Z Jankovičevim predstavitvenim nastopom na sedežu MOL-a in pozneje na Kongresnem trgu, smo doživeli pravi politični udar. Spominjam se na leto 1941: boj proti klerofašistom, boj proti kolaboracionistom in belogardistom (ki jih takrat še ni bilo!), boj proti izdajalcem slovenskega naroda … Prav tako me tokratna impulzivna gonja tranzicijske levice spominja na »pohod na Rim«
Da gre pri tem velikem sproščanju politične energije predvsem za strah in hkrati sovraštvo do Janeza Janše, ni potrebno posebej poudarjati. To je plastično pokazal v svoji izjavi dr. Rajko Kenda, strokovni direktor Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. Z veliko dozo presenečenja sem poslušal njegovo izjavo in se čudil, koliko sovraštva in negative je akumulirano v enem samem človeku. Razmišljal sem, kako se tako velik in pomemben strokovnjak obnaša do svojih pacientov. Kako jih obravnava? Morda tudi njih politično opredeljuje na zagovornike Janše ali Jankoviča? Je človek, ki s tolikšno zadirčnostjo zagovarja eno politično opcijo in vehementno napada vodjo nasprotne strani, lahko politično neopredeljen in zazrt samo v stroko? Kakšen odnos ima do pacienta, pri katerem na primer povsem slučajno ugotovi, da je pristaš Janeza Janše? Je do človeka z drugačnim razmišljanjem lahko objektiven in osredotočen samo na zdravljenje? Se pred bolnikom lahko osvobodi političnih strasti, ki jih je kazal pred kamero?
Da se razumemo – ne gre samo za izrečene očitke, gre tudi in predvsem za interpretacijo. In prav z njo je v meni pustil zaskrbljujoč in strašljiv vtis. Lahko rečem, da me je prizadel, saj je v mene želel zasaditi dvom, ostale Slovence – volivce pa še bolj razdeliti na vaše in naše.
Ob zadnjih dogodkih (nekateri jih imenujejo kar »mesarsko klanje«) pa ne gre pozabiti, da se ljudstvo vendarle prebuja, da ne prenaša laži in neizpolnjenih obljub, predvsem pa je občutljivo na takoimenovane sovražne govore. Tovrstni manevri levičarjev pa znajo škodovati prav njim, saj volivci že po tradiciji zaščitijo napadenega.
Vir: Politikis
