Ivan Maček Matija je v svoji »nevednosti« debelo lagal

Oblikovali smo predlog nove tanatopolitike, ki naj jo vzpostavi demokratična Slovenija? Tanatopolitični model, če poenostavimo, pove, da živi z mrtvimi vedno ravnajo po nekih svojih interesih. To pretirano samovoljo skušajo zadnjih približno 150 let vsaj nekoliko umiriti mednarodni predpisi, ki določajo obveznosti vojskujočih se strani do trupel in grobov. Takim načelom je sledila prva Jugoslavija. V njeni zakonodaji je bil člen, ki je določal, da se vse grobove obravnava enako.

Zakaj so izbrisali partizanske družinske grobove

Tak tanatopolitični princip pa je bil leta 1945 popolnoma podrt. Podrt je bil za poražene, ki so izginili brez groba in spomina, podrli pa so ga tudi za zmagovalce. To se je lahko zgodilo, ker so novi oblastniki sledili načelu, da človek kot posameznik po smrti ni nič. Oziroma velja le in samo toliko, kolikor je uporaben za komuniste. Posledice so bile jasne: če je bilo prvo leto po vojni še upoštevano načelo. da imajo družine pravico dobiti svoje mrtve, je, domnevam, da po tem, ko so ugotovili, da so bili ti mrtvi pokopani katoliško v družinskih grobovih, prišlo do propagandističnega pojava, ki se mu reče »skoncentracija grobov«.

Žal refleks te neumne, nore politike ni bil prihranjen niti suvereni Sloveniji, v kateri so leta 2003 z zakonom o vojnih grobiščih izbrisali vse družinske grobove. To je pomenilo, da so bili partizanski katoliški grobovi izbrisani iz državnih evidenc. Tudi če pogledamo popis žrtev druge svetovne vojne, ki so ga naredili, v Inštitutu za novejšo zgodovino, ugotovimo, da za več deset tisoč žrtev grobovi sploh niso vpisani. Za prikrita grobišča to lahko razumemo, saj so bile njihove žrtve izbrisane že od vsega začetka, ampak tudi na partizanski strani je neverjetno veliko zapletov.

Razdelili so mrtve in vse, še živeče, njihove sorodnike

Smrt ima torej »politični potencial«, pri čemer velja, da je delitev mrtvih uporabna predvsem za delitev živih. Slovenci smo bili s titoističnim tanatopolitičnim modelom resnično presekani na pol. Proti temu rasističnemu masakru je otročje, da kdo škofu Mahniču, kot se to drznila Spomenka Hribar, očita, da je razdelil Slovence. Od nekako sto tisoč so jih v titoizmu »v komunistična nebesa« vzeli nekaj čez 50.000, »v pekel« so jih poslali nekaj čez 40.000. Tako so bili razdeljeni tudi njihovi sorodniki. In tak razločevalni ključ so ponovili z razrednim bojem, bojem proti veri in Cerkvi itd.

Mi pa moramo z novim tanatopolitičnim modelom priti do tega, da so to vsi naši mrtvi, da moramo dopolniti podatke o grobovih v popisu žrtev, začeti grob za grobom preverjati dejansko stanje, predvsem pa žrtvam iz prikritih morišč in grobišč zagotoviti ustrezen grob. To tudi pomeni, da moramo vstopiti v zahteven dialog s Hrvaško, ki trenutno ne prevzema posmrtnih ostankov Hrvatov, da se bomo morali še več pogovarjati z Nemčijo, Italijo, Srbijo, Črno goro …

Ivan Maček Matija je v svoji »nevednosti« debelo lagal

Če se pomudimo še pri srbskih in črnogorskih arhivih, ki so tudi predstavljeni v prispevku, ki je sestavni del četrtega poročila komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Kot je razvidno iz tega prispevka, seznami umorjenih dobesedno »naplavljajo« pred oči javnosti. Kar je tudi sporočilo za Slovenijo! Srbski in črnogorski prispevek v poročilu jasno povesta, da se je Ivan Maček Matija v svoji »nevednosti« debelo lagal. V Sloveniji je bilo umorjenih več kot 4000 Črnogorcev in poročila to povedo po dnevih natančno: Pohorje. tega in tega maja. pobiti ta in ta in ta: enako za Zidani Most, pa Kočevje …

Dobršen del podatkov je iz seznamov partizana, ki je na divizijski ravni dobival poročila in jih pretipkaval. Ker se je na smrt bal, je te podatke skril. Narekoval jih je šele leta 2000, ko se je očitno znebil strahu. Dodaja tudi zelo nazorne pripombe, kako so ob prihodu Tita v Slovenijo kako so ob prihodu Tita v Slovenijo nehali pobijati; kako se poveljnik v Kamniku upre, da bi pobil črnogorsko pravoslavno duhovščino, pa se general Svetozar Vukmanovič zdere nadenj, češ da nima o tem kaj odločati, saj tudi on sam ne more rešiti svojega brata duhovnika … To se je tedaj dogajalo, ker je poboj brezprizivno ukazal Milovan Djilas, ki se je to zmenil s Starim, torej Josipom Brozom. Djilas je torej po dogovoru s Titom svojim ukazal pobijanje Črnogorcev, Kardelj pa je Kidriču ukazal pobijanje Slovencev … Srbi imajo arhivirane knjige ustreljenih. To pomeni, da so se take evidence vodile tudi za Slovence.

In znova se pokaže nemoč laži Mačka, Ribičiča, Polaka …

In jih sprašujem: »Zakaj vam je bilo treba uničevati arhive, zakaj vam je bilo treba živeti v veri. da se da zločine skriti? Saj bomo po analogiji lahko sklepali, kaj ste počeli. Tudi za potomce lažnivcev bo zelo neprijetno spraševanje. Očetje in dedje, mame in babice, zakaj nam niste povedali.«