcev v BIH in CRO, ki so poleg vsega še utrpeli grozodejstva vojne, se naša država ni končala. Sodstvo na koncu vedno zmaga.

    Do takrat pa pa bi bilo lepo in primerno, da bi čustva postavili malo na stran, stopili korak nazaj in pozabili, da gre v tem primeru za (ustvarjeno) ikono v naših glavah in sprejeli, da so junaki samo ljudje, imajo lepljive prste in svoje napake. Nekateri tudi sestrične.

    Ta histerija se hitro lahko sprevrže v linč, v sovraštvo, nasilje. Samo spomnite se lutk, ki so visele iz mariborskega mosta. A smo mi isti?!

    • Veles-u:pač.tudi nekateri od tukaj smo se potrudili brati,razbrati in prebrati tisto skrpucalo,ki naj bi bilo sodba v imenu ljudstva,pa je žal le dolgovezen zapisnik predpostavk v komajda polpismeni Slovenščini -brez jasnih odstavkov,povedi,z napačno rabo ločil,sklonov itd.-skratka kljub dolgoveznosti zgolj polizdelek brez resničnih argumentov, kaj šele dokazov. Pri meni bo tako ostal spravljen tudi za zanamce kot vzorčni primer totalitarističnega kvazi prava v Evropi 21,stoletja.Tiste,ki smo se prebili skozi to čtivo je danes sram,da živimo v državi s takšnim “pravosodjem”. Razen tega pa vi žal tudi napačno vzporejate v resnici popolnoma neprimerljive zadeve, postopke in procese v drugih državah,saj gre pri našem procesu za bistveno dvomljiv primer ter predvsem za očitne kršitve.

  4. Veles,

    1. glede opozarjanja na veliko nevarnost linča in nasilja s strani tistih, ki protestirajo v prid zaprtih Janše in Krkoviča zna biti, da hudo pretiravate. Kak zloben bi pripomnil, da histerizirate prej vi kot oni, ki jim očitate. Od vseh teh zborovanj, ne le pred sodnijo, tudi pod Prešernom in na Kongresnem trgu je bila doslej edina “resna grožnja” v tej smeri ena marela v rokah osemdesetletne gospe, pa še za njo se je na koncu izkazalo, da se je z inkriminirano marelo le malo mahalo po zraku, medtem ko naj bi bil kontakt hrbta prestrašene sodnice le njen domislek ( ali zlagan, če doživet pa bodisi taktilna halucinacija bodisi blodnja).

    Pri kakšnih drugih zborovanjih pa smo doživele vse kaj drugega, ne le obešene lutke. Na tisoče smrtno nevarnih granitnih kock vrženih proti ljudem na prvem mestu. Destruirano fasado slovenskega parlamenta.Grožnje z novo Hudo jamo. Še marsikaj. Kot del vstajniškega gibanja 2012/2013, ki ga 90% slovenskih medijev od začetka obravnava z izjemno naklonjenostjo, pravzaprav s čisto identifikacijo. Medtem ko seveda zborovanja Odbora2014 ignorira.

    2. Precej nenatančne so vaše kritike mojih trditev. Nikjer vseh sodnikov ne razglašam za komuniste. Pojma Kučan in Murgle se v mojem govoru ne pojavita. To, da se totalitarne metode od začetka uporabljajo v procesu Patria- no, tu ste me pa prav povzeli. Me niti ni volja še enkrat tega dokazovat, ker je precej evidentno.

    3. Vaša primerjava primerov Janše in Sanaderja je precej bosa. Sanaderja sodbi bremenita prisvojitve milijonskih podkupnin, sta konkretizirani, zanju obstajajo priče in nekateri materialni dokazi. Pri sodbi Janši ne obstaja nič. Je abstraktna, v ničemer konkretizirana. Celo očitano, čeprav nedokazano kaznivo dejanje je skrajno čudaško in ga cel svet ne razume. Ves svet namreč razume korupcijo kot prejetje protipravne koristi. Že to, da se pri nas govori o obljubi kot kaznivem dejanju, bi bilo drugod sprejeto kot smešnica.

    Zato je tudi AP v Ameriki širil lažne vesti, da je Janša obsojen prejetja podkupnine, ne glede na to ali jih je Ali Žerdin zavestno napačno obvestil, ali so ga oni narobe razumeli, ker je formulacija kaznivega dejanja v naši zakonodaji čista smešnica.

    4. Mislim, da je v članku že precej jasno argumentirano, zakaj je slovenskemu sodstvu kot celoti ( ne vsakemu posamezniku znotraj njega) težko verjeti, da se je izvilo iz primeža prakse in ideologije prejšnjega sistema in iz personalnih in interesnih povezav, ki koreninijo predvsem v partiji, delno tudi Udbi, Kosu itd. Rezultati, njih dela po l.1990 kažejo na to. Izrazito.

    Naj dodam še en dokaz izrazite politične pristranosti. Samo za en mandat ene slovenske vlade velja, da so se skoraj vsi ministri te vlade skupaj s premierom znašli v najrazličnejših kazenskih postopkih. Uganete katere? Seveda Janševe vlade 2004-2008. Dobro se spomnim postopkov proti uglednim profesorjem: Ruplu, Šturmu, Simonitiju, da drugih ne omenjam. Tretirali so jih skoraj kot bando kriminalcev. Kaj pa vse ostale vlade, recimo 3 mandate, ne eden LDSovih vlad, pa Pahorjeva, Bratuškova- skupaj torej okoli 4 krat dlje? 4 krat več kazenskih pregonov ministrov teh levih vlad? Torej kakšnih 40, 50 pregonov levičarskih ministrov? 🙂 Ja, malo morgen. Se ne spomnim enega samega.

    Torej, če kdo trdi, da je to naključje; matematična verjetnost za tako naključje je tam pri 1:1.000.000. Torej če ni naključje, za kar je tako majhna verjetnost, je razlaga samo ena: pristransko, politično motivirano slovensko pravosodje! Ta razlaga je toliko bolj verjetna, ker jo je možno še ure in ure dokazovati z drugimi postopki in razsodbami. Sama empirija. 😉

    4. Veste, ni treba biti tako vzvišen, da si, kdor ni pravnik ali kdor nima konkretnega spisa v rokah, ne more ob določeni količini verodostojnih informacij in zmožnosti logičnega razmisleka narediti precej prepričljive predstave v glavi, kako je z neko obtožbo, kako z neko obsodbo, kako z nekim zaporom.

    Svoboda mišljenja in izražanja sta v demokraciji vrednota prvega reda in k demokratični kontroli vseh vej oblasti, tudi sodne, vse to spada. Toliko bolj tiste sodne oblasti, ki si drzne pisati sodbe pod jasno dikcijo ” v imenu ljudstva”.

    5. Pišete, da bo na koncu vedno zmagalo sodstvo. To je čudna formulacija. Normalnejše je pričakovanje, da na koncu vedno zmaga pravica. Sodstvo ima legitimiteto svoje oblasti le, če jo je sposobno zagotavljat na skrajno profesionalen, etičen, zadržan in nepristranski način. Vodotesen, bi dejal tudi ustavni sodnik dr.Petrič. Na vse to pa v Sloveniji četrt stoletja od postavitve ( vrnitve) normalnega pravnega sistema žal še vedno čakamo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite