Vrednost konservativizma v slovenskem političnem prostoru

2
Nasprotniki Vlade so si lokavo nadeli ime Koalicija ustavnega loka in s tem so na najboljši možen način demonstrirali svojo neustavnost in nedemokratičnost. Foto: BrunoMaesPhoto

Med osamosvojitelji je bil Ivan Oman eden od dveh krščanskih demokratov in morda edini konservativec. Takole je rekel v nekem intervjuju: “Zase lahko rečem naslednje. Sem hkrati konservativec, tudi levičar, če je treba, in tudi liberalec. Samo tako razumem krščanstvo. Te tri elemente je treba združiti, pa dobimo krščansko demokracijo.”

V slovenskem javnem prostoru je levičarstva na pretek, takšnega in drugačnega liberalizma je tudi kar nekaj, o konservativizmu pa se pretežno širijo popačeni, ideološko in kulturnobojniško motivirani predsodki, zaradi katerih naj bi se konservativci počutili manjvredne. Pa ni nobenega razloga za to.

Objavljamo predavanje na akademiji ob obletnici smrti Ivana Omana v Škofji Loki 8. septembra 2021.

V nasprotju s splošnim prepričanjem konservativizem ni ideologija, kot so npr. liberalizem, socializem ali nacionalizem. Je boljši kot ideologija. Ideologija nastane, ko inteligenca dogajanje v družbi, vrednote in principe intelektualno razdela, prežveči in poenostavi v abstrakten, notranje logičen in racionalen sistem idej. Abstrahiranje oz. poenostavljanje je zelo staro znanstveno orodje, s katerim so si vsaj od Arhimeda naprej znanstveniki pomagali, da bi odkrivali neke splošne resnice in da bi bilo potem to splošno znanje mogoče uporabiti na konkretnih primerih.

Če poznamo zvezo med volumnom in maso tekočine in telesa, ki v tej tekočini plava, če poznamo pravilo, da telo v tekočini izpodrine toliko vode, kolikor tehta, bomo lahko iz tega izračunali, ali bo neko deblo, ladja ali pa opeka plavala ali ne. Na podlagi tega znanja so znali tudi izdelati čolne, ladje, kasneje celo balone. Bolje ko smo ljudje poznali zakone narave, boljše naprave smo izdelovali, celo letala, vesoljske rakete in čedalje boljše računalnike.

Podobno je humaniste in družboslovce ves čas zanimalo, kako deluje človek in kako človeška družba. Približno v času, ko pride do velikega napredka v naravoslovju in tehniki, v 18. stoletju, se jim je zdelo, da bi enak pristop lahko uporabili tudi pri proučevanju človeških in družbenih zadev. Podobno kot je v jedru delovanja lokomotive nekaj osnovnih principov Newtonove mehanike in termodinamike, tako naj bi tudi družbo na novo in bolje postavili okrog nekaterih principov. Lepo so jih našteli v geslu francoske revolucije: »Liberté, egalité, fraternité.« Prvo postavlja kot osnovni princip svobodo, drugo enakost in tretje bratstvo med sodržavljani. Prvo je ideološka osnova za liberalizem, drugo ideološka osnova za socializem in tretje ideološka osnova za nacionalizem.

Izhodišče za ideologije so vrednote

Vsak od -izmov ima v svojem izhodišču vrednoto, ki ji je treba vse podrediti. Liberalizem pravi, da je najpomembnejša svoboda in da bodo ljudje najbolj srečni in uspešni, če bodo svobodni. Socializem podobno povzdigne enakost, nacionalizem pa nacionalno pripadnost.

Opogumljeni z napredkom tehnike in zaslepljeni od svetlobe razsvetljenstva, v katero naj bi popeljali ljudi iz mračne Platonove votline, bi tudi družboslovci postali inženirji napredka. In tako Marx v 11. tezi o Feuerbachu zapiše slavni stavek, da so »filozofi svet do zdaj samo različno razlagali, zdaj pa gre za to, da bi ga spreminjali«. Seveda se zadeva takoj zaplete, ker če so filozofi svet različno razlagali, bi ga v različne smeri znali tudi spreminjati. In se je med njimi zapletlo, ko so se v drugi svetovni vojni liberalizem, socializem in nacionalizem udarili med seboj. Te filozofe so brali ideologi, ki so na podlagi tega površnega razumevanja pripravili ideologije, ki se jih je potem še bolj površno oprijela politika in tragični rezultati 20. stoletja so znani.

Da so izhodišča teh ideologij v osnovi napačna, se je pokazalo tudi v strašnem nasilju, ki je bilo potrebno, da sta se sistema, osnovana na pretiravanju z enakostjo in bratstvom, obdržala. Nemogoči cilji terjajo neskončen napor, nenaravne ureditve terjajo neskončno nasilje.

Konservativizem

Konservativizem ni ideologija v zgornjem pomenu besede. Nima principa, ki bi mu vse podrejali. V najbolj splošni obliki je konservativizem spoznanje, da je svet, tak kot je, kar v redu. V bistvu presenečeno občuduje, da so stvari tako dobre, kot so. V pogledu na nočno nebo ne moremo brez osuplosti, kako ogromno je stvarstvo. Ko sem pred kratkim gledal oddajo Egipt iz zraka, kjer so kazali človeško mravljišče, ki skrbi za pretovor ladij v pristanišču, nisem mogel brez občudujočega presenečenja, da to deluje.

Fantastično je, da nas je na planetu skoraj sedem milijard, da v glavnem lepo sodelujemo, da silimo na Luno in Mars, da imamo klimatske naprave in mobilne telefone. Red, ko to omogoča, ne more biti prav napačen in ga kaže spoštovati. Zelo spoštovati. Ni si mogoče predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi ta red razpadel. Preveč smo odvisni drug od drugega, preveč smo odvisni od tega, da človeško mravljišče deluje.

Da je ureditev dobra, ugotavljamo podobno, kot ugotavlja bor, ki že desetletja kljubuje kraški burji, da je dobro imeti globoke korenine. In imeli jih bodo tudi bori, ki bodo zrasli iz njegovih semen. Tistih dreves, ki so imela preveč plitve korenine, pač ni več. Burja, naravna selekcija, naredi svoje. Selekcija drevesnih vrst lahko deluje, če imajo vsa drevesa korenine. Za to, da so naslednje generacije podobne prejšnjim, poskrbi genski zapis.

Selekcija izbira tudi med človeškimi družbami. Neka družba je nekoč vzpostavila družino z očetom in mamo ter zasebno lastnino. In se je izkazalo, da je v taki skupnosti preživelo več otrok ali pa so nabrali več hrane, skratka, bila je uspešnejša od sosedov, kjer so se parili kar vsak z vsakim in je bilo vse od vsakega. Tekma se je odvijala skozi generacije. In se je lahko odvijala skozi generacije, če so se skozi več generacij držali istih pravil. Ta pravila se v kulturah iz roda v rod prenašajo skozi kulturne gene oz. meme. Za njihovo stalnost in nespremenljivost so v največji meri skrbela verovanja.

Konservativizem ni doktrina

Seveda so ljudje ves čas poskušali tudi kaj novega. Zato je svoboda pomembna. Zato morajo biti pravi liberalci in konservativci zavezniki. S poskušanjem na eni strani in izbiro na drugi se je spontano, ne da bi jo kdo načrtoval, oblikovala kultura, v kakršni živimo in ki jo konservativci cenimo. Cenimo red in navade, kakršne so, ker imamo pred očmi dokaz: naše življenje, da delujejo. Ne potrebujemo teoretične razlage, da je družina z očetom in mamo boljša od poljubnega pogodbenega odnosa skupine odraslih, da je zasebna lastnina boljša od skupne ali da je vsak sedmi, ne šesti ali pa deseti dan, dan za počitek.

Tudi tej teoretični razlagi preveč ne verjamemo, sploh če je skregana z izkušnjami. Če se nekaj zdi neracionalno, pa ljudje to počenjajo že tisočletja, bi kazalo prevetriti definicijo racionalnosti, pravi Nassim Taleb. Konservativizem ni doktrina, nima teoretičnega modela družbe, ne domišlja si, da pozna smer zgodovine. Gleda na ta svet in z mešanico začudenja in občudovanja vidi, da je dobro. Skoraj tako, kot je rekel stvarnik zvečer šesti dan. Neskončno dragoceno je vse, kar nas je pripeljalo do točke, na kateri smo.

Temelji konservativizma

Povedano ne pomeni, da konservativizmu ne moremo najti temeljev. V jedru zahodnega konservativizma so po mojem mnenju tri velike ideje. Prvič, da je človek ustvarjen po božji podobi. Iz tega izhaja njegovo dostojanstvo. Nismo si izglasovali pravic, v zibko so nam bile položene, ker smo božji otroci. Drugič, razlikujemo dobro in zlo. To nas dela svobodne, saj svobode ni brez omejitev. Ampak pozor, ne določamo niti ne izbiramo, kaj je dobro in kaj zlo. Nova zaveza tukaj doda, da sicer smo grešni, je pa mogoče grehe, napake odpustiti, kar povečuje svobodo.

Čeprav krščanstvo velja za tisto veroizpoved, ki je iznašla individualizem in posameznika, pa je tretji temelj ta, da človek svojo človeškost izrazi samo v skupnosti drugih ljudi. Tomaž Akvinski je bil menda prvi, ki je jasno izrazil potrebo po sinergiji med svobodnim, dostojanstvenim posameznikom in skupnostjo. Posameznik je lahko posameznik samo, če je član skupnosti, in skupnost je skupnost samo, če prizna, da je sestavljena iz posameznikov. Svoboda enega posameznika tako ni omejena s svobodo drugega posameznika, ampak s skupnostjo.

To se sliši kolektivistično in moji liberalni prijatelji se bodo prijeli za glavo. Ampak ne gre za kolektivizem v smislu npr. socialističnega ali nacionalističnega kolektivizma. Tam ima skupnost nalogo, cilj, potiskati kolo zgodovine v pravo smer – proti socializmu ali nacionalni prevladi ali svobodi, posameznik pa se mora temu cilju podrediti. Skupnost v konservativnem smislu pa nima zgodovinskega ali teoretičnega cilja, ampak jo spontano določajo interesi posameznikov.

Konservativci družbeno pogodbo razumejo kot pogodbo med živimi, mrtvimi in ne rojenimi

In še ena druga velika razlika je med liberalnim in konservativnim razumevanjem skupnosti: Thomas Hobbes, John Rawls in drugi teoretiki družbenih pogodb so kot pogodbene stranke v teh pogodbah razumeli samo žive. Konservativci pa družbeno pogodbo razumejo kot pogodbo med mrtvimi, živimi in še nerojenimi. Konservativec pravi mi, v prvi osebi množine, drugi govorijo o ljudstvu, naših ljudeh, delavskem razredu, v tretji osebi. Mi smo del skupnosti.

Ti trije temelji sidrajo človeka v transcendentnem, sidrajo ga v skupnosti, sidrajo ga v preteklosti in prihodnosti. V vseh treh: da je človek ustvarjen po božji podobi, da ne izbira sam, kaj je prav in kaj narobe, in da je družbena pogodba med posamezniki, ki ustvarja družbo, tudi pogodba s prejšnjimi in prihodnjimi rodovi – se dotika onostranstva. Nimamo svobode, da bi si sami izbirali pravila, si izglasovali človekove pravice po svoji zmotljivi izbiri ali pustili skupini razumnikov, da nam strokovno napiše družbena pravila. Družbeno pogodbo smo nekako sklenili z Bogom, ne med seboj.

Vse, kar najdemo v prej omenjenih ideologijah liberalnih in sekularnih družb, so površno prepisani ti isti ideali, a brez trdnega sidrišča onkraj človeške zmotljivosti. Konservativni temelji so rezultat tisočletij spontane, nenačrtovane evolucije kulture – kot bi rekel Friedrich Hayek, oz. so rezultat Božjega pohoda skozi svet, kot bi rekel začetnik konservativne filozofske misli Edmund Burke.

Ko Ivan Oman reče, da je konservativec, liberalec in levičar, je on to v tem žlahtnem, bibličnem izhodišču teh pojmov – liberalec svobode, ki je sposobna razlikovanja med dobrim in zlom, enakosti, ki je enakost dostojanstva duš (zato nekje pravi: »Zame politični nasprotnik ni sovražnik. On je moj sodržavljan, samo drugače razmišlja kot jaz.«). In konservativec, ker družbeno pogodbo razume kot zavedanje, da smo živi samo skromen posrednik tistega, kar so dosegli mrtvi, tistim, ki še niso rojeni.

Politični konservativizem

Politično konservativizem ni atraktiven. Vsi drugi -izmi so polni navdihujočih idej o spremembah in napredku. Konservativizem pred spremembami svari. Konservativec (Alan Bloom) pravi, da napredek doseže svoj vrhunec v spoznanju, da je življenje nesmiselno. In ima prav.

Razlika je v nekdanjih socialističnih državah, ki se po desetletjih, kot temu pravi Ivan Oman »političnega in gospodarskega eksperimentiranja« vračajo v tirnice, ki so Zahod naredile za uspešen. Torej potrebujejo spremembe. Tukaj konservativizem nima tistega problema, zaradi katerega Hayek ni hotel, da bi ga imeli za konservativca, namreč, da smer določajo drugi, konservativci pa samo skrbijo, da se tja ne divja preveč brezglavo oz. da »konservativce vlečejo za seboj po poti, ki si je niso sami izbrali«. Demontaža inštitucij in miselnosti in vrednot eksperimentalnega sistema je v Sloveniji še vedno aktualen politični program, zato je samozavestna konservativna misel še kako pomembna.

Tudi sicer so Hayekovi izgovori, zakaj da ni konservativec, precej neprepričljivi. Politika ni nujno izpolnjevanje nekega naprednega načrta, proti kateremu se po Marxu in Heglu nujno kotali zgodovina – recimo proti večji enakosti ali večji zelenosti ali večji anarhiji oz. svobodi. Politika je kup drobnih ukrepov, s katerimi si politiki nabirajo glasove. In še pomembneje, kot pravi Edmund Burke:

»Namen politike ni zadovoljevanje interesov posameznikov, ki živijo zdaj, pač pa ohranjanje družbenega reda, ki obravnava potrebe generacij preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.«

Kdo drug kot konservativec je tega sposoben?

Konservativizem kot ohranjevalec dediščine

Konservativizem je še posebej potreben prav v tem trenutku. Če so bili nekoč glavni nasprotniki konservativcev nacionalni in internacionalni socialisti, je danes nasprotnik neka posebna veja liberalizma, ki je izruvana iz dediščine, na kateri je humanizem zrasel, in ki kot vir vedenja priznava izključno razum, ne pa spontano oblikovanih in od družbene evolucije izbrušenih kulturnih vzorcev. Ta kontinentalni, izruvani, vulgarni, nepravi liberalizem ima ambicijo vzpostaviti se kot edina dovoljena ideologija, izganja drugače misleče z univerz, zapira usta drugače mislečim v medijih. Njegova skrajna oblika je wokeizem, torej predramljenost, ki je do skrajnosti prignano razsvetljevanje.

Ko je razsvetljeni katoliški duhovnik Valentin Vodnik pisal Dramilo, je bilo to povsem znotraj samoumevnosti krščanske Evrope. Danes ni nobenih okvirov več in predramljena liberalna demokracija se ponuja kot tretja končna postaja človeštva, potem ko se konec zgodovine ni zgodil v tisočletnem rajhu niti v komunistični brezrazredni družbi.

Konservativizem ima kaj povedati tudi v razpravah o prihodnosti Evropske unije. Trpko bi sicer ugotovil, da so nacionalne države nadomestilo za vezivo, ki ga je med ljudmi nekoč predstavljala krščanska vera. Da pa se je ta oblika obnesla – in da evropska civilizacija nikoli ni bila močna in uspešna, ko je bila enovit imperij, ampak takrat, ko so posamični deli med seboj tekmovali – pa naj gre za antične grške polise, italijanske renesančne mestne državice, trgovska mesta Hanse ali pa atlantske države, ki so tekmovale za kolonije. Uspešni smo bili, ko smo poskušali različne stvari in se drug od drugega učili, kaj deluje. Bili smo različni, tekmovali smo med seboj, vedno pa smo vedeli, da imamo nekaj skupnega – krščanstvo, so zapisali v konservativni viziji Evropa, v katero lahko verjamemo.

Konservativna vizija Evrope ni enovit imperij, pa četudi bi bil branik krščanstva, niti ni ohlapna zveza polno suverenih držav. Konservativci in klasični liberalci si želijo Evrope, kjer je oblast razpršena med množico skupnosti, naddržavnih, državnih, regionalnih, krajevnih in drugih, ki spoštujejo načelo subsidiarnosti in kakršna je Evropa po svoje že bila pred Vestfalskim mirom.

Skratka

Kot je zapisal Michael Oakeshott: »Biti konservativen, pomeni, imeti raje znano kot neznano, preizkušeno od nepreizkušenega, dejstva od skrivnostnosti, resnično od možnega, omejeno od neomejenega, bližnje od oddaljenega, zadostnost od izobilja, priročno od popolnega, vsakdanji smeh imamo raje od utopične blaženosti«.

Pomeni, da imamo raje vrabce v roki kot golobe na strehi. Zavedamo se, da kmečka pamet lahko nadomesti veliko zapletene teorije, zapletena teorija pa ne mora nadomestiti nič kmečke pameti. Ne kmetov ne kmečke pameti posebej ne cenimo.

Ivan Oman se je v nekem intervjuju potožil, da beseda kmet, ne pomeni več tega, kar je. Rekel je: »Kmet mora biti kmet. Ta pojem nekaj pomeni. Zdaj pomeni kvečjemu še psovko.« Pri nas. Med ljudmi, ki so neki novi, napredni, drugačni ljudje.

Takole pa v knjigi s pomenljivim naslovom Zaton Zahoda piše Oswald Sprengler: »Namesto resničnih ljudi, rojenih in zraslih na zemlji, obstaja nova vrsta nomada […], parazitski meščan brez tradicije, plitev in preprost brezverec, pameten, da glava boli, neplodovit in z globokim prezirom do podeželana – in še posebej do najvišje oblike podeželana, kmečkega gospoda

Ker ti kmečki gospodje so najbolj zvesto izvrševali pogodbo med mrtvimi, živimi in še nerojenimi. Tak kmečki gospod je bil Ivan Oman. Če bi imeli več takih, ne bi tako opotekajoče se iskali izhoda iz »družbenega eksperimenta«, ki ga nismo še niti zaključili, pa že uvažamo novega.

2 KOMENTARJI

  1. H konzervativnosti mislim da sodi tudi distanca, vgrajena skepticnost do modnih prepričanj in ravnanj. Nagnjenost k plavanju proti toku. Razmisljati v sirsih zgodovinskih uvidih in na daljši rok, v temeljni poštenosti, ki je pripravljena sprejeti manjsinjsko držo. Biti tudi reakcionaren, če so spremembe pokazale jalove rezultate in je bila paradigma pred spremembami bistveno boljsa. Vračanje k izvirom, ki so civilizacijo naredile veliko. Recimo k očetom povojne ( zahodne) Evrope. K družbenim vrednotam iz časa, ki so ga posledica norenja iz leta 1968 in po njem povozile in zahod zaradi njihovega brisanja usiha, celo dobesedno v demografskem smislu.

Comments are closed.