Italija s poklonom bazoviškim junakom priznava upravičenost slovenskega upora fašizmu

2
Predsednika Pahor in Mattarella sta vence položila v tišini in z roko v roki. Prizor na fotografiji je izpred spomenika ubitim bazoviškim junakom Franu Marušiču, Ferdinandu Bidovcu, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču. (Foto: Twitter)

Če želimo razumeti pomen tržaškega 13. julija 2020, moramo nanj pogledati tudi v luči tega, kar je od leta 2004 italijanski 10. februar, ko so Italijani 10. februar z zakonom št. 92/2004 določili za dan spomina “na žrtve fojb, na eksodus Istranov, Rečanov in Dalmatincev iz svojih krajev po 2. svetovni vojni ter na kompleksnejše dogajanje okrog vzhodne meje”. Parlament je zakon sprejel skorajda soglasno, vključno s podporo tedanjega slovenskega senatorja Miloša Budina.

Razumevanje tržaškega 13. julija 2020 v luči italijanskega 10. februarja

Mnogi Slovenci v Italiji z Borisom Pahorjem na čelu pa smo bili od vsega začetka kritični do tega zakonskega ukrepa. Ne zato, ker ne bi priznavali tragedije pobitih v kraških breznih in beguncev, o katerih je v njem govor, ampak zato, ker zakon št. 92/2004 teži k izločanju teh dogodkov iz zgodovinskega konteksta, kar zlahka vodi do njihovega izkrivljenega prikazovanja. Zakon ne nazadnje popolnoma obide Poročilo mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije iz leta 2000 o slovensko-italijanskih odnosih v obdobju 1880–1956.

In dejansko je 10. februar v Italiji postal priložnost za hude manipulacije z zgodovinskim spominom. Tako je npr. pred dvema letoma izšel film Maximiliana Hernanda Bruna Red Land – Rosso Istria, po katerem naj bi jugoslovanski partizani množično pobijali Italijane v Istri in drugod “samo zato, ker so bili Italijani”. Deželni svet Furlanije Julijske krajine je lanskega 26. marca sprejel resolucijo, v kateri so fojbe izrecno označene kot “sredstvo etničnega čiščenja”. Pri takšnih pristranskih tolmačenjih so nemalokrat izstopali tudi najvišji državni predstavniki. Tako je nekdanji italijanski predsednik Giorgio Napolitano leta 2007 ob dnevu spomina dejal, da so bile fojbe in eksodus plod “krvoločnega slovanskega ekspanzionizma”, predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani pa je ob lanskem 10. februarju vzklikal “italijanski Istri” in “italijanski Dalmaciji”. Vse to je povzročilo hude napetosti v odnosih med Italijo, Slovenijo in Hrvaško, pa tudi med prebivalci obmejnih območij v teh treh državah.

Italija s poklonom bazoviškim junakom priznava upravičenost slovenskega upora fašizmu

Je 13. julij 2020 prinesel kaj novega s tega vidika? Je. Resnici na ljubo smemo govoriti o pravem obratu. Res sta se predsednika Slovenije Borut Pahor in Italije Sergio Mattarella poklonila žrtvam fojb v Bazovici, kakor je želela zlasti italijanska stran.

Toda predsednika sta se poklonila tudi Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču, ki so bili ustreljeni pred devetdesetimi leti v Bazovici in so doslej v Italiji formalnopravno veljali za teroriste.

Poleg tega sta prisostvovala podpisu dokumenta, s katerim italijanska država vrača Slovencem Narodni dom v Trstu, ki so ga pred stotimi leti požgali fašisti. Gre za izredno pomembni simbolni dejanji.

Z vrnitvijo Narodnega doma Italija priznava gorje, ki ga je prizadela Slovencem zlasti v času fašizma, s poklonom bazoviškim junakom pa priznava upravičenost slovenskega upora fašizmu. Predsednika Slovenije in Italije sta povrhu izročila najvišji državni odličji Borisu Pahorju, ki je živ simbol slovenskih prizadevanj za preseganje slehernega totalitarnega nasilja ter za sožitje v enakopravnosti in demokraciji.

Borut Pahor in Sergio Mattarella 13. julija 2020 odprla novo poglavje v odnosih med Slovenci in Italijani

Borut Pahor in Sergio Mattarella sta torej 13. julija 2020 odprla novo poglavje v odnosih med Slovenci in Italijani. Toda to poglavje bo treba še pisati. Smemo upati, da bo odslej obhajanje dneva spomina na tragediji fojb in eksodusa manj pristransko in da bo v večji meri prihajalo do izraza “kompleksnejše dogajanje okrog vzhodne meje”, o katerem zakon št. 92/2004 vendarle govori. Smemo tudi pričakovati, da italijanske oblasti ne bodo še naprej prezirale Poročila mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije iz leta 2000. Seveda pa so možne tudi in predvsem nove pobude za čiščenje zgodovinskega spomina, in to na obeh straneh, tudi na slovenski. Tako npr. Slovenci radi pravimo, da so bile fojbe naš odgovor na fašistično nasilje, kar pa drži le delno.

Fojbe bi morali vselej povezovati z množičnimi izvensodnimi poboji, ki so bili na Slovenskem in sploh v Jugoslaviji ob koncu 2. svetovne vojne predvsem izraz revolucionarnega nasilja. S tem bi tudi pojasnili, zakaj jih je izkrivljeno prikazovati kot “sredstvo etničnega čiščenja” na račun Italijanov. Upati smemo, da bo to zdaj lažje.

/vir: Novi Glas/

2 KOMENTARJI

  1. Zadeva je vendarle nekoliko bolj diskutabilna, ce nanjo gledas se s kake druge perspektive kot narodno obrambne. Verjetno je jasno, da se v vseh urejenih drzavah odkritim storilcem nastavljanja bomb v urednistvo nekega casopisa za taksno dejanje sodi. Domoljubni nameni so hvalevredni. A pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

    Zelo je diskutabilno, ce in kdaj sploh so teroristicna dejanja lahko sprejemljiva. Zlasti ce ogrozajo cloveska zivljenja ljudi, ki niso evidentni tezki zlocinci. Pa se to je velika moralna dilema v krscanskih oceh. Npr. Von Stauffenbergov neuspeli atentat na Hitlerja.

    Moje mnenje je, da je cetverica bazoviskih junakov rodoljubov v sicer upraviceni upornosti do fasisticnega poitalijancevanja in v mladostniski vihravosti hodila preko robov moralno sprejemljivega. Cesto tudi tigrovci.

    Mnenje je sicer revizionisticno in lahko razburja pristase mita. Imam pa pravico do njega.

  2. Drugi pomemben dvomljivi, pa pravzaprav ocitno zmotni mit v zvezi z nemilo zgodovino Primorske v 20 stoletju je, da je bila Primorska med vojnama pod italijansko okupacijo. Seveda je politicno diskutabilno, kako je do rapalske meje prislo. Je pa ta meja nedvomno bila mednarodnopravno veljavna meja med Italijo in Jugoslavijo. Nikakrsna okupacija, torej.

    Etnicno gledano sicer ni dvoma v to, da je postojnsko, vipavsko in zgornjesosko obmocje evidentno bilo povsem slovensko. Vsi drugi predeli, ki so po Rapalu sli Italiji so pa ali etnicno mesani ( predvsem Slovenci, Italijani, Hrvati) ali celo z izrazito italijansko vecino. Npr vsa zahodna istrska obala od Kopra do Pule, Zadar itd.

    Upravicenost, ki izhaja iz kratic TIGR, torej da Trst, Istra, Gorica, Reka gredo v Jugoslavijo ni nic vecja od italijanskih nacionalisticnih hotenj, recimo njihovega nacionalisticnega poeta Gabriela d’Annunzia, da je vse to italijanska sveta zemlja.

    Duh casa. Slovenski oz slovanski nacionalizem kontra italijanskemu. Z univerzalnimi ocali je(ne)upravicenost enega in drugega soditi na soroden nacin. Tako preprosto. In dobro bi bilo, ce smo sposobni taksnih samokriticnih uvidov. Zlasti, ce ne zelimo ponavljati usodnih konfliktov preteklosti.

    Predlagam izbiro duha sv. Visarij v zameno za jalove antifasisticne mite.

Comments are closed.