Tisti, ki vsaj malo spremljajo slovensko politiko, lahko potrdijo dominantnost enega pola nad drugim. V času, ko gre braniteljem komunistične preteklosti vse narobe, ko jim pred očmi razpada »štabni vrh«, je pričakovati, da se bodo vsaj nekateri njihovi akterji umirili in streznili. Pa se to ni zgodilo. Okrepili so boj, boj na odprti fronti. Na prvo borbeno linijo so poslali sicer izkušenega, a iztrošenega in ideološko nekoliko zastarelega Janeza Stanovnika. Njegov nastop na Šarhovem pohodu je osramotil vse člane tabora s komunistično preteklostjo. Z neokusnimi in že kar ogabnimi izrazi (navznoter smrdite, se pojavi neka zverina, izdajalske golazni …) je v bistvu pljunil v vse potomce postkomunistične srenje in tako pokazal na partijsko medvojno prakso, kaj in kako je potrebno početi z notranjimi sovražniki. (Tam kjer sovražnikov ni, jih je potrebno narediti; berite Kardelja!) Po mojem mnenju je tak način komuniciranja vsakomur dovolj razviden, da ne gre za strpno in povezovalno retoriko, pač pa za klasično poglabljanje (za levičarske ideologe nujnega) sovraštva. Kdo bo naslednji, ki bo onesnaževal slovensko politično ozračje? Bolj nespoštljiv, napadalen in nesramno ponižujoč od Janeza Stanovnika skorajda ne more biti.
Več: Politikis
