Lokalne volitve so in niso za nami. Vsaj v Kopru ostajajo nekatera vprašanja odprta in močno sumljiva. Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?
Ko poslušamo osrednje slovenske medije, dobimo vtis, da so izrazito proti strankam in za instant politične skupine. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj je boljše, da v politiki neprestano improviziramo ali pa da imamo stabilnost in kontinuiteto. Ali, ali, ne pride v poštev. Za to se političnim strankam postavlja vse bolj resno vprašanje, koliko so sposobne vključevati v svoj program in miselni svet, pobude, ki se uveljavljajo preko civilnih ali drugih skupin. Pri tem je potrebno vedno z rezervo gledati na civilne skupine, ki so pogosto kukavičje jajce globoke države. Slednje predstavlja resen problem za racionalni del volilnega telesa, ki pač ne želi kupovati mačka v žaklju. Ta del volilnega telesa se raje odloča za strankarske kandidate, če tudi ti niso vedno, ne primerni, ne sposobni. Volivci pa vsaj vedo, katero linijo bodo ti kandidati zastopali. Med tem ko pri instant strankah in politikih nikoli ne vemo, kam jih bo po volitvah zaneslo, oziroma, koga so imeli že prej za skritega botra.
Z načelnega gledišča, so instant kandidati lahko res izraz civilne pobude in resničnega interesa državljanov in državljank. Vendar je to načelo v slovenskih razmerah že tolikokrat bilo zlorabljeno, da je do vsakega takega kandidata potrebno imeti metodično rezervo, dokler ne pokaže in dokaže nasprotno.
Po drugi strani pa so lokalne volitve pokazale, da so najuspešnejši kandidati kljub vsemu strankarsko opredeljeni župani in svetniki. Stranke s svojo kontinuirano tradicijo od osamosvojitve naprej imajo vzpostavljeno lokalno mrežo, ki deluje. Stranke, ki so nastale na hitro, kot vzvod globoke države za obvladovanje podedovanih privilegijev, nimajo izdelane mreže in se z lokalno samoupravo ne ukvarjajo veliko. Tako sta praktično Cerar in Šarec na lokalni ravni popolne nule, čeprav sta na državni ravni nastala po logiki nestrankarskih kandidatov. Kot primer trdoživosti na lokalni ravni pa je Slovenska ljudska stranka, ki ni v parlamentu, a je kljub temu še vedno prva stranka na lokalni ravni. Verjetno je prav zahvaljujoč njeni obnovitvi tokrat volilna udeležba bila višja.
Lokalne volitve so pogosto izraz lokalnih razmerij, ki jih izven tistega območja drugi težko razumejo in predvidijo. Ni tako redko, da so župana izgubile pomladne stranke, ker se niso bile sposobne dogovoriti za skupnega kandidata. Zelo individualni in osebni oziri ali prepiri, pogojujejo lokalne rezultate. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. To pravilo še kako drži in bi ga lahko od občine do občine potrdili s konkretnimi primeri. Še slabše pa je, če se z vrha stranke poseže v lokalno raven na način, da se išče preko lokalne skupnosti rešitev za kadrovske spremembe na državni ravni. Tako imamo primere, da so tradicionalno desna okolja dobila leve župane, ker se pomladne stranke niso bile sposobne pred volitvami dogovoriti za enega kandidata. Kjer se to dogaja, ima to tudi posledice za državnozborske in evropske volitve.
Pred nami so evropske volitve. Te še toliko bolj zahtevajo povezovanje in podporo skupnim kandidatom, saj jih je vseh skupaj komaj osem. Na zadnjih volitvah smo v evropski parlament izvolili tudi enega t.i. neodvisnega kandidata Šoltesa. Če se bo logika državno zborskih in lokalnih volitev nadaljevala, bomo tokrat dobili še enega več. To pa posledično pomeni še dodatno zmanjšanje vplivne poti in moči že tako male države v evropskem parlamentu. Tudi za evropski parlament bodo igrali pomembno vlogo novi obrazi. Stranke, ki te miselnosti volilnega telesa ne bodo upoštevale, lahko izgubijo katero od mest, ki jih imajo.
Vsekakor pa bodo evropske volitve potekale pod močnim vplivom migrantske politike. Za to lahko pričakujemo okrepitev obeh političnih ekstremov, desnega in levega tudi v prihodnjem evropskem parlamentu, kar predstavlja minsko polje za prihodnost evropske zveze. V kolikor sredinske stranke ne bodo ustrezno reagirale na te pojave, njihovih predstavnikov v Evropi ne bo ali pa se jim bo število bistveno zmanjšalo.
