Ivo Hvalica spregovoril, kako je prišlo do zamenjave Tomšiča s Pučnikom

6
2637
Ivo Hvalica je opisal prve izkušnje s komunisti, ki so jim nacionalizirali družinsko kavarno, da so čez noč smo s srednjega razreda padli med proletarce.

Pred vami je prvi del intervjuja z Ivom Hvalico, v katerem opisuje svojo primarno družino, otroštvo, čas druge svetovne vojne, mladost, šolanje, poklicno delo v Libiji in svojo opazno včlanitev in delovanje v nekdanji Socialdemokratski zvezi Slovenije (SDZS), ki jo je soustanovil France Tomšič. Kasneje je SDZS vodil dr. Jože Pučnik, leta 1993 pa je vodenje stranke prevzel Janez Janša. Kot nam je znano, se je Hvalica z njim že pred več leti razšel, iz stranke pa izstopil. Verjetno ste se mnogi med vami srečali s knjigo Zadnja replika, ki jo je Ivo Hvalica izdal pri Založbi Promag (Danilo Slivnik). Dobršen del intervjuja se dotika tudi vsebine te knjige.

Prvič videl partizana, ki je imel na kapi slovensko zastavo

Ivo Hvalica je bil rojen v Kanalu ob Soči, ki je bil sestavni del takratne Kraljevine Italije. „Otroških let se rad spominjam. Moj spomin gre celo v leto 1939, ko je to področje obiskal Benito Mussolini,“ je povedal in predstavil tudi svoj pogled na fašizem, ki je v Sloveniji povzročil veliko gorja. Malce drugače je bilo v soški dolini. Tu je fašistični režim vlagal več kot drugje. „Med obema vojnama toliko, kot od druge svetovne vojne do danes nihče,“ še pove. Njegov oče, ki je začel iz nič, je v tistem času s posojili odprl kavarno, kjer so lahko postregli celo s sladoledom in imeli prvi aparat za espresso kavo. Ivo Hvalica je drugi od treh sinov. Tako doma kot drugje so govorili slovensko.

V drugem razredu v letu 1943 je prišlo do kapitulacije Italije in to področje so zasedli Nemci. Ker niso več imeli pouka, jih je poučeval lokalni župnik. Šele po letu 1943 je na podeželju prvič videl partizana, ki je imel kapo, na kateri ni bila rdeča zvezda, ampak slovenska zastava. Njegovega očeta so še pred kapitulacijo mobilizirali v posebno italijansko vojsko. Imeli so vojaško uniformo, ne pa tudi orožja. Vpoklicali so jih bolj zato, da ne bi šli v partizane. Med vojno leta 1944 je njegov oče prebegnil v ameriško vojsko in ob koncu vojne organiziral prevoz zdravil. Domov je prišel šele septembra, nekaj mesecev po vojni. Ponovno je odprl kavarno in lepo služil, saj so bili zavezniški vojaki pri denarju. Oblasti so obnovile tudi pouk, vendar ne v Kanalu ob Soči, saj so njihovo šolo povsem brez potrebe nekaj tednov pred koncem vojne porušili partizani.

Čez noč smo s srednjega razreda padli med proletarce

Ko je ta del področja pripadel Jugoslaviji, je njegova družina kmalu ostala skorajda brez prihrankov in brez kavarne, ki so jo komunisti nacionalizirali. Kot nekvalificirani delavec je moral oditi delati v tovarno Anhovo, mama je bila sprva še doma, potem pa si je tudi sama poiskala službo v nekem podjetju. „Čez noč smo s srednjega razreda, ki smo mu pripadali obrtniki, padli med proletarce,“ še pove Hvalica. To je bila tudi prva slaba izkušnja s komunizmom, zato se tudi sam ni nikoli včlanil v njihovo nedemokratično stranko.

V nadaljevanju je slikovito opisal svoje šolanje za gradbenega tehnika in opisal, kako mu je tudi nanje italijanskega in angleškega jezika omogočilo delo v tujini. Seveda, potem ko se je poklicno izkazal doma. Opisal je svoje življenje in delo v Libiji, tudi v času, ko je na oblast prišel Gadafi in kako je pred drugim odhodom v Libijo pred lokalnimi udbovci skrival potni list.

Ivo Hvalica spregovoril o zamenjavi Tomšiča s Pučnikom

Povedal je še, da še vedno hrani posnetke prvega obiska Josipa Broza Tita v Libiji pri Gadafiju. Ob spremljanju posnetka boste izvedeli, kakšno je njegovo mnenje o Titu in režimu, ki ga je vodil. Ob koncu prvega dela je predstavil tudi svoj pogled na osemdeseta leta, ko je okoli Slovenije in tudi pri nas vrelo. Sam se je aktivno vključil v takratno Tomšičevo SDZS. Po spletkah nekaterih vrinjencev pa ga ni bilo med kandidati stranke na prvih demokratičnih volitvah. Omenil je tudi sodelovanje z Goriško demokratično alternativno (GDA), ki so jo poleg njegove stranke sestavljali še člani stranke SKD (Stanič) in SLS (Marušič). Spregovoril je še o tem, kako je prišlo do zamenjave Tomšiča s Pučnikom.

Kako je deloval v Socialdemokratski stranki Slovenije, o svojem delu poslanca, odhodu s stranke, o Janezu Janši, njegovem (pre)dolgem vodenju stranke, odhodih pomembnih vidnih članov stranke iz SDS in o aktualnem političnem stanju v državi, tudi o Marjanu Šarcu, pa že čez nekaj dni, ko bomo objavili še drugi del intervjuja.

6 KOMENTARJI

  1. Ne rečem, da Hvalica ni zanimiv sogovornik. Svojo travmo ob razhodu z Janšo pa pestuje še desetletja, kar za modrega politika ni dobro. Gošte pa ne izpusti trenutka, kot njegov kolega Kršinar pri Reporterju, da ne bi izpričal svojega vsegliharstva in napadel Janšo. Mislim, da je ta objava na portalu njegov osnovni namen. V kolikor uravnoteženi medijski sceni to ne bi bilo nič nenavadnega, toda v povsem v levo zasukani pa se mi zdi to početje nekoliko deplasirano od ljudi, ki se imajo za demokrate.
    Povsem na mestu je Hvalicova pripoved o tem, da jim v Posočju za časa Kraljevine Italije ni bilo slabo. To so mi povedali številni domačini iz teh krajev. Zlato obdobje zanje pa je bila kratkotrajna zavezniška uprava. S komunizmom pa se je pričel njihov zdrs med uboge proletarce. Ničkoliko mladih fantov je tik pred odhodom zginilo v noč – po samo njim znanim stranpoteh v Italijo, s tveganjem, da dobijo strel v prsa ali hrbet od naših čuvajev revolucije. Večinoma so končali v Avstraliji. Da, dragi Slovenci, tudi to je Primorska; da ne bi zmotno mislili, da je samo rdeča.

  2. Zmaga komunistov in zlasti današnja situacija kaže, da so Italijani imeli še preveč prav. Niso nas imenovali “slavi” kot slovani, ampak schiavi, oz. ščavi kar pomeni suženj.
    Današnja rdeča Primorska to še preveč potrjuje, a tudi preostali Slovenije ni daleč.

Prijava

Za komentiranje se prijavite