Jože Strgar: Plemeniti Slovenci odhajajo

2
1127

Ko smo se poslavljali od Ivana Omana, sem se spominjal še nekaterih plemenitih sodržavljanov, s katerimi smo skupaj doživljali razmere in čas ter delovali v dobrem in slabem. Od nas so se poslovili in se umestili v hišo Pravičnih in zaslužnih, vsi v dobrem letu: Andrej Capuder, Anton Drobnič, za njima pa še Alojz Rebula, potem Justin Stanovnik in Tomaž Pavšič. Če omenim zgolj tiste prijatelje, ki smo se iskreno razumeli. Naše sodelovanje je bilo prijateljsko in zavzeto, zlasti za ugled in utrditev slovenstva, krščanstva ter celotne zahodne civilizacije. Imeli smo tudi prijetne osebne stike. Ko so se vidni prijatelji drug za drugim poslavljali, sva z Ivanom Omanom rekla, da sva za srečanje z njimi v vinogradu Gospodovem sedaj na vrsti tudi midva. Čeprav je nekaj mesecev mlajši od mene, smo ga na škofjeloškem pokopališču v državniškem slogu že pokopali. Druge pa smo pokopali na drugih Božjih njivah po vsej Sloveniji. Naj počivajo v Miru in v večnem slovenskem spominu.

Ivan Oman je krščanski demokraciji ostal zvest vse do slovesa

Z Ivanom Omanom imava kar nekaj skupnih in posebnih doživetij. Po osamosvojitvi Slovenije sva se velikokrat srečevala in se redno udeleževala različnih dogodkov, domovini v čast  – začenši z državniškimi do družbenimi proslavami in dogodki. Živo se spominjam, kako sva prisostvovala prvemu odkritju spominske plošče za pomorjene domobrance na pokopališču na Dobrovi. Osebno me je povabil na svečanost ob odkritju doprsnega kipa Tinetu Debeljaku v aveniji velikih mož v Škofji Loki. Imel je izreden čut za stvarne dogodke in razmere okoli nas, za kulturno povezovanje nas vseh in s preteklostjo.

Redno sva se udeleževala sv. maš za domovino v ljubljanski stolnici. Največkrat sva tudi skupaj sedela. Ob takih priložnostih je nosil modro kravato – znamenje za pripadnost krščanski demokraciji, ki ji je ostal zvest vse do slovesa. Strankarski veljaki so na takšne javne prireditve prihajali ali tudi niso prihajali in se držali vsak svojega. Midva pa sva kakor dva stebra, sicer vsak s svojega zornega kota, stala na svojih mestih in podpirala ukrepe in drže vsega, kar je vodilo v dobro nam vsem. Vztrajala sva na povezovanju pristne slovenske krščanske zavesti in na usmeritev ter na povezovanje z drugimi urejenimi evropskimi političnimi razmerami.

Najin trud za skupno opozicijo nasproti »starim silam«

Nepozaben je tudi Ivanov obisk pri meni na Črnučah, ko je neko jutro, potem ko je vse postoril v svojem hlevu, kar pridrvel in nekako svečano rekel tole: »Poslušaj prijatelj Jože, ustaviti morava to norijo, razpad druge Janševe vlade. Naju bodo morda poslušali.« Potem je razlagal, da je ta vlada za naš demokratični razvoj Slovenije nujna in da moramo narediti vse, kar je mogoče, da bi se vlada ohranila.

Poskusil bo pri nekaj modrih ljudeh pri Ljudski stranki, sam pa naj poskrbim, da bi v to nujnost prepričal NSi. Sam nisem imel težke naloge, kajti predsednica NSi Ljudmila Novak je še bila ministrica, celo podpredsednica vlade, ki je v njej vztrajala do konca, rekel bi celo do onemoglosti. Medtem ko je on imel le delni uspeh, razumevanje zgolj pri nekaterih poslancih Ljudske stranke, pri vodstvu ne. Seveda, o pravi krivdi za razpad  Janševe vlade bo šele zgodovina povedala svoje. Najin trud za skupno opozicijo nasproti »starim silam« tudi pozneje, ob raznih novih poizkusih, ni uspel.

Z Omanom smo ustanovili civilno iniciativo Prebudimo Slovenijo

Meseca maja, v letu 2011 smo se v kletnih prostorih jezuitskega samostana v Ljubljani zbrali katoliški razumniki, da bi razmišljali, kaj in kako bo z našim narodom v prihodnosti in kaj lahko storimo mi, ki smo sopotniki vsega? Kot iniciator sestanka in član Društva katoliških izobražencev sem na sestanek povabil 40 meni znanih osebnosti, da bi razmišljali o tem. Prišlo jih je 36, med njimi tudi Ivan Oman. Domenili smo se, da moramo kaj stvarnega ukreniti in rodila se je civilna iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO, z geslom: SLOVENCI PRIDIMO K SEBI. V letih, ki so sledila, smo organizirali na desetine zborovanj in predavanj po vsej Sloveniji, pri čemer je zavzeto sodeloval tudi Ivan Oman.

Večkrat je prišel tudi na Otočec, na naše glavno prizorišče, kamor je prihajal tudi novomeški škof mgsr. Andrej Glavan. Tam smo se radi srečavali in se priporočali za božji blagoslov pri našem delu. Iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO, ki deluje še danes pod vodstvom Jožeta Mlakarja, bo jeseni letos spet imela zborovanje v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu. Zelo bomo pogrešali Ivana Omana.

Oman suvereno nastopil sredi Budimpešte

Ko omenjam Omanovo javno delovanje po osamosvojitvi, je prav, da pogledamo še v, takrat že iztekajoči se, socialistični čas, ko je Oman postal vodja Kmečke zveze. Kot vodja Medškofijskega odbora za izobražence sem prejel vabilo Krščanske frakcije Avstrijske sindikalne zveze, da se udeležim in sodelujem na mednarodni konferenci v Budimpešti. Konferenca za sindikalno povezovanje v duhu katoliškega socialnega gibanja je bila predvidena za 3. in 4. november 1989 v Budimpešti. Z vabilom, ki sem ga prejel, sem bil pooblaščen, da na konferenco lahko povabim še koga. Povabil sem Ivana Omana in ga prosil, naj se pripravi za krajši nastop. Vabilo je sprejel.

V ozadju tega vabila je seveda bilo Združenje avstrijskih katoliških akademikov z Erhardom Busekom na čelu. Omenjeni gospod, krščanski demokrat, je bil poznejši avstrijski podkancler in visok politični funkcionar Evropske zveze za področje celotnega Podonavja. Bil pa je tudi vodilni funkcionar med katoliškimi akademiki v celotni Evropi in naš veliki prijatelj, deloma tudi na osebni ravni. Z omenjenim Združenjem smo do tedaj že celo desetletje ustvarjalno sodelovali. Ob prijetnem sodelovanju z Busekom, mislecem in politikom, smo se slovenski katoliški izobraženci povezovali s celotno Evropo. Med aktivnimi sodelavci je bil tudi Lojze Peterle. Od tod odprta evropska vrata za politično uveljavitev vse do Vatikana in rodili smo državo Slovenijo. Ali vse to dovolj jasno opisuje in upošteva politična zgodovina?

Tam je bila zbrana vsa srednja Evropa, tudi s kakšnim ministrom na čelu. Sam sem nastopil s pripravljenim besedilom, medtem ko Ivan ni kazal, da ima kaj pripravljenega. Nastopil pa je zbrano in v lepi nemščini. Na povratku, ko sva imela dovolj časa za pogovor, sem ga vprašal: “Od kod znaš tako čisto nemščino?” Pa je povedal, da je med vojno hodil v Škofji Loki v nemško šolo in se je za jezik posebej potrudil.

Bila sva prijatelja, sodelavca, z medsebojnim razumevanjem

Od najine skupne poti v Budimpešto sva bila prijatelja, sodelavca, z medsebojnim razumevanjem. Ko je prišel čas, si je želel ob rojstni hiši postaviti zahvalno znamenje, kapelico Materi božji. Z veseljem sem mu uredil okolje ob tem nabožnem spomeniku in v širši okolici njegove hiše. Dragi Ivan, naj to zahvalno znamenje ki si ga postavil ob rodni hiši, govori o Tvoji ljubezni do Stvarnika lepe slovenske zemlje. Naj potrjuje našo krščansko zavest! Štejem si v čast, da sva skupaj, vsak po svojih močeh, prekopavala v slovenskem Gospodovem vinogradu.

2 KOMENTARJI

  1. Lepe in iskrene misli. Da bi ta prekopani Gospodov vinograd pognal plemenito trsje in nam, Slovencem, dal zdravilne sokove. Potrebni smo jih bolj kot kadar koli. Gospod Strgar, vztrajajte na pomiritvi duhov vsaj na tako imenovani desnici, torej na demokratični strani.

Prijava

Za komentiranje se prijavite