Zadnji domobranski juriš iz Teharske krvave arene

4
Ivan Korošec, nekdanji domobranski nadporočnik, je junija 1945 s skupino ujetnikov uspel pobegniti iz zloglasnega celjskega taborišča Teharje.

Ivan Korošec, nekdanji domobranski nadporočnik, je junija 1945 s skupino ujetnikov uspel pobegniti iz zloglasnega celjskega taborišča Teharje. O svojih izkušnjah je 20. novembra 1995  je v delu parlamentarne preiskave o povojnih množičnih pobojih pričal pred preiskovalno komisija državnega zbora (DZ), ki jo je vodil poslanec dr. Jože Pučnik (SDSS).

Na posredovano željo Franca Zabukošek, našega dolgoletnega bralca, komentatorja in občasnega pisca objavljamo odlomek iz knjige Teharje: krvave arene, ki jo je napisal Ivan Korošec, eden izmed preživelih domobrancev, ki so pobegnili iz taborišča Teharje.

Civilna pobuda Teharje MGK  pripravlja in vabi domoljube in demokrate, da se udeležite spominske slovesnosti ob 75. obletnici pobeg domobrancev iz taborišča Teharje. Zberemo se v nedeljo, 21. junija 2020, ob 17. uri pred  vhodom v spominski park Teharje.

Franc Zabukošek, Civilna pobuda Teharje

 

“To noč se mora nekaj zgoditi,” smo bili odločeni. “O Bog, ti vidiš našo stisko, pomagaj nam, ti nas vodi. In če je mogoče, naj gre ta kelih mimo nas. V tvoje roke se izročamo, zgodi se Tvoja volja.” Nocoj, ko bo luna zašla, bo že jutro, dan sv. Alojzija, zavetnika mladine.

Tisti večer nismo molili, pogovarjali smo se s križanim Jezusom, ki je bil pri nas.

Načrt je bil določen v nekaj živčnih minutah. Razdelili se bomo v dve skupini. Ena bo pri vhodu udarila na stražarja ter nato jurišala na stražo ob glavni (zunanji) ogradi. Druga v temi barak prepleza prvo mrežo ter prav tako juriša na stražo na drugem koncu dvorišča. Čas: ko se bo luna dotaknila teharskih borštov.

Grupo v kotu je vodil poročnik Tone Švigelj, tisto ob vhodu jaz. Ko se je začelo mračiti, smo posedali prav blizu vhoda dvorišča, blizu stražarja. Kmalu je sledil ukaz: “Lezi!” Polegli smo prav tam, pa je nas stražar dvignil: “Dva metra nazaj!” Počasi, na videz mirno smo se sede premikali nazaj. V nas pa je bil vihar: “Ta noč je zadnja!”

Bila je dolga kot minuta pred smrtno obsodbo in krvavi prizori aren so vstajali v zvezdnati noči.

Ko je že bila luna nad nami, se je straža zamenjala. Partizan nas je opazoval, okostnjake, oblite z mesečino in krvjo, hropeče in v sunkih drgetajoče v razritem gramozu. Nato je stražar naredil nekaj korakov zunaj mreže in spet opazoval.

Skupina je čakala, da se bo usedel na stol in zadremal, kot se je bilo to mnogokrat zgodilo v poznih nočnih urah.

Nadel si je puško na ramo in štel korake od vhoda do barake s civilisti, postal na vogalu in spet korakal nazaj do vhoda. Čeprav je bila luna že visoko nad gozdom, je vendar v čakanje silil dvom, ki mi ga je šepetal brat: “In če se ne usede?”

Noč je bila steklena. Nekje daleč se je smejala sova. Rad bi molil sveti angel in Spomni se, o premila Devica Marija, pa je beseda obstala … Noč, zvezde, luna, vse je bilo kakor mora, ki je legala na nas. Tako težko je biti mlad v pomladi in gledati smrt, ki se nam je režala z bodeče žice.

Na dvorišču se je daljšala senca barake in luna je vidno drsela k vrhovom dreves. Stražar je neutrudno korakal ob mreži, postajal ob civilni baraki, le do našega vhoda ni prišel, da bi se usedel. “Nič ne bo!” je zašepetal Rado, kar nam je bilo vsem jasno. “Preden se bomo dvignili in pritekli do stražarja, nas bo opazil in pokosil.”

“Počakajmo, morda se bo le približal,” je bilo poslednje upanje. Pa se ni, le luna se je bližala borštu. Druga skupina je bila že v senci barake. Kaj, če udarimo z one strani? Toda kako? Minute so štete. Skušal se bom priplaziti do kota, preden luna zaide. Če se ne vrnem, pridite za menoj.

Stražar je stal ob baraki s civilisti, ko sem se plazil kot deževnik, počasi, previdno med spečimi fanti. Tu pa tam je zahreščal kamen, da sem oledenel. Ob dotiku s spečimi so se fantje v pol snu prebujali:

“Kaj se obračaš?”

“Nocoj udarimo! Na zadnji juriš!” sem jim šepetal. V noči me niso poznali.

“Si neumen, spi!” je bil odgovor. Morda se jim je zdelo, da sanjam. Luna se je že držala vrhov, ko sem se dotaknil Toneta Šviglja.

“O,” se je začudil. “Prav, da si prišel. Našli smo pilo, prepilili bomo mrežo, tako bo laže.”

Zijal sem z odprtimi usti. “Saj to je čudež – pilo?”

“Ja, glej jo! Kje pa so drugi?”

“Pridejo za menoj, tam ne bo šlo. Stražar je pri baraki s civilisti. Luna se je skrila za vrhove smrek in dvorišče je zalila senca barake, ki so jo metale luči ob cesti. Pred pisarno je dremal stražar. Drugi so se previdno priplazili za menoj.

Začeli smo leže piliti mrežo pri tleh ob kolu; vsako žico posebej. Včasih jo je zabolelo, da je zabrnela. Vsem je zastal dih, kri je zledenela. Stražar pred pisarno je dvignil glavo, pa mu je spet omahnila na ramena. Ne vem, kako dolgo je trajalo. Tišina noči je grozila, da smo zadrževali dih in skrivali glave med kamenje.

“Je že!”

V kotu je zazijala okrogla odprtina in vabila. In zdaj? Groza nas je postalo. Poti nazaj ni. Drug za drugim smo se previdno splazili skozi nastalo odprtino, da ni zabrnelo ob obleki. Uredili smo se po trije in trije in zadnja dva. Na prsih ležeči s kamenjem v pesteh smo se plazili do roba sence in se ustavili kakšnih petnajst metrov pred na kol žice naslonjenim stražarjem. V tem trenutku sem začutil novo moč v prebujenem mišičevju in zavest, da nismo več jetniki pri nogah sovražnikov.

“Smo?”

“Smo!”

“Zdaj!” je padlo ostro, polglasno.

“Huraaaaaa! Juriiiiš! Huraaaaa!”

Iz teme se je zadrlo enajst živih, divjih mrtvakov. V nobenem domobranskem jurišu nismo tako slepo divjali pred cevi sovražnika. Ni šlo za zmago, lovili smo življenje pred grozo mučenja.

Udaril sem stražarja s pestjo in se zapodil pod mrežo med zavite kolobarje bodeče žice (preskočiti se ni dalo). Stisnil sem oči in čakal rafal. Morda je bila le sekunda – v peklu, ki se je odprl. Vpitje, streli, kriki, povelja in bombe, kot bi se podiralo nebo nad nami. V tej sekundi večnosti sem zaslišal, da mi je nad glavo nekaj švisnilo. Odprl sem oči in na levi zagledal lestev, prislonjeno na mrežo. Pognal sem se že skoraj v divjem brezupu z neznano silo življenja, dosegel vrh in odskočil na poseko. V nogi, stopalu me je speklo. Obležal sem morda za sekundo. Na levi poleg mene je nekaj težkega padlo. “Primi ga, tu spodaj,” se je zadrlo nad glavo. Kot strel sem se pognal prek razsvetljenega pasu v temo gozda. Vpitje, kriki, povelja so se mešala med zmedo stražarjev in presenečenih spečih partizanov. Bombe so treskale v prazno in rafali so v sto žarečih nitih klestili veje, listje in mlada debla.

Za mano je siknil šop krogel. Bose tresoče se noge so se zapletle v dračje, da sem se zakotalil kot ustreljen, pa so me kriki pognali, da sem spet drvel kakor blazen. Čutil sem, da mi vpitje sledi.

Vstal sem, padel pa spet vstal in tekel, tekel v temo gozda. Pred menoj je tekel nekdo, padel in se spet pobral.

“Počakaj, daj mi roko, ne morem več.”

Bežeči pred menoj je stegnil roko nazaj in tekel, tekel. Zagrabil sem ga, kot da se utapljam. Bil je kurat našega Rupnikovega bataljona Tone Polda. Potem sva tekla prek štorov in robov; tekla kot otroka z roko v roki, da bi se ne razšla. Streli in kriki so ugašali za nama.

Vir: Korošec, Ivan. 1994. Teharje: krvave arene. Ljubljana: Ilex-Impex, str. 154–158.

4 KOMENTARJI

  1. Neštetokrat je že bilo rečeno in zapisano, da je komunizem laž intriga in prevara, ter grobo nasilje z množičnimi poboji. Vse to smo doživeli in upali, da bo z osamosvojitvijo zadeva urejena kot se spodobi in je po Ustavi in zakonih demokracije.
    Za reševanje teh zadev imamo Komisijo za reševanje prikritih morišč, Center za narodno spravo, poleg še nekaj civilnih družb za urejanje sprave, toda zadeva se ne premakne.
    Dopušča se življenje v laži in ni postopka za sankcioniranje sistema, ki je omogočil in udejanil zločine proti človeštvu. Dotlej bo stanje še tako. Sedaj mineva 75 let od množičnih pobojev, pri nas pa država (ljudstvo in državni organi pristojni za zločine ) ne naredi nič. Kljub evropskem dnevu 23. avgusta spomina na tri totalitarizme (fašizma, nacizma, komunizma) se pri nas nadaljuje sprenevedanje in slavljenje zločina.
    Brez upravnega postopka se zadeva ne bo premaknila v dostojno in pravično smer , ki bo dokaz, da smo za demokracijo in pravno državo.

    • Gospod Franc,
      inštitucije, ki ste jih omenili, delujejo v vladavini prava s krščansko osnovo. Žal take ureditve pri nas ni, ni ne vladavine prava in ne krščanske osnove. Zamudili smo v SLO pomladi, ko nismo izvedli lustracije. Ko smo zadnjega kolovodjo komunistov in njihove UDBE razglasili za dobrega dečka, poslati bi ga pa morali pred sodišče. Ampak tu ne krivim slovitega JJ, saj ni dal prisege Resnici. Krivim tedanjega škofa, ki je zlo razglasil za dobro. Sicer pa berite dejstvo in potem si sami ustvarite mnenje:

      Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II.
      http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

      SLO škofi še danes niso priznali tega zdrsa v greh. Na mestu bi bila razprava, ali ni tisti greh, ki se ne odpušča. Razlagalci Svetega pisma, kje ste? 😟

Comments are closed.