»Bogokletno«: že Ivan Tavčar in Simon Jenko sta snovala fantazijsko prozo

Slovensko fantazijsko oziroma znanstvenofantastično književnost sta v 19. stoletju ustvarjala že slovenska klasika Ivan Tavčar in Simon Jenko. Prvi je spisal znanstvenofantastični roman 4000 – pripoved o potovanju skozi čas, Simon Jenko pa je ustvaril kratko zgodbo z naslovom Mikromega, ki govori o velikanu in njegovem medplanetarnem popotovanju

Konec septembra je bil v mestu celjskih grofov že četrti festival slovenske fantazijske književnosti pod vodstvom pisatelja Bojana Ekselenskega. Na dogodek smo bili povabljeni vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo s to vrsto leposlovja, kamor spada tudi znanstvena fantastika. Dogodek je potekal v precej okrnjeni izvedbi, tako številno kot tudi časovno, vendar pa nam je uspelo speljati vse ključne točke programa; povrh vsega je bil omejen na obiskovalce iz Slovenije. V preteklih letih so se prireditve udeleževali tudi prijatelji iz Hrvaške, Srbije in Črne gore, letos pa je zlovešči koronavirus malodane izsilil odpoved kulturnega dogodka. Kljub vsemu je obveljalo prepričanje, da morebiten konec sveta ne sme miniti brez festivala, posvečenega prozi, ki je v slovenskem prostoru zapostavljena, prezrta in drugorazredna.

Pripoved o virusu v času koronavirusa

Kot po naključju je bilo na Festivalu predstavljeno tudi delo Bojana Ekselenskega z naslovom Virus bo izbral, Zadnji?, ki je nastajalo že pred epidemijo, a je njegova objava sovpadla ravno s trenutnim kriznim obdobjem. Zgodba pripoveduje o biotehnologiji, ki se skokovito razvija in omogoča izredno precizne manipulacije z geni virusov. Pripoved je postavljena tik pred božični čas, ko se pojavijo izbruhi skrivnostne gripe, oboleli pa ne obležijo z visoko vročino, marveč se preobrazijo v nekaj zloveščega. Ekselenski je na Fanfestu 2020 predstavil še eno svoje delo z naslovom Vitezi in čarovniki, Vladavina indigo otrok. Roman pripoveduje o nekem Borisu, ki postane zvezda na sceni geekov, ko s svojim diplomskim delom razkrije ranljivost modernega omrežja storitev. Pod pretvezo, da gre za študijsko potovanje, se poda na pot po sledeh usodnega konca Votline skrivnosti, s tem pa kmalu pride do razburljivih, vznemirljivih odkritij.

Potovati z Orwellom ali kam nas bodo privedle množične migracije do leta 2049?

Poleg Ekselenskega se je s svojim romanom Potovati z Orwellom proslavil še pisatelj Jože Biščak. Prozno delo govori o človeku, ki v ljubljanskem lokalu pripoveduje zgodbe vsakomur, ki mu je pripravljen plačati kozarec vina in mu prisluhniti. Vse po vrsti pa so postavljene v leto 2049, potekajo v sedmih evropskih prestolnicah ter so brez izjeme nesrečne, kar je posledica dogajanja v sedanjosti, zlasti množičnih migracij iz Afrike in arabskega sveta. Tako pride do trka evropske kulture s tujerodnimi, invazivnimi. Za neljubo situacijo so sokrivi avtohtoni osebki, sicer zakrknjeni sovražniki svoje lastne civilizacije, ki stremijo k njenemu uničenju ter kolaborirajo z zavojevalci. In ker je bil Biščak iz osebnih razlogov odstoten, je njegovo knjigo predstavil kar Ekselenski.

Tudi jaz sem dobil priložnost predstaviti svoj prvenec Ilonika s podnaslovom Saga o cesarju Feliksu, ki je izšel pred nedavnim. Gre za prvi del fantazijske zgodbe, ki se dogaja v bajeslovnih deželah oziroma v največji izmed njih – v Evkliptskem cesarstvu.

Ilonika: mladega imperatorja Feliksa čaka vznemirljiva življenjska pustolovščina

Pripoved se prične s smrtjo starega cesarja, ki da svojemu sinu in prestolonasledniku Feliksu na smrtni postelji popolno svobodo, da se odloči, ali bo nadaljeval vladavino svoje starodavne rodbine ali pa bo svoj stan opustil in se odločil živeti drugače. S tem na novega vladarja pade breme težke odločitve. Po eni strani hrepeni po drugačnem življenju in ima pri tem celo blagoslov svojega prednika, po drugi pa je ujet v družbene norme in pričakovanje okolice, nosi pa tudi moralno dolžnost obraniti čast svoje mogočne, slovite rodbine. Ob tem se poda na osupljivo življenjsko popotovanje.

Na dogodku pa so bili predstavljeni še drugi avtorji, nekateri tudi s svojimi krajšimi objavami v edini resni slovenski reviji za področje fantazijskega leposlovja – v Supernovi: Barbara Jelen (Begavka), Tihomir Jovanović Tika (Supernova), Ivan Šokić (Pošastno), Domen Mohorič (Garudin Golaž) in drugi.

Za glasbeni program je poskrbel Matej Krajnc. Kulturna prireditev je bila najprej posvečena arhetipskim likom, nato kratkemu pohajkovanju po Celju in obedu, nakar je v antikvariatu Antika sledila še predstavitev knjižnih novosti. Za konec smo se predstavili še udeleženci dogodka, nagovorila pa nas je tudi celjska podžupanja Breda Arnšek, ki se je dotaknila pomena domišljije v današnjem svetu.

»Bogokletno«: že Ivan Tavčar in Simon Jenko sta snovala fantazijsko prozo

Ko kdo omeni besedo fantazijska književnost, se človek najprej spomni na znamenita knjižna dela iz anglosaksonskega sveta kot so: Igra prestolov, Gospodar prstanov, Zgodbe iz Zemljemorja in Njegova temna tvar. Le redkokdo pa pomisli, da si je ta književnost izborila domovinsko pravico tudi na slovenskih tleh. K ožigosanju tovrstnega leposlovja za manjvrednega, neresnega in drugorazrednega, nas verjetno sili kompleks majhnega naroda, ki poskuša v svojem ustvarjanju literarne klasike tekmovati z velikimi. V naši družbi je še zmeraj zakoreninjeno prepričanje, da mora biti književnost primerno zatežena, cankarjanska, malce zagrenjena, depresivna, občasno brezciljna in melanholična, da zadosti »visokim« standardom »kakovostne« literature, ki jih diktirata samoomejena podalpska mentaliteta in v literarnih krogih ustoličena aristokracija, ujeta v svoje zastarele miselne okvirje in toge nazore.

Še posebej bogokletno pa je reči, da sta slovensko fantazijsko oziroma znanstvenofantastično književnost ustvarjala že slovenska klasika v 19. stoletju. Na tokratni izdaji Supernove sta upodobljena literata Ivan Tavčar in Simon Jenko. Ivan Tavčar je spisal znanstvenofantastični roman 4000 – pripoved o potovanju skozi čas, Simon Jenko pa je ustvaril kratko zgodbo z naslovom Mikromega, ki govori o velikanu in njegovem medplanetarnem popotovanju. Sicer se je že našlo nekaj slovenskih avtorjev fantazijske književnosti, ki pa so čez čas dozoreli in se rajši posvetili bolj resni beletristiki. Toda slovenska domišljijska književnost ima že nekaj let svojo revijo in svoj festival. Ima svoj glas in ta se bo v prihodnjih letih in desetletjih krepil, dokler ne bo slišan.