Ivan Štuhec: Quo vadis Evropa

Ivan Štuhec: Evropa na razpotjuEvropske volitve, ki so pred nami, se morda zdijo mnogim Slovenkam in Slovencem nepomembne. V smislu, kaj pa lahko mi naredimo in odločimo. Spomnimo na lokalne volitve in na vsak glas, ki je odločal o županih. Res je, da Slovenija ne spada med stare velike ustanovne članice moderne Evrope. A za operativno večino v evropskem parlamentu bo odločilen vsak glas. Da bodo te volitve za prihodnji razvoj Evrope izjemno pomembne, se zavedajo v vseh državah in ves svet.

Velika Britanija je tista, ki s svojim brexitom najbolj destabilizira Evropsko zvezo. A vse oči so uprte v Orbana, ki brani evropske meje. In natanko to so medijske prevare, ki jih le ti počnejo, da obračajo pozornost na nebistvene teme. Ko razglasijo nekoga za grešnega kozla, se med tem pravi kozel spremeni v mamuta. Žal tega nihče ne problematizira. Če bi Veliki Britaniji bilo do močne Evropske zveze in do močne Evrope in če bi ne gledala svojih Commonwealth-kih interesov, bi ji na kraj pameti ne prišlo, da gre iz EU. Starega angleškega kolonialnega sentimenta nihče ne problematizira, če prav bi ga bilo potrebno postaviti na dnevni red.

Praktično se pozablja, da je ta ista britanska politika bila zraven, ko se je na Jalti delila Evropa med Ruse in ZDA. In kdo je zaradi tega britanskega ministriranja obema velesilama najbolj nastradal, vsi mi, ta mali: Poljska, Baltiške države, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija in takratna Jugoslavija. Vse nas so potisnili v Stalinovo naročje in v suženjstvo za naslednjih 45. let. Velika Britanija tudi ni bila kakšna velika podpornica osamosvajanja izpod komunizma, za razliko od Nemčije, ki je pri tem imela tudi svoj lastni interes. Kar zadeva našo slovensko situacijo lahko mirno rečemo, da je prav angleška vojska soodgovorna za povojne poboje in izvensodno likvidacijo protikomunističnih vojaških enot. S te vrste sodno prakso se otepamo vse do danes.

Patria in primer Novič, sta dva najbolj razvpita primera poizkusa likvidacije brez dokazov krivde. Ta pravosodni princip so uveljavili komunisti in njihovo krivosodje in ga vzdržujejo vse do danes. V tem pa se zrcali globok civilizacijski preobrat, ki ga je komunizem s pomočjo liberalizma uveljavil v vseh komunističnih državah, zdaj pa bi ga radi na globalni ravni. Namreč preobrat od rimske tradicije pravičnosti, oplojene s krščanskim evangeljskim usmiljenjem in odpuščanjem, k laži in zlonamerni ovadbi, oplojeni z marksistično materialistično in ateistično religijo dvajsetega stoletja. Ta preobrat so si prisvojili na globalni ravni in v evropskem kontekstu vrednostni relativisti vseh barv, še posebej mavričnih. Pod krinko manjšinskih pravic in prevlade kulture nad naravo, želijo evropske narode in njihovo izvirno kulturo razdediniti in raztopiti v multikulturnem loncu globalistične ideologije, začinjene z lažnim humanizmom, kdaj celo s pomočjo evangeljske ljubezni.

Kako daleč gre to naj ponazorim s primerom, ki sem ga prebral v nemškem Spieglu. Neka protestantska duhovnica je v Torontu ugotovila, da ne veruje več v Boga iz svetega pisma in svoje cerkve. Ko je to sporočila svojim nadrejenim je hkrati zahtevala, da jo pustijo na župniji kot pastorko. Logično, da ti tega niso mogli sprejeti. Gospa je šla v tožbo, jo dobila, ostala na župniji in zdaj zbira ljudi k razmišljanju o ekoloških temah. To počne v cerkvi, čeprav je deklarirana ateistka. Pravosodje torej mimo vsake zdrave pameti sodi v prid manjšine, proti instituciji.

Ob tem pa se nihče ni vprašal, s kakšno pravico si ta novopečena ateistka lasti celotno infrastrukturo, ki so jo postavili in financirali nekdanji njeni verniki. Hkrati pa to tudi veliko pove o ideologiji, ki zagovarja načelo, da človek svoje nazore, spol, in prepričanja lahko menja večkrat na dan, pač odvisno od razpoloženja in zanj ugodne situacije. In ker bodo ti dnevni kameleoni vedno manjšina, smemo pričakovati, da bodo imeli vedno prav. V tej smeri nas vodijo libertarno-levičarske elite, ki načrtno zamolčijo vse verbalne in fizične napade, kjerkoli po svetu, na kristjane in njihove skupnosti.

In če še enkrat na tem mestu spomnimo na zgodovino, vemo, da so nas pred drugo svetovno vojno liberalci bili pripravljeni prodati nemškemu kapitalu, po njej pa komunisti sovjetski ideologiji in njeni internacionali. Danes pa so zagovorniki multikultija kot načina za razgradnjo evropske tradicije in od krščanstva prežete kulture ter migrantskih priseljencev, ki jih najprej pitajo s socialnimi transferji, za tem pa jih inkulturirajo v evropsko volilno bazo, za lastne potrebe. O resničnih beguncih pa slišati nočejo!

Kdor še vedno verjame, da svet vodi izvoljena politika, se globoko moti. Lahko pa izvoljena politika veliko prepreči. In prav zaradi tega ni vseeno, koga bomo izvolili za Bruselj.

Pariška Notre Dame bo ostala simbol tega početja. Za to verjetno nikoli ne bomo zvedeli, kaj je bil pravi vzrok tega požara. Končno so za to poskrbeli vsi bogataši z Macronom na čelu, ki so takoj s svojo donacijo pokrili vse stroške. In spet se bo pod krinko širokogrudnosti in solidarnosti prikrilo tisto, kar bi morali vsi vedeti. Kdor še vedno verjame, da svet vodi izvoljena politika, se globoko moti. Lahko pa izvoljena politika veliko prepreči. In prav zaradi tega ni vseeno, koga bomo izvolili za Bruselj. Za slovensko situacijo je to še toliko bolj pomembno, da svojih bore malo predstavnikov, pošljemo v tiste stranke, ki imajo moč odločanja, ne pa v stranke, ki menjajo svojo suknjo, kot osel dlako.

Evropa je na razpotju, ali se bo vrnila k izvoru in ustanoviteljem ter njihovim vrednotam, ali pa bo po zaslugi brexita nadaljevala z razkrojem, ter tako vsak dan bolj razveseljevala Putina in Kitajce. Vprašanje quo vadis Evropa je na mestu. In nekdanje komunistične dežele lahko pri iskanju odgovora odigrajo ključno vlogo. Pod pogojem, da bodo dovolj samozavestne in da bosta Nemčija in Francija nekoliko zmanjšale svojo učiteljsko in pokroviteljsko vlogo.

Nemčija se za združitev lahko predvsem zahvali Poljakom in da je danes od vseh nas drugačna, je samo za to, ker je po padcu berlinskega zidu lahko poslala na svoj vzhod, zahodne strokovnjake. Nemčija nima istih tranzicijskih težav, kot jih imamo mi in naši vzhodni sosedje. Za to težko razumejo madžarske in druge vzhodnoevropske probleme.

Če bodo egoistični Britanci odšli in če bodo Orbana vrgli iz EPP, potem bomo dobili Evropo dveh pljučnih prekatov, ki bo vedno bolj dihal vsak zase. Janez Pavel II., ki ima velike zasluge za združitev Evrope, bo v nebesih žalostno gledal, kako njegova Evropa ne diha z obema poloma pljuč.