Najprej dejstva. Ko govorimo o med in povojnih pobojih na Slovenskem, materialni dokazi pričajo o tem, da so se res zgodili. Pregled mednarodnega prava, prakse slovenskih pravosodnih organov: ustavnega sodišča, rednih sodišč, tožilstva, in vpogled v obstoječo slovensko kazensko zakonodajo, potrdi, da so bila ta dejanja protipravna.
Še več bila so kazniva dejanja, zločini, tako po tedanjem in sedanjem pravu. Dejanja, ki ostajajo pregonljiva po uradni dolžnosti in ne zastarajo. Torej, trupla so, za zločine ne gre, a za njih, to je tudi dejstvo, ni nihče odgovarjal.
Odgovor na vprašanje, zakaj je temu tako, in to je pomembno, pa ni pravni. S pravom je v danem primeru vse v najlepšem redu. Pravne podlage so, le tisti, ki so k temu poklicani po uradni dolžnosti, jih niso izvrševali. Odgovornost torej ne leži na nekem abstraktnem pravu, temveč – pravzaprav kot vselej – na konkretnih institucionalnih akterjih.
/ … /
Gre tudi za moralno krizo. Če tako velikih zločinov nismo preganjali in jih ne preganjamo, po logiki stvari velja, da smo manjša kazniva dejanja dolžni oz. upravičeni preganjati še toliko manj. To pa pomeni, prej ko slej, da je polagoma dovoljeno vse, da »anything goes«. Stanje, v katerem smo, je tako stanje družbene korozije.
Kaj nam je storiti? V svojstvu pripadnika mlade generacije slovenskih državljanov, ki mu ni vseeno, kako bomo živeli mi in naši otroci, trdno stojim na stališču, da je treba storiti naslednje.
Jasno je treba povedati, da so bili poboji zločini v pravnem smislu. Treba je poudariti, da je njihov ne-pregon v nasprotju s pravom in pomeni njegovo kršitev. Izpostaviti moramo, da je takšno (ne-)ravnanje tedanjih in sedanjih odgovornih oseb nesprejemljivo, zavržno, in ne more postati standard našega postopanja v prihodnje.
Več: Ius kolumna
